Spletna stran ZAPS uporablja piškotke, s katerimi si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Poleg internih piškotkov, ki so nujno potrebni za delovanje strani, uporabljamo analitične piškotke servisa Google Analytics. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. V redu | Več o tem
SLO|ENG
išči
piši

novice

 

Arhitekt Marjan Ocvirk je odšel

05.05.2017 07:58

Vsi arhitekti rišemo. To je naš jezik, poklicno orodje.

Arbitrarno ga predstavljajo trije segmenti.
Prvi segment je konceptualna skica. Ta pomeni nekakšen monolog, zapis – zaris idej, ki se porajajo v ustvarjalni vročici, izven »delovnega časa«, v stimulativnem ali tudi manj prijaznem okolju – takrat se s svojimi mislimi avtistično umakneš v svoj svet, rišeš s čemerkoli na karkoli (Foster skicira v letalu, Bitenc je risal na cigaretne škatle). Taka risba je pretežno abstraktna, brez podrobnosti, proporcij, merila, a vsaka črta ima pomen, čeprav je potegnjena samo kot spontana gesta.
Drugi segment ja risba, ki v popolnosti predoča nekaj kar še ne obstoja, a naj bi bilo realizirano (zgrajeno). To so načrti. Definirati morajo vse oblike, dimenzije, materiale in celo vrsto informacij , navodil in pravil za izvedbo. Ta segment je danes že v celoti prevzel računalnik.
Tretji segment je risanje obstoječega: arhitekture, ambientov, detajlov, krajine…To je odziv na svet okoli sebe, njegovo spoznavanje in razumevanje.
Marjan Ocvirk je to vrsto risbe – skice na terenu – zavestno gojil. To je bilo njegovo življenjsko delo. Zorel je v krogu A. Bitenca, M. Mušiča in E. Ravnikarja. Od vsakega je dobil nekaj tistega, kar je pozneje dozorelo v njegov predmet. Tega je sam zasnoval in po vztrajnem premagovanju nasprotovanja okolja uspel, da je postal eden od osrednjih sestavin študijskega programa. V njem je združil dvoje: svoje risarsko znanje in organizacijske sposobnosti. Risal je vsak dan, kar naprej, ni mogel brez tega. »Kilometrina« je seveda pripeljala do izrazito prepoznavne risbe, lahko bi rekli rokopisa. Tako kot pri mnogih mojstrih, ki se s tako risbo ukvarjajo, je bila njegova črta zanesljiva do te mere, da ni zahtevala nobenih popravkov. Risal je vedno s takim ali drugačnim peresom, ki se ne da radirati, a se kot dokument ohrani brez poškodb.
Kot organizator je vsaki generaciji nudil strokovno ekskurzijo, večinoma v severno Italijo. S svojim obsežnim poznavanjem tamkajšnje arhitekture, posebej renesanse in baroka, je študente postavil v sredo lepih krajev da na samem kraju vidijo, doživijo, analizirajo in razumejo tisto, kar je sicer dostopno v literaturi. Ekskurzije so bile po eni strani naporne – ko se je hodilo, se je hodilo, ko se je risalo se je risalo – jedlo se je navadno izven mesta, da se ne bi razkropili po vseh kotičkih… Po drugi strani pa so bile seveda tudi polne veselih trenutkov, ki se jih bodo študentje vedno spominjali. Morda se je nekaterim zdel tudi prezahteven in strog: prav hitro je spoznal, kaj je prerisano ali narejeno po fotografiji.
Skiciranje na terenu danes gojijo le redki. Nadomešča ga fotografija, ki ne vzame posebnega časa, a kasneje v digitalnih medijih omogoča tudi vsakovrstne manipulacije. Skica pa zahteva svoj čas , v katerem se odvija kompleksen proces: najprej opazovanje, analiza, potem razumevanje, nato spontan zapis kot posledica poteze roke, ki ni nujno popolnoma kontrolirana… Temu se pridruži še nakopičeno predhodno znanje, spomin, ugibanje, sklepanje in nazadnje tudi nagonska ali pridobljena želja - ambicija, da bi bila tudi sama risba na papirju lepa, pravilna, tehnično in kompozicijsko korektna, celo umetniško kvalitetna.
Marjan Ocvirk je to počel na žlahten način. Opus njegovih risb je po eni strani zakladnica arhitekturne zgodovine, po drugi strani pa tudi pričevanje o njegovem širšem strokovnem in drugem delovanju… Bil je tudi velik poznavalec Plečnika in vnet zagovornik ohranjanja njegove dediščine, ki jo je promoviral tudi v skicah na posebni zgibanki. Njegove risane razglednice in novoletne voščilnice hranijo številni prijatelji in znanci. Bil je med ustanovitelji strokovne revije AB, v kateri je objavljal in vzpodbujal skiciranje tudi med kolegi. Svoja dela je razstavljal doma in tudi v tujini. Spadal je v krog intelektualne srenje, ki ga je poznala po mnogih oblikah njegovega delovanja (bil je tudi športnik), poznavanja umetnosti, kritičnega pogleda na dogajanja v stroki In tudi po njegovem slogu uživanja življenja.

Marjan Ocvirk je bil osebnost, ki je dala pečat polpreteklemu obdobju ljubljanske šole za arhitekturo. Tako kot noben facebook ne more nadomestiti pogovora s prijateljem tudi nobena tehnična naprava ne more nadomestiti neposrednega odziva oči, možganov in roke na okolje v realnem času in na realnem kraju. Ocvirkovo delo je dokaz za to in najlepša dediščina šoli in stroki.

Vladimir Brezar




 arhiv novic:

maj 2017
april 2017
marec 2017
februar 2017
januar 2017

december 2016
november 2016
oktober 2016
september 2016
avgust 2016
julij 2016
maj 2016
april 2016
marec 2016
februar 2016
januar 2016

december 2015
november 2015
oktober 2015
september 2015
avgust 2015
julij 2015
junij 2015
maj 2015
april 2015
marec 2015
februar 2015
januar 2015

december 2014
november 2014
oktober 2014
september 2014
julij 2014
junij 2014
maj 2014
april 2014
marec 2014
februar 2014
januar 2014

december 2013
november 2013
oktober 2013
september 2013
avgust 2013
julij 2013
junij 2013
maj 2013
april 2013
marec 2013
februar 2013
januar 2013

december 2012
november 2012
oktober 2012
september 2012
avgust 2012
julij 2012
junij 2012
maj 2012
april 2012
marec 2012
februar 2012
januar 2012

december 2011
november 2011
oktober 2011
september 2011
avgust 2011
julij 2011
junij 2011
maj 2011
april 2011
marec 2011
februar 2011
januar 2011

december 2010
november 2010
oktober 2010
september 2010
avgust 2010
julij 2010
junij 2010
maj 2010
april 2010
marec 2010
februar 2010
januar 2010

december 2009
november 2009