Dom gospodarstva: stavba Gospodarske zbornice Slovenije
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Patinasti svinčnik 2021
Arhitektura ni namenjena le trenutni uporabi, ampak nas spremlja še mnogo let po svojem nastanku. Vendar se arhitekt vsakokrat sooča s točno določeno nalogo, ki mu jo poda naročnik, s predpisi in pogoji gradnje, ki veljajo v času njenega nastanka. Tudi vrednotenje arhitekture se večinoma podaja takoj po njenem dokončanju. Takrat je še sveža in nemalokrat arhitekt najame fotografa, da stavbo fotografira, še preden se vselijo uporabniki. To je celo razumljivo, saj je do trenutka vselitve stavba še »njegova« v vsej nedolžnosti, ki si jo je zamislil. Z vselitvijo pa se prične postopek prisvajanja, uporabniki prostore spreminjajo v svoje lastne in jim dajo svoj pečat. To velja tako za domovanje kot za delovne oz. poslovne prostore. V resnici pa seveda arhitektura ni namenjena njenemu avtorju in njegovim referencam. Njen pravi namen je uporaba, in pravo življenje arhitekture se začne šele potem, ko prične služiti svojemu namenu, in takrat se avtorju odtuji in osamosvoji. Stavbe po pravilu preživijo svoje snovalce, naročnike in dobo, v kateri so nastale. Na tej poti v negotovo prihodnost nekatere preživijo, druge spet ne. Tiste prave, ki preživijo, imajo neko svojo univerzalnost, ki jim jo je vdahnil arhitekt in v kateri vsaka doba prepozna svojo aktualnost. Še danes cenimo Shakespearove drame, saj čutimo, kot da je pri pisanju avtor mislil ravno na našo dobo in naše težave. Shakespeare seveda ni mislil na nas in daljno prihodnost, do svojega dela je bil tako iskren, da so njegove vrednote še danes cenjene in prepoznavne. Podobno ostajajo tudi nekatera arhitekturna dela vedno aktualna, in vsaka doba v njih prepozna svoje vrednote ali pa jim priznamo vsaj pomembno vlogo v našem arhitekturnem razvoju. Značilen je primer paviljona Miesa van der Roheja v Barceloni, po katerem se imenuje celo današnja nagrada za arhitekturo Evropske unije. Postavljen je bil leta 1929 kot del predstavitve Nemčije na Svetovni razstavi in po manj kot letu dni so ga podrli. Med razstavo ni vzbudil posebne pozornosti arhitekturnih kritikov in revij. Leta 1950 je mednarodna arhitekturna revija naredila anketo med najvplivnejšimi arhitekturnimi kritiki o najpomembnejši stavbi prve polovice 20. stoletja. Večina se je odločila za ta manj znani mali paviljon, ki takrat že dvajset let ni več obstajal. ZAPS bi želela opozoriti na takšne mejnike v naši arhitekturni zgodovini in še predvsem na trajnostno vrlino arhitekture. Zato je ustanovila nagrado Patinasti svinčnik.
Obrazložitev:
Žirija je letos prvič podelila novo nagrado ZAPS – patinasti svinčnik. Enoglasno se je odločila za stavbo Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani arhitekturnega biroja Sadar+Vuga. Stavba, dokončana leta 1999, je bila zgrajena na podlagi natečajne rešitve iz leta 1996, ko so prvo nagrado prejeli Jure Sadar, Špela Videčnik, Boštjan Vuga in Tadej Žaucer (Špela Videčnik pozneje pri projektu ni več sodelovala). Stavba je že ob otvoritvi vzbujala pozornost iz več razlogov. Po osamosvojitvi leta 1991 je Slovenija izgubila večino trga bivše države in s tem tudi dobršen del svoje ekonomske moči. To se je odražalo tudi v arhitekturi, ko so že manjši projekti predstavljali velik dosežek. Stavba GZS je v tem smislu označila gospodarsko okrevanje, saj je bila ena izmed prvih večjih javnih stavb, katere rešitev je bila pridobljena na natečaju. Še bolj je presenečala mladost zmagovalnih arhitektov, saj je bil Jure Sadar takrat star 33 let, Boštjan Vuga pa 30 let. In če pomislimo, da je prve prostore zbornice urejal Jože Plečnik leta 1927, po drugi svetovni vojni pa so leta 1956 zgradili novo stavbo po načrtih Emila Medveščka in Otona Jugovca, je bil izziv za mladi biro zelo velik. Uspeli so ustvariti monumentalno stavbo z uporabo sodobne arhitekturne govorice. S tem, da so javni program obesili na fasado pisarniškega trakta, je stavba postala višja, pred njo pa se je sprostil prostor za trg, ki ga stavba tega pomena zasluži. Avtorji so izkoristili razliko med etažno višino pisarn in javnih prostorov in iz vmesnih volumnov ustvarili vertikalne prostore, ki povezujejo nadstropja in nadomeščajo običajno vežo. To so bile sveže rešitve, ki so presegale tradicijo domače arhitekturne šole. V dvajsetih letih rabe in po nekaj manjših prilagoditvah je stavba postala svojstven habitat raznoterih institucij s področja gospodarstva. A monumentalni značaj vertikalnega skupnega prostora ter druge ključne značilnosti stavbe so še vedno navzoči in delujoči. Vendar stavba ne predstavlja arhitekturnega mejnika samo zaradi svoje zasnove. Morda je še pomembnejša zaradi uveljavitve mlajše generacije arhitektov. Ti so se izoblikovali že v novih razmerah in se delno šolali tudi v tujini.
Od tam so prinesli bolj globalen pogled na arhitekturo, pa tudi na lastno promocijo. To ne velja le za biro Sadar+Vuga; tudi iz njihovih sodelavcev na projektu se je razvilo kar nekaj danes uveljavljenih birojev. Ti so prinesli v slovensko arhitekturo nove pristope, ki ne izhajajo le iz tradicije ljubljanske šole za arhitekturo. Lahko bi rekli, da je projekt stavbe Gospodarske zbornice Slovenije prvi znanilec nove vloge slovenske arhitekture v okviru Evropske skupnosti. Uveljavila se je tudi na mednarodnem področju, njeni protagonisti gradijo, razstavljajo, poučujejo v tujini in so tam tudi nagrajeni.
Projektantska skupina
- arhitektura
SADAR+VUGA
(odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant sta Jurij Sadar in Boštjan Vuga)
Jurij Sadar
Boštjan Vuga
Špela Videčnik
Tadej Žaucer
Josip Konstantinovič
Aljoša Dekleva
Simona Muc
Peter Šenk
Anton Žižek
Tatjana Kerčmar
konstrukcija
ELEA iC, d.o.o.
Anjo Žigon
Andrej Pogačnik
inštalacije
Biro Es
zunanja in prometna ureditev
Gašper Blejec
krajinska arhitektura
Ana Kučan
sistem označevanja
studioBotasTM
osvetlitev
Atelje Japelj
Marko Japelj
- požarni inženiring
Izolirka požarni inženiring
fasadna tehnologija
Schueco
projekt kuhinj
IXA
Gregor Dojer
umetniška dela
Alen Ožbolt
Zora Stančič
Petra Varl
- naročnik
Gospodarska zbornica Slovenije
