Akademik Stanislav Jožef KRISTL, univ. dipl. inž. arh.
Platinasti svinčnik 2021
Akademik Stanislav Jožef KRISTL, univ. dipl. inž. arh.
Stanko Kristl, arhitekt, humanist, raziskovalec, inovator, profesor, akademik in kritik je eden najvidnejših arhitektov slovenskega modernizma.
Na Oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani je diplomiral pri prof. Edvardu Ravnikarju leta 1954 in bil med letoma 1954 in 1959 njegov asistent. V naslednjih letih je bil vodja projektantske skupine za gradnjo Ljubljanske bolnišnice, pozneje Kliničnega centra, ter avtor številnih projektov in realizacij bolnišnic doma in tujini. Leta 1980 je bil imenovan za izrednega profesorja za področje družbenih in stanovanjskih zgradb, leta 1981 promoviran za doktorja arhitekturnih znanosti, leta 1982 pa je začel poučevati na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval do leta 1993, od leta 1986 kot redni profesor. Od leta 1996 do 2007 je predaval na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 5. maja 2005, za rednega člana pa 5. maja 2011.
Razvijal je konsistentne arhitekturne zgodbe, od urbanizma do stavb z jasno izraženo konstrukcijo vse do detajla in oblikovanja. V njegovih realizacijah prepoznavamo avtorsko inovativno in disciplinirano izpeljano arhitekturo, v katero je najodločneje vpletel vidik humanega v arhitekturi. Njegove kreacije so vse od časa nastanka pa do danes ostale enako vznemirljive in prepoznavne, saj podajajo avtorske odgovore na eno temeljnih vprašanj arhitekture: kaj je arhitektura v odnosu do človeka.
Kot radoveden in sistematičen arhitekt je eksperimentiral z materialom in razvijal nove prostorske in socialne vzorce. Proučeval je psihologijo in sociologijo ter v središče svojega kreativnega sveta postavil človeka. Nedvomno je časovni okvir potrdil njegovo osebno prepričanje, da arhitektura služi človeku in da zgolj sledenje dogmatskim načelom modernizma ni dovolj.
Humanizem v njegovih delih ga pomembno izpostavi v krogu eminentnih arhitektov, kot so bili Edo Ravnikar, Oton Jugovec, Savin Sever, Milan Mihelič, Ilija Arnautović, Marta in France Ivanšek, Janez Lajovic, Grega Košak in drugi, s katerimi je delil takratne arhitekturne miselne vzorce.
Kristlove misli govorijo o vodilnih lastnostih vsega njegovega ustvarjanja, o prepletu prostorske, tehnološke in socialne ravni, kar temelji na eksperimentu, inventivnosti in sistemskosti. Njegove zgradbe odlikuje ekonomičnost gradnje in vzdrževanja.
Zelo radikalno zasnovo vrtca Mladi rod v Ljubljani je predstavil leta 1973 z besedami: »Oblikovno so igralnice namenoma nepravokotnega tlorisa – so nekako trapezaste, s prostorskimi oblinami, ta naj v otroku zbuja tisto prvobitnost sveta, ki ga je začel zaznavati ob mehkobi svoje matere …«
Ob inovativnem konceptu Osnovne šole Franca Prešerna v Kranju je leta 1969 zapisal misel: »Za arhitekta je problem zidave šolskega objekta ali sklopov objektov še kočljivejši, ker s svojo uresničitvijo neposredno vzgaja ali pa pači za dojemanje in prilagajanje izredno dovzetno mlado rast.«
Razvoj sistemske metodologije projektiranja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani orišejo njegove besede iz leta 1978: »Kot predpostavko arhitektonskega snovanja bolnišnice smo sprejeli spoznanje, da posegamo v zelo kompleksno in eminentno humanistično problematiko, ki terja široko kulturno in interdisciplinarno obravnavo. Bolnišnica je prostor z lastnostjo vsakdanjosti, obenem pa tisto nenavadno mesto, kjer ljudje obračunavajo z najglobljimi osebnimi stiskami in se, tudi če k temu sicer niso nagnjeni, soočajo z najosnovnejšimi vprašanji lastne eksistence … Vsa pozornost se osredotoča na človeka in tu iščemo kriterij vsega arhitektovega početja pri realizaciji bolnišnice.«
Snovanje stanovanjskega bloka v Ljubljani je leta 2015 razložil: »Ta blok je bil grajen, ko se je mesto še ustvarjalo. Računal sem, da mora vsaka gradnja imeti spoštljiv odnos do mesta … ki ga danes nimamo več. Predlagal sem, da blok obložimo z navadno, nežgano opeko. Pa ni bilo denarja. Smo pa vsaj pridobili toplotno izolacijo. Ko sem delal zasnovo bloka, sem hotel ustvariti vtis dramatičnosti. Pritličje sem odprl in želel sem, da blok pripoveduje, kako sploh lahko stoji. Zato je zunaj vse zastekljeno, čisto prozorno. In tudi okna v stanovanjih so do tal, zaradi otrok.«
Dela Stanka Kristla so odmevala ob času njihovega nastanka in so enako zanimiva tudi danes, kot samosvoje arhitekturne kreacije, ki sodijo v vrh povojne eksperimentalne evropske arhitekture.
Kristlovo odličnost so posebej izpostavile nagrade: nagrada Prešernovega sklada (1964), Borbina nagrada za Slovenijo (1970), Prešernova nagrada (1970), Župančičeva nagrada (1976), Plečnikova nagrada (2006), Srebrni red za zasluge RS (2018), Župančičeva nagrada za življenjsko delo (2020), zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (2020). Njegovo delo je bilo večkrat razstavljano, omeniti velja zlasti monografsko razstavo v Muzeju arhitekture in oblikovanja leta 2018, Stanko Kristl arhitekt _ Humanost in prostor. Na arhitektovo monografijo na temelju obsežnega in poglobljenega strokovnega dela avtorjev razstave še čakamo.
Arhitekture Stanka Kristla so prostorski in estetski fenomeni in so humane. Nagovarjajo nas, da delujemo kot arhitekti umetniki in da razmišljamo v dobrobit slehernika. Ponosni in hvaležni smo arhitektu Kristlu, da je tudi z 99 leti aktiven arhitekt in član naše zbornice.
Komisija:
Matej Vozlič, univ.dipl.inž.arh.
Ina Šuklje Erjavec, univ.dipl.inž.kraj.arh.
dr. Peter Šenk, univ.dipl.inž.arh.
skrbnica komisije: Dunja Šutanovac, univ.dipl.inž.arh.
