Spletna stran ZAPS uporablja piškotke, s katerimi si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Poleg internih piškotkov, ki so nujno potrebni za delovanje strani, uporabljamo analitične piškotke servisa Google Analytics. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. V redu | Več o tem
SLO|ENG
išči
piši

osnovne informacije za naročnike

 

O POMENU ARHITEKTURE

Andrej Hrausky

Radi rečemo, da je bog ustvaril svet. Da živimo v svetu, ki je bil že narejen. To je vse manj res. Danes že polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, v umetno ustvarjenemu okolju torej. Vse bolj bi se morali zavedati, da smo sami tisti, ki si ustvarjamo okolje v katerem živimo. In stroka, ki je za to poklicana je prav arhitektura.

Kljub temu, da je arhitektura tista umetnost, ki nam ustvarja svet v katerem živimo, pa je med umetnostmi vselej zapostavljena. V naših življenjih je tako prisotna, da je niti ne opazimo. Radi rečemo, da lahko knjigo zapremo, ne gremo na gledališko predstavo in prezremo neko razstavo, arhitekturi pa preprosto ne moremo uiti. Rodimo se v hiši – torej v arhitekturi, v njej živimo in na koncu dobimo nagrobnik – spet del arhitekture. In ne nazadnje tudi zdajle smo v arhitekturi. Celo več – pojav sodobnega človeka, homo sapiensa, ki se je prvi zavedal stiske svoje minljivosti, datiramo s pojavom prvih grobov, ki so hoteli to minljivost preseči. Grob in spomenik sta najstarejši nalogi arhitekture.

Arhitekturo pogrešamo šele, ko je ni več. Če nam pogori hiša, to ni le ekonomska izguba, ampak predvsem simbolna. Z njo smo izgubili spomin na vse radosti in stiske, ki smo jih preživeli v njej. Hiša ni le simbol Slovencev, ampak so v njej združene vse vizije, upanje in pravzaprav celotno življenje. Če nas dolgo ni v domačem kraju, se ob povratku spet spomnimo vseh dogodkov, ki smo jih tam preživeli. Ko se doma ozrete po stanovanju, se spet zaveste, kdo v resnici ste. Je torej naključje, da so Rimljani do tal podrli Kartagino, da so se teroristi lotili dvojčkov v New Yorku, če so želeli prizadeti Ameriko? Ko zgubimo arhitekturo, izgubimo svojo identiteto. Zaporna kazen ni težka le zato, ker izgubimo svobodo, ampak tudi, ker jo prestajamo izven doma. In kolikšni napori so potrebni, da bi si mesta, narodi in posamezniki povrnili svojo identiteto. Da je iz prahu vojnega uničenja znova zrasla Varšava, ali da so obnovili Dresdensko opero. Šele takrat, so ta mesta lahko živela naprej.

Če je vse to res, čemu se arhitekturi tako malo posvečamo? Večkrat smo priča, kako se arhitektura obravnava zgolj utilitarno. Potrebujem tako veliko sobo, garažo za traktor, rad bi imel zimski vrt. In nič več. Pa vendar stvari niso tako preproste. Res je, da nas večinoma zanimajo funkcionalne lastnosti prostora v ožjem pomenu besede, ne zavedamo pa se, da je arhitektura ozadje našega življenja. Ustvarja okolje v katerem živimo in spodbuja dejavnosti, ki jih živimo. V spalnici bi radi dobro spali, v knjižnici bi se radi skoncentrirali k branju, v kavarni se želimo pogovarjati. Vse te dejavnosti, lahko arhitektura v rokah spretnega arhitekta omogoči in spodbuja. Če smo obkroženi z boljšo arhitekturo, je naše življenje boljše.

Da arhitektura izboljšuje življenje, lahko dokažemo tudi statistično. Ko so v Angliji prenovili šolo, se je učni uspeh drastično poboljšal. Ko so v Bogoti, v Kolumbiji prenovili mestni park, se je kriminal zmanjšal. Ko o delinkventu govorimo, da ga je vzgajala ulica, imamo v mislih neurejeno okolje. In četudi tako radi govorimo o nekih novih časih in kako se svet spreminja, so temeljne vrednote vendarle ostale iste. Če bi bilo drugače, ne bi še danes občudovali Shakespearjevih dram in Prešernove pesmi bi se nam zdele preživete. Tako pa nas je še vedno strah teme, ko damo roko v ogenj, nas peče in zaljubljenci še vedno strmijo v luno, pa če prav vedo, da je tam le mraz in prah. In iz teh starih resnic izhaja arhitekt, ko snuje svoje stavbe.

Za arhitekturo ni recepta. Vsaka stavba se snuje na novo in od začetka, saj so okoliščine nastanka vedno druge. Rezultat je vedno kompromis med želenim in možnim. Idealna stavba ne obstoja. Če ena soba gleda na jug, bo druga morala gledati na sever. Arhitekt se vedno sooča s kompromisom med omejitvami prostora, tehnologije, denarja in zakonov. Kako bo razporedil prioritete znotraj kompromisa, je stvar kreativnosti vsakega posameznega arhitekta in seveda želja naročnika. In ko rečemo, da arhitekt ustvarja okolje za življenje, pri tem lahko uporablja različne materiale, barve, proporce, se ukvarja s svetlobo, otipom in tudi vonjem materialov. Šele skupna celota vseh elementov ustvari prostor.

To je le nekaj pojasnil, kako razumeti arhitekturo. Tu si mora vendarle vsak sam ustvariti svoje mnenje. Vendar, če se boste potrudili arhitekturo razumeti, boste pričeli tudi uživati v čudovitih prostorskih doživetjih, ki jih arhitektura nudi. In boste tudi sami zahtevali boljšo arhitekturo, kot jo naseljujete danes. In verjemite – svet bo lepši.