Razstava Marjan Šorli in udomačena arhitektura
Dogodek
Aktualno
Razstava Marjan Šorli in udomačena arhitektura je prva v novi seriji razstav MAO, ki z inovativnim pristopom odpirajo in predstavljajo muzejsko zbirko javnosti. V letošnjem letu, ravno v septembru, obeležujemo 110-letnico rojstva arhitekta Marjana Šorlija (1915–1975), projektanta, pisca, misleca, predavatelja, izjemnega avtorja, ki ga je zgodovina arhitekture do sedaj najpogosteje obšla. Razstava, ki bo na ogled v Muzeju za arhitekturo od 30. 9. 2025–8. 2. 2026, se posveča raziskovanju arhitektovega dela, vendar ne v klasični zaprti kurirani obliki, temveč kot odprt komentar raznolikega gradiva, ki ga je muzej ravnokar pridobil v svojo zbirko. Otvoritev razstave bo v torek ,30. 9. 2025, ob 19:00.
Marjan Šorli je bil izredno samosvoj, a hkrati značilen predstavnik slovenske povojne arhitekture. V njegovih hišah najdemo raznovrstne izvore, od Plečnikove šole, raziskovanja anonimne ljudske arhitekture ter uvidov s študijskega potovanja po Evropi in ZDA do anglosaških teorij o psihologiji zaznavanja prostora. Arhitekt se je v naš kulturni prostor zapisal predvsem s svojevrstno materialno govorico in izrazom, ki se vselej giblje po robu, med arhetipskimi načeli in preverjenimi principi ter drznimi skrajnostmi sintakse uporabljenih tradicionalnih in sodobnih materialov, med subtilnim odnosom do naravnega in kulturnega konteksta ter odločnimi posegi v prostor. Skozi svoj celotni opus je Šorli ustvarjal arhitekturo po meri človeka. Z eruditskim znanjem je črpal iz razvoja arhitekture, prostore skladnih proporcev in majhnega merila pa je gradil s tradicionalnimi materiali in elementi. Ob tem je upošteval zmožnosti tehnologije in prostorske organizacije svojega časa. Njegovi premisleki o prostoru so izredno aktualni tudi danes, saj je zagovarjal in gojil principe, kot so sobivanje narave in arhitekture, uporaba preprostih nizkotehnoloških prijemov pri osvetljevanju, zračenju, ogrevanju ali hlajenju prostorov (z vmesnimi conami), iskanje prave mere stavbe in odnos do človeškega merila. Njegov opus odgovarja na vprašanje, kako iz nič ustvariti arhitekturo, ki je zadržana, preprosta in spoštljiva, ki ji ne moremo ničesar odvzeti. Šorlijevo razumevanje arhitekture se je najjasneje izrazilo v hiši v naravi, ki ob ustvarjanju človeškega zavetišča z okoljem vzpostavi odnos vzajemnosti. Šorlijeva teza je bila, da je zgodovina oblikovanja prostora zgodovina človekove percepcije – tega, kako človek stvari zaznava. To pomeni, da v odnosu do prostora ni pasiven, ampak da ga aktivno naseli in udomači.
Danes je Šorlijev opus v veliki večini primerov uničen, do nerazpoznavnosti predelan ali močno ogrožen. Tudi večji del projektne dokumentacije in načrtov njegovih projektov je izgubljen. Po zaslugi družine pa se je ohranil zanimiv in dragocen del arhiva, ki je jedro razstave. Torej ne gre za pregledno predstavitev arhitektovega opusa, temveč za vpogled v proces raziskovanja. Fragmente združuje v ohlapne vsebinske sklope, jih vzporeja, komentira in mestoma dopolnjuje. Ob največjih vrzelih in tam, kjer so poudarki potrebni za razumevanje, dodaja gradivo iz drugih arhivskih zbirk. Interpretativne izrise načrtov Šorlijeve arhitekture in modele so na podlagi analiz in terenskega dela izdelali študenti Fakultete za arhitekturo ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Razstava ne podaja odgovorov, temveč odpira vprašanja ter spodbuja raziskovanje, dopolnitve in nove interpretacije.
Razstavo pripravljata Martina Malešič in Andraž Keršič.