Spletna stran ZAPS uporablja piškotke, s katerimi si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Poleg internih piškotkov, ki so nujno potrebni za delovanje strani, uporabljamo analitične piškotke servisa Google Analytics. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. V redu | Več o tem
SLO|ENG
išči
piši

dogodki

 

Nagrade ZAPS 2019

Častna članica ZAPS

 

mag. Anja Planišček

Njeno družbeno angažirano udejstvovanje v arhitekturi, posebno v povezavi s stanovanjsko politiko in ohranjanjem arhitekturne dediščine obdobja po drugi svetovni vojni, ter delovanje na področju razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči v Afriki presegata običajno delo pedagoga ali raziskovalca v okviru izobraževalne institucije. Anja Planišček je ključna oseba pri izobraževalnih projektih, ki mladim arhitektom omogočajo, da se vpnejo v družbeno angažirano arhitekturno dejavnost ter na lastni koži spoznajo, da je preživetje stroke odvisno od preživetja družbe. To pa omogočajo le vzajemnost, solidarnost in povezovanje, ne pa tržno naravnana arhitektura.

Mag. Anja Planišček je diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo (1998) in zaključila podiplomski študij na Architectural Association v Londonu (2002). Trenutno je izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in poleg tega dela kot arhitektka. V devetdesetih letih je soustanovila spletno revijo Trajekt za socializacijo arhitekture, odprt medij, osredotočen na prostorske teme, ki je imel posebno vlogo predvsem pri zaščiti in proučevanju slovenske modernistične arhitekture. Tukaj lahko izpostavimo projekt Bilo:Je, ki ga je zasnovala z Martino Malešič in Petrom Rauchom. S pomočjo fotografskega gradiva so spremljali stanje slovenske modernistične arhitekture iz obdobja 1935–1975 ter primerjali nekdanje in današnje stanje izbranih slovenskih stavb iz tega obdobja. Pomembna sta tudi razstavna projekta, ki sta predstavila delo arhitektov Ivanšek in Ilije Arnautovića: »Doma – arhitekta Marta in France Ivanšek« (Moderna galerija, 2010), ki ga je zasnovala z Martino Malešič, in »Ilija Arnautović – slovenska arhitektura v času socializma« (Moderna galerija, 2006), ki je nastal v sodelovanju z Andrejem Mercino. Njeno področja dela vključuje arhitekturno izobraževanje, oblikovanje, vizualno umetnost, pisanje, kuriranje in produkcijo dogodkov, povezanih z arhitekturo (razstav, delavnic, spletnih projektov). Za delo na področju socializacije arhitekture in projektiranja je leta 2010 dobila nagrado zlata ptica. Kot soavtorica arhitekture je sodelovala pri odmevnih in nagrajenih, družbeno pomembnih projektih. V soavtorstvu z Neno Gabrovec je sodelovala pri prenovi Kina Šiška v Center urbane kulture. Projekt je prejel priznanje zlati svinčnik 2010 v kategoriji javne stavbe. V soavtorstvu z Majo Ivanič, Andražem Intiharjem in Uršo Habič pa je sodelovala pri vrtcu Pedenjped Kašelj, ki je zlati svinčnik prejel leta 2018.

Projekte razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči v afriških državah soustvarja v okviru Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in humanitarnega društva Streha za vse, ki so ga na njeno pobudo soustanovili študenti in mentorji Fakultete za arhitekturo ter Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Skupine študentov in mentorjev so v letih 2010–2019 izvedle šest projektov – načrtovale in zgradile so šole, vrtce in druge družbene stavbe v revnih predelih afriških držav. Tako so pripomogle k reševanju prostorskih in življenjskih stisk prebivalcev ter prispevale k uresničevanju ciljev Milenijske deklaracije in ciljev trajnostnega razvoja OZN.

Večletno delovanje skupin se je začelo v letih 2010–2011 z gradnjo učilnice s knjižnico ter večnamenske dvorane za Ithuba Community College v Johannesburgu v Južnoafriški republiki. Projekta sta bila kasneje v ožjem izboru za nagrado, ki jo RIBA podeljuje študentskim projektom.

Delo skupin se je nadaljevalo leta 2017 z gradnjo Amasika – prehodnega doma za otroke, ki živijo na ulicah v mestu Kabale – ter s hišami za zdravnike klinike Bwama ob jezeru Bunyonyi v Ugandi. Zadnji stavbi, nadstrešnica z otroškim igriščem in mala šola v izobraževalno-kariernem središču v Brufutu v Gambiji, sta bili zgrajeni nedavno, v letih 2018 in 2019. Namenjeni sta osnovnemu šolanju otrok in poklicnemu izobraževanju mladih. Vsi projekti so potekali v partnerstvih z mednarodnimi nevladnimi humanitarnimi organizacijami, ki delujejo na lokacijah v Afriki. Vključevali so zbiranje sredstev ter načrtovanje in gradnjo stavb v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Gradnja, ki je potekala osem tednov, je bila priložnost za učenje in izmenjavo idej med študenti in lokalnim prebivalstvom ter hkrati priložnost za povezovanje različnih znanj, izkušenj, kultur in ljudi.

Na področju stanovanjske politike je v zadnjem času s seminarjem na fakulteti aktivno raziskovala stanovanjsko zadružništvo kot alternativno obliko stanovanjske oskrbe in bivanja v Sloveniji. V povezavi z nevladnimi organizacijami, predvsem stanovanjsko zadrugo Zadrugator, so se ukvarjali z možnostjo in metodami participativnega načrtovanja kot alternative neučinkoviti in pasivni slovenski stanovanjski politiki pri zagotavljanju dostopnih stanovanj. Rezultat aktivnosti je napovedana sprememba stanovanjskega zakona ter namera javnih akterjev o izvedbi pilotnega projekta – najemne stanovanjske zadruge na Rakovi Jelši v Ljubljani.

Zaradi njenega družbenega angažmaja in požrtvovalnega dela v dobro vseh ji podeljujemo naziv častna članica ZAPS. 


na vrh

Platinasti svinčnik

Platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za avtorjev obsežni opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Priznanje je podelila Platinasta komisija. Sestavljali so jo Karla Jankovič, Andrej Mlakar, izred. prof. dr. Metka Sitar in Dunja Šutanovac (skrbnica).

 

doc. Nande Korpnik

Arhitekt Nande Korpnik je predstavnik srednje generacije arhitektov, ki so se kmalu po študiju arhitekture konec devetdesetih let preteklega stoletja na Univerzi v Ljubljani pogumno podali na samostojno ustvarjalno pot. Nande Korpnik od leta 1990 deluje v svoji arhitekturni pisarni v Celju in s svojim delom opazno posega v slovenski prostor, v katerem raziskuje, snuje, izvaja in preverja kakovost in odzivnost svojega dela.

Nande Koprnik v celotnem ustvarjalnem obdobju zadnjih desetletij izkazuje posebno predanost svojemu poklicu. Dokaz za to je obsežen opus zasnovanih in realiziranih del na področju arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja.

V prvih letih svoje karierne poti se je sočasno z opravljanjem zasebne prakse intenzivno ukvarjal z moderno arhitekturno dediščino Velenja. Prirejal je arhitekturna teoretična predavanja in v letih 1990–1995 pisal arhitekturno kolumno v krajevnem časopisu Naš čas, vse to z namenom rehabilitacije povojne moderne arhitekture in pravilne ocene slovenskih arhitektov kot pionirjev slovenske moderne arhitekture, ki je nastala v Velenju. Mesto si je tudi po zaslugi Korpnika, ki je soavtor ureditvenega načrta centralnih predelov Velenja, povrnilo samozavedanje o svoji izjemni prostorski zasnovi in svojevrstnem kulturnem spomeniku pionirjev moderne slovenske arhitekture.

Če povzamemo značilnosti zasnov in realizacij Nandeta Korpnika, jih v prvi vrsti odlikuje uporabnost, obogatena s pripovedno umetniško vrednostjo, tako zaželeno v arhitekturnem snovanju. Vsekakor se ne boji raziskovati novih strukturnih in pomensko drugačnih gradbenih prvin, pri čemer vedno poudari, da mu največ pomeni kontekstualni dialog njegove arhitekture z okolico, v katero postavlja svoje stavbe. Med realiziranimi projekti so značilna urbanistična in arhitekturna dela, ki vključujejo namensko raznolike objekte, od stanovanjskih prek poslovnih do industrijskih. Prav za vse je značilno, da so zasnovani konstrukcijsko drzno, kar dodatno poudarja njihovo ekspresivno arhitekturno pojavnost, pogojeno z nenehnim razvojno usmerjenim in interdisciplinarnim snovanjem v sodelovanju s strokami gradbenih konstrukcij, materialov in tehnologije. Ne preseneča, da takšni inovativni pristopi k idejnim in realiziranim projektom praviloma zbujajo kritično zanimanje strokovne in splošne javnosti, kakor tudi ne, da je Nande Korpnik zanje prejel številna priznanja in nagrade.

Med nagradami sta dve še posebno izjemni. Prva je nacionalna Plečnikova nagrada leta 2000 za družinsko hišo Acman v Grižah, kjer je svoj specifični način arhitekturnega snovanja predstavil v zasnovi, konstrukciji in oblikovanju stanovanjske hiše v zunajmestnem okolju. Za hišo je prejel tudi priznanje zlati svinčnik za odlično realizacijo leta 2005, z nominacijo hiše v nacionalno selekcijo za mednarodno evropsko nagrado Mies van der Rohe pa je dosegel tudi mednarodno prepoznavnost. Drugo, najodmevnejše priznanje v zadnjem obdobju je letošnja nagrada Evropske komisije Europa Nostra, vodilna evropska nagrada za kulturno dediščino, ki jo je Nande Korpnik prejel kot vodja projekta postavitve paviljona za prezentacijo arheologije na Glavnem trgu v Celju, skupaj z arheološko stroko v kategoriji konservatorstvo. Nagrada odseva plodovito angažiranje Nandeta Korpnika v skrbi za ohranjanje in predstavitev arheološke dediščine v urbanem kontekstu, ki se kaže v njegovem razmišljanju in snovanju vse od oblikovanja antične razstave v Celju, za katero je prejel Valvazorjovo priznanje leta 1995.

V obsežnem opusu raznolikih arhitekturnih del, ki predstavljajo vrhunske dosežke doma in v širšem prostoru, sta značilno prepoznavni tudi poslovni stavbi, uvrščeni v nacionalno selekcijo za mednarodno evropsko nagrado Mies van der Rohe. To sta leta 1998 nominirani razstavni prodajni avtosalon Integra v Mariboru in leta 2004 nominirana poslovna stavba Menerga v Mariboru, ki je leta 2008 prejela evropsko nagrado Green Building za energetsko učinkovit objekt. Svoja realizirana dela redno razstavlja na vabljenih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini.

Nande Korpnik se ves čas svojega delovanja v načrtovalski praksi intenzivno ukvarja tudi z raziskavami zgodovine in teorije arhitekture, pri čemer ga zanima zlasti področje rehabilitacije povojne moderne arhitekture. Svoje poglede na teoretična izhodišča, razvojne pristope pa tudi izkustvene dosežke na osnovi svoje arhitekturne prakse redno objavlja v strokovnih in znanstvenih prispevkih v revijah in na spletnih portalih ter jih kot vabljeni predavatelj predstavlja na tematskih srečanjih in konferencah.

Univerza v Ljubljani je leta 2012 Nandetu Korpniku podelila priznanje za pomembna umetniška dela na področju arhitekture, leta 2013 pa je bil izvoljen v naziv docent za habilitacijsko področje arhitektura in prostorsko načrtovanje na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, kjer aktivno deluje na oddelku za arhitekturo vse od njegove ustanovitve. Kot univerzitetni učitelj je izjemno in vsestransko dejaven, kot mentor pa zlasti v projektno naravnanih predmetih na dodiplomski in podiplomski stopnji uspešno usmerja študente v ustvarjalni svet arhitekture in k prvim arhitekturnim dosežkom.


na vrh

Zlati svinčnik za odlično izvedbo

V izbor za strokovne nagrade zlati svinčnik 2019 se je uvrstilo 46 projektov, ki so bili razvrščeni v različne programske skupine, od tega šest stanovanjskih hiš, pet večstanovanjski stavbi, sedem poslovnih stavb, trinajst javnih stavb, šest projektov notranje opreme, ena ureditev urbanih prostorov in štiri krajinske ureditve. Strokovna komisija v sestavi Blaž Budja,  Maja Ivanič, Suzana Simič, Ivana Žalac in Dunja Šutanovac (skrbnica) je sprejela stališče, da projektov ne bo ocenjevala na podlagi delitve v funkcionalne skupine, temveč v skladu z enotnimi kriteriji, ki veljajo za vse prispele predloge.

 

Telovadnica Stražišče
prof. dr. Aleš Vodopivec, Uroš Razpet, Gašper Medvešek, Karin Rožman, Matej Delak

Nova telovadnica v Stražišču je lepo in premišljeno vpeta v okolje: vkopana v brežino terena ob stražiškem velodromu je spoštljivo odmaknjena od obstoječe ikonografske šole arhitekta Danila Fürsta, obenem pa smiselno povezana z zunanjimi javnimi športnimi površinami. Na staro šolo je pripeta preko nevtralnega elementa – nižjega, ozkega steklenega hodnika. Arhitekti so vizualno mejo med obstoječim opečnim kompleksom šolskih stavb in novo telovadnico poudarili tudi z izbiro materialov. Ta obenem nakazuje tektoniko stavbe: podzemni del je narejen v vidnem betonu, nad zemljo pa se izmenjujeta steklo in les. Enakomerni ritem zunanjih vertikalnih lesenih brisolejev na obeh daljših stranicah lepo strukturira fasado in geometrijsko razbremeni sicer velik volumen nove telovadnice, obenem pa dopušča zanimive poglede iz notranjosti v zunanje ambiente. Bočni fasadi sta zaprti, odlikuje ju igriva razporeditev vertikalnih fasadnih letvic. Lesena konstrukcija in kombinacija materialov sta skladni s funkcijo objekta in sodobnimi usmeritvami trajnostne gradnje.

Logična tlorisna zasnova omogoča dobro orientacijo v prostoru tudi občasnim obiskovalcem. Zgornji nivo s tribuno je namenjen navijačem, spodnji športnikom oziroma pouku telovadbe. Zanimiva dvosmerna geometrija stopnišča vodi neposredno v telovadnico ali garderobe. V dvorani ponovno navduši kombinacija vidnega betona in lesa. Posebno izstopa lepo oblikovan strop s pasovi lesa, med katere so arhitekti premišljeno umestili svetila in elemente prezračevanja. Zdrav arhitekturni duh v zdravem telesu.

Poslovni center Vrelec
Andrej Strehovec, Robert Potokar

Avtorji so v urbanistično zahteven kontekst, na relativno ozko parcelo, skoraj popolnoma obdano s krajevnimi prometnimi cestami, uspešno umestili novo poslovno stavbo. Medsedbojni odnos ulice, kraja in nove stavbe ustvarja niz pravilnih odločitev. Pritličje je glede na zgornje etaže zamaknjeno proti notranjosti, s čimer je nesebično razširjen profil obstoječe prometnice in dodan nov javni peš prostor. Tudi tloris poligonalno sledi omejitvam prometne okolice in se jim prilagaja.

Urbanistično premišljen, nevsiljiv in velikodušen pristop prispeva k vizualnemu zmanjšanju mase stavbe, ki tako naravno in manj agresivno naseljuje prazen prostor. S povečanjem števila nadstropij v enem delu so arhitekti stavbo orientirali v smeri glavne mestne osi. Usmeritev stavbe je dodatno poudarjena s premikanjem uporabnikov v notranjost, umestitvijo lože v zadnje nadstropje in fokusiranjem pogledov proti mestu, na katero se stavba urbanistično nanaša. Notranjost stavbe je presenetljivo prijetna glede na neposredno, hrupno prometno okolje. Komunikacije in skupni prostori (kavarna, čajne kuhinje, koridorji) so dobro dimenzionirani, naravno osvetljeni in prezračevani, kar uporabnikom zagotavlja kakovostna srečanja in druženje. Poslovni pisarniški prostori podjetniškega inkubatorja, ki domuje v stavbi, so preprosti, prilagodljivi in pripravljeni za ustvarjalne posege uporabnikov. Z dobrim oblikovanjem in izborom materialov, z dobro umestitvijo v ambient drobnejše obstoječe pozidave ter z izredno udobnim bivanjem v njej je poslovni objekt Vrelec kot reper točka v prostoru postal prepoznavni del Rogaške Slatine.

Športni center Trebelno in dozidava šole
Mojca Gregorski

Dozidava podružnične osnovne šole Trebelno in nova telovadnica oziroma večnamenska dvorana sta zastavljeni kot premišljena povečava šolskega kompleksa. Njuni gabariti in umestitev v prostor upoštevajo in ohranjajo skladno, strnjeno strukturo naselja s cerkvijo kot najvišjo dominanto v prostoru. Objekti in ureditve zelo uspešno formirajo osrednji prostor šolskega območja, ki deluje kot trg, sicer brez zelenih prvin, in kot tak služi tako potrebam šole kot tudi za zbiranje zunanjih obiskovalcev dvorane.

Nova dvorana je smiselno in logično povezana s preostalimi objekti šole in vrtca, sama pa deluje kot funkcionalno in dovršeno obdelana celota. Še posebno navdušuje skladna podoba interierja, ki zagotavlja funkcionalnost in je nadgrajena z estetskimi in domišljenimi detajli

Dozidava in prenova šolskih prostorov sledita kvalitetnim prvinam prvotnih objektov in omogočata sodobno izvajanje šolskih programov, ob tem pa dodajata osvežen in igriv oblikovalski pristop, ki ustvarja otrokom in zaposlenim prijazen in spodbuden ambient. Prostori v obeh objektih so zasnovani fleksibilno in se vizualno in fizično povezujejo z zunanjimi ureditvami. Dodano vrednost v kontekstu trajnostne gradnje prinašajo tudi nove lesene fasade, ki se elegantno, nevsiljivo vključujejo v vaško okolje.

Velodrom in atletska dvorana
Marjan Zupanc

Velodrom ima v naboru arhitekturnih nalog posebno, skoraj mistično antično mesto, gre namreč za poligon, kjer človek popolnoma ukroti športni rekvizit in mu odvzame siceršnje vsakdanje bistvo. Pot od A do B kar naenkrat postane krožna, kolesarji pa postanejo nekakšni gladiatorji, ki s surovo močjo presegajo najvišje možne hitrosti in obenem nudijo gledalcu teatralno igro mačke z mišjo. Po krivulji se namreč podijo s kolesi brez zavor in prostega teka.

Leta 1996 zgrajeni, edini pravi slovenski velodrom že več kot 20 let nudi oporo in razvoj poletnemu športu, ki ga v Sloveniji, sploh v zadnjem času, povzdigujemo na raven nacionalnega, podobno kot alpsko smučanje.

Že prvotna izbira lokacije, arhitekturna zasnova in izvedba so dokaz, da je bila naloga zaupana pravi, tedaj mladi ekipi avtorjev, ki so naravno okolje novomeškega predmestja spremenili v čudovit in kultiviran športni park. Čeprav nadkritje sprva ni bilo predvideno, je velodrom s svojo zunanjo podobo kazal sozvočje z oblo dolenjsko pokrajino, vpeto med gozdove, reko Krko ter polja pod Gorjanci in Trško goro.

Arhitekt prenove pa je harmonijo še nadgradil. Izbira surovega vidnega betona za novi obod, brez ambicije, da bi nova fasada delovala teatralno, dokazuje zavezanost avtorja funkcionalnim arhitekturnim predlogom, ki ravno zaradi tega pridobijo odličnost in utrdijo misel, da izbira dragih materialov in bohotnih konstrukcijskih rešitev ni nujno pogoj za dobro izvedeno arhitekturno stvaritev. Težka betonska baza, ki koncentrično objema staro leseno fasado, pa v svoji notranjosti skriva pravo nasprotje, precizno načrtovano, preračunano in na milimeter umerjeno stezo velodroma. Z izbiro nadkritja iz lahke, natančno ukrojene, napihljive opne, ki kot balon lebdi v slikoviti pokrajini, arhitekt harmonično nadgradi krajinski element špotnerga parka. S tem novi stari velodrom pretvori v orientacijski znak, uporabljenim materialom pa zvito in koncizno premeša pomene. Beton postane lahek material, njegova groba obdelava pa povsem izgine in dokazuje, da lahko tudi sicer zgolj konstrukcijski material tvori lahkotno, polprepustno membrano, ki notranjost velodroma postavlja v odprti, naravni ambient.


na vrh

Posebno priznanje

Center slovenske Istre Ankaran
Mitja Zorc, Katja Ševerkar, Miklavž Tacol, dr. Dušan Stupar, (krajinska arhitektura)

Arhitekti so se zelo uspešno spopadli s težko nalogo, kako v vnaprej določeni amorfni tlorisni geometriji objekta smiselno razporediti obsežen in funkcionalno zahteven bolnišnično-varstveni program. Odločitev, da amebasti tloris ovijejo z nepretencioznim, preprostim, monokromnim in enakomerno rastriranim fasadnim plaščem, je pravilna. Horizontalna pasova fasadnih zasteklitev oziroma fasadnih žaluzij z vmesnim in venčnim pasom tankoslojnega ometa optično »plastita« gabarit stavbe, ki zato sredi obstoječega obmorskega gozdiča deluje lahkotno. S poudarjenimi vertikalami na stikih okenskih okvirjev ravni elementi fasadnih zasteklitev uspešno sledijo nepravilni tlorisni zasnovi. Izredno prijeten interier je v umirjeni barvni paleti z zelo domišljenimi in lepo oblikovanimi elementi notranje opreme. Les doda varstvenemu centru potrebno domačnost. Opazen je profesionalen odnos arhitektov do oblikovanja zunanjih in notranjih detajlov. O njihovi senzibilnosti in izkušenosti veliko pove tudi odločitev, da so sredinski del stavbe dvignili nad teren in s tem naravi dopustili njen kontekstualni primat.

ZLATI SVINČNIK NA PODROČJU PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA 2019
komisija: dr. Maja Simoneti, Gojko Berlengi, doc. dr. Aleš Mlakar, mag. Miran Gajšek in Dunja Šutanovac (skrbnica).

Komisija je obravnavala štiri kandidature za podelitev Zlatega svinčnika s področja prostorskega načrtovanja, od tega tri primere strokovnih podlag in primer prostorskega načrta in soglasno sklenila, da tokrat nagrade ne podeli.


na vrh

 


na vrh

Za medije


na vrh

 


na vrh
 
Častna članica ZAPS

Platinasti svinčnik

Zlati svinčnik za odlično izvedbo

Posebno priznanje

 

Za medije