prof. Maruša Zorec
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Platinasti svinčnik 2018
Platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za avtorjev obsežni opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Priznanje je podelila Platinasta komisija. Sestavljali so jo Grega Košak, dr. Mojca Golobič, dr. Kaliopa Dimitrovska Andrews (predsednica) in Barbara Pungerčar (skrbnica).
Maruša Zorec je ena najvidnejših delujočih slovenskih arhitektk. Diplomirala je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani leta 1989. Samostojno pot je začela po sedmih letih kaljenja v biroju arhitekta Vojteha Ravnikarja, kar je na njenem delu pustilo tvorno sled. Sčasoma je oblikovala izjemno ekipo sodelavcev in leta 2005 ustanovila svojo arhitekturno pisano Arrea. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani je zaposlena od leta 1993. Je izredna profesorica, predstojnica katedre za projektiranje, kjer poleg predmetov Arhitekturno oblikovanje 1 ter Prenova in konservatorstvo vodi svoj seminar za projektiranje. V letu 2001 je izdala publikacijo Oton Jugovec – arhitekt in pripravila obsežno razstavo arhitektovega dela v Cankarjevem domu.
Prenove se je lotila že s svojim prvim samostojnim projektom, prenovo kompleksa vile Ventrelli v Seči (1996–1998), ki jo je zasnovala skupaj z vrstnikoma, arhitektom Robertom Potokarjem in krajinsko arhitektko Ano Kučan. Že »prva hiša« ji je s priznanjem piranesi prinesla prepoznavnost v slovenskem in tudi širšem prostoru Srednje Evrope, povezanem s Piranskimi dnevi arhitekture. Leto zatem je za Frančiškanski samostan Ljubljana Center zasnovala kapelo (1999), dostopno neposredno s Prešernovega trga. Po obsegu miniaturen projekt je odpiral vrata v transcedentno – dobesedno, saj je v podporni zid pozorno vdelani vhod slehernika nevsiljivo vabil k vstopu, in v prenesenem pomenu, s svetlobo in tišino, ujeto med materialnost in skulpturalnost arhitekturne intervencije. Prav zaradi arhitekturne izkušnje je za mesto in samostan škoda, da kapela ni več vsem dostopna.
Odtlej se v svojih realizacijah večinoma posveča prenovi prostorov in stavb kulturne dediščine ter intervencijam v historične ambiente, od gradu na Ravnah na Koroškem (2005) prek trga in izgradnje zunanjega oltarja na Brezjah (2008) do Vetrinjskega dvorca v Mariboru (2010) in grajske pristave v Ormožu (2011). Za realizacijo v Ormožu je s sodelavci prejela nagrado Prešernovega sklada, za druga dela pa več domačih in mednarodnih nagrad, med drugim Plečnikovo nagrado, nagrado in priznanja piranesi in več Plečnikovih medalj. Zadnji realizirani in tudi najodmevnejši deli sta prenovi Plečnikove hiše in Švicarije v Ljubljani (2013–2015), ki sta Maruši Zorec in ekipi prinesli vrsto nagrad in naročila v tujini. Nenazadnje je bila med redkimi arhitekti z vsega sveta povabljena, da v beneških Arzenalih, prostoru, nabitem z zgodovino in simbolnimi pomeni, pripravi svoj odziv na manifest letošnjega arhitekturnega bienala.
Kot pravi sama, je ena izmed nalog, s katerimi se ukvarja, posedanjiti preteklost. Po Umbertu Ecu, velikem italijanskem pisatelju in semiologu, kot posamezniki obstajamo le v okviru naše sposobnosti spominjanja. Če si prisvojimo Ecovo tezo, da »smo naš spomin«, je projekte Maruše Zorec in njenih sodelavcev v biroju Arrea težko klasificirati bodisi kot projekte obnove bodisi kot projekte konservacije. Mogoče je zanje primernejši izraz prestrukturiranje, kajti v projektih Plečnikove hiše, grajske pristave v Ormožu ali Vetrinjskega dvorca v Mariboru se spomin na staro arhitekturo reducira na ključna načela, na temeljne ideje, slike, materiale, prostore. Maruša Zorec z zgodovinske materije briše detajle zgodovinske akumulacije in obdrži samo tisto, kar je ključno za naš spomin na preteklost, kar nam prostorsko in materialno govori o starem subjektu, kar nam daje vizualno zadovoljstvo – vse to je vključeno v nov projekt, ki je usklajen z današnjimi tehničnimi in funkcionalnimi potrebami, današnjim estetskim kanonom, načinom približevanja in primerjanja z zgodovinsko arhitekturo. Skratka, govorimo o ponovnem strukturiranju zgodovine, ki dobiva svoj novi smisel le v stiku, sožitju z novo intervencijo, v procesu izbiranja in projektiranja.
Takšna metoda je tvegana in jo težko posplošujemo s projekta na projekt. Zelo je odvisna od kulture, senzibilnosti in – zakaj ne – od poguma tistega, ki jo izvaja. Kajti kot nas učijo zgodovinarji, največji problem vsakega humanista je prav izbor, in ne retorika etabliranih dejstev. Arhitektko Marušo Zorec gotovo odlikuje pogum. Pogum, da izbere, in pogum, da pove. Maruša Zorec z arhitekturo »prostor odpira«, kar je po Dušanu Pirjevcu prav tisto, zaradi česar je arhitektura umetnost. V času aktualnega družbenega trenutka, ki do arhitekture in oblikovanja prostora ne premore niti spoštovanja, kaj šele razumevanja, brez poguma in vztrajnosti tega kljub nedvomni umetniški moči ne bi zmogla.
