Hiša NMII
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Poročilo Zlate komisije 2013
naročnik: zasebni
odgovorni projektant: Vlatka Ljubanović
projektivno podjetje: Dans arhitekti d.o.o.
soavtorji: Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman
Hiša NMII stoji v Rožni dolini, urbanem predelu Ljubljane, ki sicer leži blizu mestnega jedra in osrednjega mestnega parka Tivoli, vendar pa je njen značaj bolj primesten. Urbanistični kontekst hiše je zelo zapleten.
Parcela je najmanjša še zakonito zazidljiva, vendar pa leži v predelu mesta, ki ni pozidan zelo na gosto in v katerem prevladujejo zelo raznolike družinske hiše. Odgovor arhitektov na ta izziv je introvertiran »življenjski kontejner«, v katerem poteka družinsko življenje dveh umetnikov in njunih otrok. Hiša NMII je preprosta hiša, ki ustvarja prijetne razmere za raznolik družinski program.
Nagrado zlati svinčnik si Hiša NMII zasluži za prispevek k urbanizmu in arhitekturnemu oblikovanju. Najmočnejša točka arhitekturnega oblikovanja je združitev kakovostnega oblikovanja in tehničnega znanja.
Tloris je prilagojen velikosti parcele in zagotavlja zelo dobro razmerje med pozidanim in nepozidanim. Arhitekturni odgovor na majhno parcelo so introvertirani bivalni prostori, ki se mestoma odpirajo navzven, na primer na terasi pred dnevno sobo. Kar zadeva bivalno kakovost, je treba omeniti leseno konstrukcijo stavbe, ki ima majhen ogljični odtis. Tudi poraba energije je relativno majhna, saj je hiša opremljena s sistemi
prezračevanja in rekuperacije toplote. Zaradi dobrih toplotnih razmer in rekuperacije toplote je mogoča zanimiva rešitev ogrevanja z elektriko.
Prispevek k urbanemu oblikovanju bi lahko našli v dvojem. Stoji na majceni parceli, in to v okolju, ki je sicer sorazmerno redko pozidano, s čimer zgoščuje pozidavo. Hiša spodbuja razmislek o možnostih bolj kompaktne, a vseeno individualizirane tipologije v mestnem predelu na zelo ugledni lokaciji. Po drugi strani pa se jezik hiše navdihuje pri leseni koči: podoba vrtne lope je reinterpretirana v enodružinsko hišo. Zanimiva fasada na to neugodno referenco le namiguje, obenem pa odpira vprašanje primernega arhitekturnega jezika za ta urbani kontekst. Parcela je od ceste umaknjena, hiša pa stoji na dvorišču, kjer bi navadno stala pomožna stavba: postavljena je v drugo vrsto, in to v urbanem okolju, ki običajno ne bi preneslo podobne ureditve. Predlagano oblikovanje pokaže možnost vizualne enotnosti arhitekturnega jezika v podobnih razmerah.
