Rekonstrukcija in dozidava obstoječega objekta ALUO na Erjavčevi ulici v Ljubljani

natečaji

Predmet projektnega natečaja:

Javni, projektni, odprti, anonimni, enostopenjski natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve in izbiro izdelovalca projektne dokumentacije za: REKONSTRUKCIJO IN DOZIDAVO OBSTOJEČEGA OBJEKTA ALUO NA ERJAVČEVI ULICI V LJUBLJANI

Natečajno gradivo:
Natečajno gradivo se prevzame preko povezave s Portala javnih naročil na spletni strani UL:
https://www.uni-lj.si/aktualno/javna_narocila_in_razpisi/2016051713462575/

Predmet natečaja je idejna zasnova prenove stavbe Erjavčeva 23, novega prizidka in pripadajoče zunanje ureditve. Anketno se v okviru natečaja pridobi tudi predloge za ureditev celotnega dvoriščnega prostora kareja med Erjavčevo, Prešernovo cesto, Levstikovo cesto in Vrtačo.

Naročnik: Univerza v Ljubljani
Rok oddaje: 23.9.2016
Zaključno poročilo komisije: 8.11.2016

OCENJEVALNA KOMISIJA

Predsednik:
doc.dr. Matej Blenkuš, univ.dipl.inž.arh.

Namestnik predsednika:
izr.prof. Boštjan Botas Kenda, univ.dipl. oblikovalec

Člani:
doc. Mojca Gregorski univ.dipl.inž.arh.
Irena Leban, univ.dipl.inž.arh.
Branka Arnautovič, univ.dipl.inž.arh.

Namestnika članov:
Gregor Košorok, univ.dipl.inž.arh.
Petra Bauer, univ.dipl.inž.arh.

Poročevalec:
Damjana Zaviršek Hudnik, univ.dipl.inž.arh.

Skrbnica natečaja:
mag. Špela Kryžanowski univ.dipl.inž.arh.

28. 11. 2016

Vabilo na razstavo

Razstava

Otvoritev razstave bo v ponedeljek, 28. 11. 2016, na UL ALUO, Erjavčeva cesta 23, Ljubljana.
Razstava bo na ogled do 9. 12.2016 med 10. in 16. uro, ob sobotah in nedeljah je akademija zaprta.

Vabilo

Plakati

Avtorji:

izr. prof. mag. Tomaž Krušec, u.d.i.a.
Lena Krušec, u.d.i.a.
Vid Kurinčič, u.d.i.a.
avtorica krajinske arhitekture: dr. Ana Kučan, u.d.i.k.a.

Sodelujoči:

Jurij Nemec, u.d.i.a.
Zala Likavec u.d.i.a.
Miha Žgank, abs.arh.
Ajda Merslavič, abs.arh.
Neža Novak, abs.arh.
Rok Primažič, štud.arh.
Lev Rahovsky, štud.arh.
Nuša Rudman, abs.arh.
Aljaž Babič, abs.kraj.arh.

Konzultant za statiko:
Ivan Ramšak, u.d.i.g.

Insert iz poročila komisije:

Ob pregledu 21-ih natečajnih rešitev, ki vsaka na svoj način opredeljuje umestitev stavbe mase v razpoložljiv prostor, je natečajna komisija enoglasno in sorazmerno kmalu prepoznala pomen proste urbane površine – javnega trga pred novo stavbo akademije. Oblikovanje le-te je sledilo več načelom, a kot to v svoji argumentaciji navaja najvišje nagrajeni natečajni predlog, je ključnega pomena, da odprta javna površina historičnega kareja ne »odpira«, ampak ga s svojo natančno določeno praznino zaokrožuje. Ob pa tem je zelo pomembno, da se praznina predprostora natančno odslikava s prečnih pročelij stavb Erjavčeva 23 in Prešernova 13, kar ustvarja modern, a obenem izjemno konsolidiran, skoraj klasičen javni prostor. Z rahlo poglobitvijo glavnega pročelja nove akademijo, z jasno nakazanim vhodom, z gesto ki vsebino ponuja javnosti, se predlagana urbanistična rešitev približa optimumu smele, zadržane, a premišljene morfologije. Skozi dodan svetlobni atrij, ki vstopni ploščadi da konkretno vsebino – prezentacijo razstavnega programa akademije – pa se združita tudi notranjost in zunanjost objekta.

Enovito stavbo telo obvladuje tudi notranjost kareja, s čimer do okolice vzpostavlja nevtralen odnos, omogoča pa, da se bo dvorišče v svoji razvojni perspektivi in potencialu, postopoma iz zasebne površine razvilo v kakovosten poljaven do javen mestni prostor. Tendenca, ki je lastna sodobnemu razvoju historičnega mestnega tkiva.

Celoten program akademije je skrbno analiziran in po celotnem kompaktnem volumnu razvrščen premišljeno, upoštevajoč tehnične in funkcionalne zahteve, posebej pohvalna pa je ambicija, da se »čiste« delavnice navezujejo neposredno na ustvarjalne ateljeje. V tem pogledu po razumevanju programa in pedagoškega procesa natečajni predlog bistveno kakovostno odstopa od ostalih predlogov. Pohvalna je tudi logika, na kakšen način je stkana vez med značilnimi dimenzijami programa (globina, višina), dostopnostjo in namenom, ter celostno arhitekturno – konstrukcijsko zasnovo stavbe. Posebej navdušujoča pa je vrzel, ki med programom ostaja »prosta«, se mu umika, se razširi, dvigne, spusti – torej komunikacijska vrzel, negativ programa, ki s svojim premišljenim oblikovanjem horizontale, diagonale in vertikale ustvarja izjemne prostorske učinke, doživetja in značaj. Natečajnik jo imenuje »javna promenada«, ki v svojem najbolj spektakularnem delu povezuje v klet umeščen razstavni program s simbolično dvignjeno knjižnico v prvem nadstropju. Promenada se v zgornjem delu stavbe, namenjenem uporabnikom, preoblikuje v t.i. »vertikalni hall«, ki posamezne plasti programa med seboj dinamično povezuje navzgor, navzdol in povprek. Bogastvo prežetega notranjega šolskega prostora, ki ga od arhitekture Hermana Hertzbergerja dalje vse redkeje srečujemo, v predlaganem projektu ponovno zaživi.

Programi so organizirani centrično, okoli osrednjega komunikacijsko delavničnega vozlišča. Omogočeno je njihovo neposredno povezovanje znotraj sklopa in vizualne povezave preko stopnišča in delavnice iz ene strani stavbe na drugo.

Likovna podoba stavbe, z ritmiziranim motivom »slikarskega okvira«, svojo vsebino izpričuje na inovativen, a obenem razumljiv način. Z razliko do ostalih natečajnih predlogov, kjer fasadni ovoj, četudi z vidika funkcionalnosti in urbanizma dostikrat nepomemben, ne dosega specifike stavbe in njenega edinstvenega programa, je pri konkretnem predlogu prepričljiv, likovno dodelan in v celoti arhitekturen.

Navezava na pomembne reference iz značilnih obdobij slovenske arhitekture kakor tudi mednarodnega prostora dokazuje, da se natečajnik zaveda pomena neposrednega konteksta, sinteze historičnega mestnega tkiva in za ta prostor izjemno značilnega regionalnega modernizma.

Konstrukcijska zasnova, izbor materialnosti in ambicija po zmožnosti dolgoročne prilagodljivosti se združijo v značilnem zadržanem oblikovanju interierja, ki bo šele s svojimi končnimi uporabniki, njihovo reakcijo na prostor in površine, dobil končno podobo. A z razliko do nekaterih drugih projektov, ki nevtralnost poveličujejo do skrajnosti, ima ta natečajni predlog v sebi skrito tehtno razmerje med določenim in nedoločenim, med identiteto in pluralnostjo, med znanim in pričakovanim, med arhitekturo in življenjem.

Vsi predlagani tehnični sistemi izkoriščajo termični inercijo armiranega betona, kot ključnega in nezakritega materiala. Ogrevanje in hlajenje je nizkotemperaturno in vgrajeno v nosilno konstrukcijo. Realna možnost naravnega prezračevanja, ki zaradi nujne energijske učinkovitosti zahteva mehanizme vračanja toplote, je opredeljena s sistemom vnosa svežega zraka preko fasade in toplotnih izmenjevalnikov v osrednjo vertikalno komunikacijo s stropnim izpustom in ponovnim vračanjem toplote v sistem.

Ekonomska vzdržnost stavbe je opravičena z izborom materialov, z ustreznim razmerjem med zasteklitvami in neprosojno fasado, z robustnim oblikovanjem, ki ne zahteva kompliciranega vzdrževanja in z možnostjo, da so instalacijsko mehanski sistemi reducirani na minimum brez nujnih in specializiranih rednih vzdrževanj. Stavba je zasnovana pragmatično z zavedanjem, da kompleksni sistemi zahtevajo visokokvalificiran vzdrževalni kader.

Natečajni predlog je relativno ozke in stroge pogoje urbanističnega konteksta, zgoščenega programa, organizaciji javnih vsebin in ne nazadnje zahtev po ekonomični gradnji uspel učinkovito, inovativno, predvsem pa zelo poetično nadgraditi z arhitekturo prostora, ne pa oblike. In slednje se mu, v odnosu do siceršnje dejavnosti akademije za likovno umetnost, šteje kot velik arhitekturni dosežek.

Zaradi vseh navedenih odlik se je elaborat uvrstil na prvo mesto ocenjevalna komisija pa mu je zaradi manj uspešnega reševanja povezave med starim in novim objektom ter oblikovne strogosti osrednje vertikalne komunikacije dodelila znižano 1. nagrado.

Plakati

Avtorji:

Matija Bevk, u.d.i.a.

Vasa J.Perović, MA BiA

Blaž Goričan, u.d.i.a.

Samo Bojnec, abs.arh.

Valentin Tribušon, abs.arh.

Vid Žnidaršič, abs.arh.

Irene Salord Vila, arq

Urban Petranović, u.d.i.a.

Mitja Usenik, abs.arh.

Vid Tancer, abs.arh.

Insert iz poročila komisije:

Natečajna rešitev predlaga oblikovanje kompaktnega stavbnega volumna, umaknjenega iz ulične linije. Postavitev objekta je spoštljiva do okoliških stavb, z oblikovanjem javnega prostora pred stavbo pa smiselno povezuje javni prostor mesta ter nove vsebine objekta. Avtorji predlagajo ohranitev obstoječih dreves pred stavbo ter zasaditev novih, predvsem na južnem delu stavbe in kasneje v kareju med stavbami. Končna ureditev bi se torej izoblikovala in povezala v smislu večjega parka, v katerega bi bila umeščena nova stavba. S poenotenim oblikovanjem fasad objekt ne strukturira okoliškega prostora na »sprednjega« ali »zadnjega« oziroma »dvoriščni« prostor poudari kot enakovrednega, vse v okviru relativno nevtralnega oblikovanega izraza.

Z vidika funkcionalne organizacije projekt odlikuje enostavna in logična tlorisna organizacija, z ambientalno in prostorsko izstopajočimi rešitvami. Osrednji motiv predstavlja t.i. »vertikalni hall« z osrednjim stopniščem-tribunami, ki stavbo povežejo v prostorskem, programskem in sociološkem smislu.

Glavni vhod uspešno stopnjuje prehajanje zunanjega odprtega prostora, preko vmesnega prostora za linijo fasade (»loggia«), do interierja pritličja. V odnosu do ostalih elaboratov rešitev izstopa po uspešno organiziranemu pritličju stavbe, ki je večinoma javno in zasnovano v več nivojih: vhodna avla s kavarno na nivoju vstopne ploščadi se preko širokega osrednjega stopnišča podaljša v spodnji nivo, na katerem so locirani vsi pomembnejši skupni in javni programi. Preplet prostorov ter igro povezav izkazuje tudi predavalnica, ki je v naklonu in v kompoziciji zasnovana kot podaljšek osrednjega stopnišča. Uvedba dvovišinske knjižnice in t.i. boxov dodatno preplete nivoje v ambientalno in funkcionalno kvaliteten prostor, ki je kljub kompleksnim funkcijam izjemno jasen in logičen v uporabi. Avtorji dvoetažno pritličje obravnavajo kot ključni element stavbe, ki predstavlja tudi direktno in odprto povezavo z javnim prostorom mesta.

Ostali prostori stavbe se nizajo okoli osrednjega jedra: v prvi kleti so locirane delavnice, v drugi kleti pa dvonamenski prostori parkiranja, skladišč in tehničnih prostorov. Dostop do parkiranja v kleti je preko dvižne ploščadi, ki istočasno povezuje tudi zgornje etaže in omogoča dostop z avtomobilom v vse etaže objekta (dovoz, dostava materiala, eksponatov). Prostori v nadstropjih uspešno izkoriščajo možnosti različnih globin, na podlagi katerih avtorji smiselno razporejajo večinoma ateljeje, z izjemo prvega nadstropja, kjer se nahajata še dve manjši predavalnici. Osrednje jedro se podaljša do strešne etaže, ki je v funkciji dodatnega razstavnega prostora.

Stara prenovljena stavba na Erjavčevi je namenjena upravi in dekanatu, z novo stavbo pa se povezuje preko posebno oblikovanega arhitekturnega elementa, ki v funkcionalnem smislu vpeljuje nov javni »medprostor«. Trikotni tloris geometrijsko in prostorsko preplete stari in novi objekt. Uspešno reinterpretira hodnik v zanimiv prostor interakcij / uporabe.

Konstrukcijsko zasnovo stavbe predstavljajo ab plošče in stebri v enakomernem rastru in je racionalna, predvsem pa fleksibilna v možnostih notranje organizacije. Osvetlitev objekta gradi na možnostih raznolikosti uporabe: ponavljajoči element osnovnega okna je sestavljen iz kombinacije »bele« zasteklitve zgoraj in klasičnega okna spodaj, z delitvijo, ki omogoča naravno zračenje kot z dvema plastema senčil. Glavni vir svetlobe osrednjega prostora je zastekljena streha, preko katere prodira svetloba skozi vse etaže objekta.

Z vidika energijskih značilnosti objekta ima kompaktna zasnova objekta z enakomerno perforacijo oken in različnimi tipi stekel ter senčil že v osnovi boljša izhodišča za racionalno rabo energije. Projekt uspešno izkorišča možnosti različnih rab tehnologij (prisilno prezračevanje, stropno hlajenje, uporaba deževnice,… ), vendar istočasno dopušča tudi možnosti izvedbe naravnega prezračevanja.

Projekt je bil s strani natečajne komisije in v odnosu do drugi rešitev prepoznan kot bolj uspešen, predvsem v urbanističnem, programskem in ambientalnem smislu. Kljub vsemu pa je ponavljajoči raster fasadne strukture prepoznan kot manj kvaliteten. Objekt s svojim relativno nevtralnim izrazom sicer ne nadvlada okolici, vendar je z vidika umestitve konkretnih vsebin kljub vsemu nekoliko preveč generičen. Delitev fasadnega rastra izraža odnos do vsebine in sosednjih stavb, a na nivoju pritličja z nizkimi stebri in utesnjeni vstopnim nivojem ne sledi izhodiščem odprte povezave zunanjega trga in stavbe.

Zaradi vseh navedenih odlik se je elaborat uvrstil na drugo mesto.

Plakati

Avtorji:

prof. Jurij Kobe, u.d.i.a.

Nataša Blažko, m.i.a.

Maja Kovačič, m.i.a.

Tanja Paulin, m.i.a.

Peter Plantan, u.d.i.a.

Urša Podlipnik, u.d.i.a.

Ina Radšel, m.i.a.

Insert iz poročila komisije:

Predlagana natečajna rešitev predstavlja enega od dveh prispelih elaboratov, ki so se odločili za lamelno zasnovo novega objekta ALUO. Avtorji se zavedajo pomena javnega prostora, zato ohranijo večji del zelenega parterja neposredno ob Erjavčevi cesti in preko njega oblikujejo glavni vhod v objekt. Na enovitem volumnu kleti in pritličja, so v treh etažah, v smeri V – Z razporejene 4 lamele, v smeri S – J pa še dodatna lamela. S takšno zasnovo avtorji dosegajo optimalno osvetljenost vseh prostorov, v odnosu do okoliških objektov pa poskušajo vzpostaviti intimnejši dialog, kot bi ga imela kompaktna zasnova objekta. Nov objekt se na obstoječo stavbo ALUO v vseh etažah pripenja preko zastekljenega mostovža. Odmiki od sosednjih objektov so večinoma ustrezni le lamela ob Erjavčevi cesti se objektu Erjavčeva 19 precej približa. Avtorji se zavestno izognejo uporabi dvigala za avtomobile in dostop v garažo dosledno rešijo preko pokrite klančine na južni strani objekta. Parkiranje za osebna vozila je ustrezno rešeno na nivoju kletne etaže, parkiranje za kolesa pa neposredno pred in za objektom. Dostop do notranjosti stavbnega kareja na južni strani objekta je predviden zgolj neposredno skozi objekt. V okviru anketnega dela natečaja je predvidena izvedba podzemne garaže za stanovalce, na strehi katere se oblikujejo parkovne površine v souporabi stanovalcev in uporabnikov ALUO.

Glavni vhod v objekt poleg zelenega parterja uspešno dopolnjuje zastekljen dvovišinski razstavni prostor na nivoju prvega nadstropja, ki je umeščen neposredno nad glavnim vhodom in sega do gradbene linije ob Erjavčevi cesti. Notranjost objekta zaznamuje podolgovata več etažna avla, ki se razprostira v smeri S; J. Okrog nje je v pritličju zelo dobro organiziran ves javni program, v nadstropjih pa se nanjo pripenjajo posamezne lamele. Avla omogoča dobro vizualno komunikacijo med posameznimi etažami in kot taka predstavlja osrednji prostor srečavanja in družabnega dogajanja na fakulteti.

Programsko je projekt razdeljen na kletno etažo, kjer so umeščeni tehnični prostori, arhivi, delavnice in garaža. Kvalitetno zasnovano pritlično etažo zaznamuje vhodni del s kavarno in knjižnico ter razstavnimi prostori in predavalnicami neposredno ob osrednji avli. V visokem pritličju stare stavbe so smiselno umeščeni prostori dekanata z ločenim vhodom v obstoječo stavbo. V nadstropjih je program logično razporejen po posameznih oddelkih, ki ga ustrezno dopolnjujejo pripadajoči kabineti, organizirani v obstoječi stavbi.

Konstrukcijsko je objekt zasnovan kot armiranobetonski skelet z AB medetažnimi ploščami, ki v okviru lamelne tlorisne zasnove omogoča določeno mero programske fleksibilnosti. Avtorji natečajne rešitve so veliko pozornosti namenili optimalni osvetlitvi notranjih prostorov z naravno svetlobo. Fasadne površine proti severu so tako v celoti zastekljene. Na vzhodni in zahodni strani objekta steklene površine dopolnjujejo usmerjena lesena senčila, ki preprečujejo prekomerno osvetljenost, medtem ko so južne fasade skoraj v celoti zaprte z leseno »sendvič« konstrukcijo. Z uporabo lesa v fasadnem ovoju avtorji dosegajo tudi zahteve po izpolnjevanju zahtevanega deleža naravnih materialov. Šibek člen predlagane rešitve je neugodno razmerje med fasadnim plaščem in prostornino objekta. Natečajna rešitev poglobljeno obravnava trajnostni vidik stavbe ter področje strojnih in elektro inštalacij. Ogrevanje objekta je predvideno preko priklopa na mestni toplovod, hlajenje preko hladilne postaje v povezavi s TČ. Predvideno je prisilno prezračevanje v povezavi z naravnim. Posebno pozornost elaborat namenja zelenim atrijem na nivoju prvega nadstropja in ozelenjenim južnim fasadam kar, še zlasti v poletnih mesecih, ugodno vpliva na mikroklimo posameznih ambientov. Za krmiljenje vseh naprav in svetil je predvidena izvedba centralno nadzornega sistema (CNS).

Z vidika požarne varnosti so vsi prehodi ustrezno dimenzionirani, prav tako tudi evakuacijska jedra in izhodi. Objekt je v celoti dostopen gibalno oviranim osebam.

Zaradi vseh navedenih odlik se je elaborat uvrstil na tretje mesto.

Plakati

Avtorji:

dr. Jaka Bežan, univ.dipl.inž.arh.

mag. Boris Bežan, univ.dipl.inž.arh.

mag. Monica Juvera Jimenez, univ.dipl.inž.arh.

Insert iz poročila komisije:

Natečajni predlog umešča program nove akademije v arhitekturno urbanistični sistem treh krakov, ki v rahlo koničnih oblikah objemajo osrednji komunikacijski prostor stavbe. S stavbnim telesom je zapolnjen večji del zalednega dela zemljišča, smiselno so upoštevani odmiki od lastniških mej. Urbanistična posebnost je severno-zahodni stavbni krak, ki seže skoraj do gradbene linije Erjavčeve ceste. Spoštovano je merilo okoliških objektov, višina stavbe je primerljiva z višino ostalih natečajnih predlogov. V primerjavi z drugimi predlogi, ki so stavbno telo deloma pomikali proti gradbeni liniji Erjavčeve ceste, je postavitev izbočenega kraka na zahodni rob predprostora akademije smiselna, saj skupaj z obstoječo stavbno Erjavčeva 23 tvori odprt javen prostor, ki ga s treh strani obdaja akademija. Vseeno pa, predvsem v primerjavi s predlogi, ki so prejeli nagrade, takšna urbanistična poteza vzpostavlja precejšnje ritmično neravnovesje v relativno kratkem uličnem nizu, deloma zastira stavbo Prešernova 13, predvsem pa sam stavbni izrastek, glede na svojo predlagano vsebino, ne opravičuje svoje izpostavljenosti in izkazanega mu pomena.

Programsko je stavba koncipirana preudarno, logično in z ustreznim odnosom med komunikacijami in vsebino. Pohvalna je jasna organizacija kletnih prostorov, variacija globine krakov glede na namen prostorov, navezava večjega deleža nadzemnega dela stavbe na osrednji komunikacijski atrij in zasnova odprtih panoramskih stopnic. Več težav povzroča umestitev velike predavalnice v osrednji odprt del zasnove, s čimer se njegov pomen bistveno razvrednoti, saj se stavba – če se izrazimo nekoliko drugače – v vsej svoji mogočnosti razvije šele v vrhnjih etažah. Enako problematična je tudi zasnova vhoda, ki se »prehitro« izteče v dolg in relativno ozek hodnik, na katerega se funkcionalno navezuje tudi srednja predavalnica. Ne glede na navedeno, pa projekt odlikuje sistematičen pristop in treznost pri razvrščanju programa v odnosu do oblikovanja celotne stavbe. Prav tako je kavarna, kot neformalno srce akademije, umeščena na zelo dobro mesto, ki se nadaljuje v nadstrešek pod izpostavljenim krakom.

Stavba je zasnovana tako, da omogoča dolgoročno prilagodljivost, konkreten program s svojimi dimenzijami in funkcionalnimi zahtevami je upoštevan, a ne določujoč. Nekoliko je vprašljiva konična zasnova, saj se razdalja med vzdolžnima stenama spreminja, kar preprečuje zasnovo in uporabo premičnih pregrad – oziroma bi le te zahtevale zelo specifično tehnično rešitev.

Odprtost za širšo javnost je podprta s smiselno razporeditvijo »javnih« vsebin v pritličju, prvi kleti in deloma v prvem nadstropju. Nekoliko manj prepričljiva je organizacija komunikacij, ki te prostore povezuje med seboj. Vprašljiva pa je tudi širina in količina vertikalnih komunikacij, predvsem v smislu varne evakuacija iz objekta.

Z vidika opisa in opredelitve tehničnih in energijskih značilnosti natečajni predlog glede na ostale elaborate ne izkazuje bistvenih presežkov, zelo pohvalna pa je odločenost, da se ustrezno arhitekturno zasnovo omogoči naravno prezračevanje nadzemnih in deloma tudi podzemnih prostorov. Prav s tega vidika je umestitev velike predavalnice v osrednjo prazen prostor še toliko bolj moteča, saj se s tem učinkovitost naravnega prezračevanja pritličja bistveno poslabša.

Zaradi vseh navedenih odlik se je elaborat uvrstil med dobitnike enakovrednih priznanj.

Plakati

Avtorji:

Uroš Razpet

Aleš Vodopivec

Gašper Medvešek

Jure Kolenc

Janja Šušnjar

Petar Vidanoski

Karin Rožman

David Žalec

Insert iz poročila komisije:

Ta projekt spada v skupino elaboratov, katerih avtorji so se odločili za lamelno razčlenitev objekta. Posamezne lamele in javni program ob Erjavčevi ulici združi osrednja komunikacijska os, ki povezuje glavni vhod in parkovne površine v notranjosti kareja. Vertikalna členitev hiše v lamele, ki segajo do kleti, izvira iz pogojev osvetlitve. Vsi prostori so enakovredno osvetljeni iz severne oziroma južne smeri.

Z vidika modularnosti zasnove in dolgoročne prilagodljivosti programov je delitev tlorisne zasnove na lamele nekoliko omejujoča, saj poenotena globina prostorov ne omogoča dovolj velike fleksibilnosti. Poleg tega je ob taki zasnovi neugodno tudi razmerje med fasadnim plaščem in prostornino objekta. Lamelna zasnova objekta je namreč z vidika energetske učinkovitosti in ekonomike gradnje kot tudi z vidika stroškov obratovanja in vzdrževanja objekta za uporabnika nekoliko manj primerna rešitev.

Umestitev skupnih prostorov kot je kavarna, razstavni prostori, velika predavalnica in knjižnica tik ob Erjavčevo cesto avtorji predstavijo kot razširitev mestnega prostora, ki je dostopen vsakomur. Naveden program z letnim vrtom in ohranjenima drevesoma oblikuje predprostor akademije in na ta način poudarja javen značaj objekta z razliko od sklenjenega niza stanovanjske zazidave, ki oklepa kare ob Prešernovi in Erjavčevi cesti. To sicer v osnovi drži, vendar pa je nekoliko manj uspešna umestitev tega dela objekta v prostor v odnosu do obstoječih sosednjih objektov. Na obeh fasadah obstoječih objektov, ki mejijo na novo ALUO, so odprtine, ki jih ne gre zanemariti.

Ambiciozno oblikovan element tega projekta je steklena stena, ki deli veliko predavalnico od odprtega dela knjižnice oz. čitalnice. Ob izjemnih dogodkih se le ta lahko umakne, da se dodatno razširi prostor velikega avditorija.

Podobno so zasnovani tudi ateljeji in delavnice, saj jih je možno s pomičnimi pregradnimi elementi deliti na manjše prostore ali pa povezovati v večje. Na ta način je možno letno ali celo dnevno spreminjati konfiguracijo prostorov. Takšni odprti prostori spodbujajo naključna srečanja študentov, predavateljev, seznanjanje z dogajanjem v drugih skupinah in oddelkih povsem drugače, kot ločeni prostori, nanizani vzdolž hodnika.

Konstrukcijska zasnova objektov je armirano betonska, sestavljena iz nosilnih elementov v obeh smereh. Vertikalni nosilni elementi so okrogli stebri in armirano betonske stene. V glavnem so objekti zasnovani kot prostorske skeletne konstrukcije.

Predlagana natečajna rešitev je ena redkih, ki rešuje dostop za avtomobile do kletne etaže preko klančine. Avtorji so spretno uporabili prostor pod veliko predavalnico, ki se ravno tako v naklonu dviga nad omenjeno klančino.

Zaradi vseh navedenih odlik se je elaborat uvrstil med dobitnike enakovrednih priznanj.

Plakati

Avtorji:

Boštjan Vuga, u.d.i.a. grad.dip. (AA)

Jurij Sadar, u.d.i.a.

Sodelujoči:

Janž Omerzu, m.i.a.

Gregor Bucik, m.i.a.

Matic Škarabot, štud.arh.

Maša Ogrin, u.d.i.a.

Tjaša Plavec, m.i.a.

Jan Žiher, u.d.i.a.

Katjuša Kranjc, u.d.i.a.
Rok Kuhar, u.d.i.a.
Vesna Draksler, m.i.a.

Insert iz poročila komisije:

Objekt nove ALUO je zasnovan kot kompakten volumen z delno previsnimi oziroma terasastimi etažami. Nalaganje kubusov navzven ne sledi arhitekturni zasnovi objekta. Nova stavba namenoma ne vzpostavlja odnosa s sosednjimi objekti, popolnoma je ločena tudi od obstoječega objekta ALUO na Erjavčevi 23, ki ga ne namenja programu akademije, ampak drugim vsebinam. V zunanji podobi je objekt nevtralen in z enakomerno fasadno delitvijo v prostor ne vnaša novih kontrastnih form .Pritličje je umeščeno v ulično stavbno linijo ob Erjavčevi ulici in nudi pogled v dvoetažen razstavni kletni prostor ter na ta način aktivira ulični prostor. Vhod v stavbo, ki je umeščen na zahodno fasado, ni jasno zaznaven in ne aktivira uličnega prostora. Javni zunanji prostor je tako omejen na manjši vhodni plato v prehodu med starim in novim objektom ALUO.

Projekt ponuja dobro rešitev etaž z ateljeji in kabineti, kjer okoli kompaktnega jedra omogoča fleksibilno razporeditev prostorov z zelo dobro rešeno komunikacijo ob fasadi. Taka organizacija prostora omogoča ločenost ali povezanost prostorov glede na trenutne potreb, obenem pa predstavlja klimatsko in svetlobno bariero, ki omili atmosferske vplive proti notranjosti prostora. Z vidika funkcionalne organizacije nadstropij je elaborat eden redkih, ki uspejo organizirati prostore brez točno določenih komunikacij – hodnikov v notranjosti. Povezave, ki potekajo večinoma po obodu stavbe, ustvarjajo dinamično fasado, ki nezavedno približa stavbo mestnemu javnemu življenju.

Elaborat se poglobljeno ukvarja tudi z zasnovo fleksibilnosti notranjih prostorov. Kot delitvene prostorske elemente predlaga funkcionalno dobro rešene modularne dvostranske omare, s prilagodljivim zgornjim elementom, ki je namenjen razvodom instalacij in pritrditvi akustičnih panelov ter akustične predelne stene.

Javni del programa v prvi kleti je dostopen le preko relativno ozkih stopnišč v jedru, ki nista prilagojeni potrebam večjega pretoka ljudi med pritličjem in kletjo. Obe kletni etaži imata za razliko od zgornjih prostorsko fleksibilnih zasnov prostore nanizane ob dolgih hodnikih, brez večjega vhodnega prostora pred predavalnico in razstavnimi prostori. Delavnice, ki so umeščene v obeh kleteh so osvetljene preko globokega atrija, ki predstavlja prostorsko omejitev zunanjega vhodnega platoja.

V pritličju vhod v objekt s »stranske fasade« direktno v komunikacijsko jedro objekta s svojo organiziranostjo ne nudi jasne povezave z javnimi prostori v kleti in je kot tak poddimenzioniran. Poleg kavarne, čitalnice in prostorsko ločene knjižnice žal ni ustvarjenih drugih neformalnih skupnih prostorov namenjenih druženju in ustvarjanju študentov. : Orientacija vhoda ter »stranski« dostop je po mnenju komisije manj uspešna urbanistična rešitev, medtem ko se objekt arhitekturno uvršča med izstopajoče elaborate.

Projekt ima zelo dober energetski koncept – relativno kompaktna stavba z že omenjeno komunikacijo ob fasadi kot cono nevtralizacije zunanjih atmosferskih vplivov. Prav tako je dobro rešeno zunanje senčenje fasade z nadsvetlobami, ki obenem omogočajo naravno prezračevanje ter vmesno notranjo svetlobno polico, ki preprečuje direktni vpad sončnih žarkov.

Konstrukcija objekta je skeletna armiranobetonska v kleteh in jeklena z armirano betonskimi medetažnimi konstrukcijami v nadzemnih etažah z ustrezno rešenimi finalnimi obdelavami.

Zaradi vseh navedenih odlik se je elaborat uvrstil med dobitnike enakovrednih priznanj.