Kulturno središče vesoljskih tehnologij – KSEVT
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Zlati svinčnik za odlično izvedbo 2013
arhitekti, OFIS arhitekti, SADAR+VUGA
Naročnik: Občina Vitanje, Ministrstvo za kulturo RS
Odgovorni vodja projekta: Boštjan Vuga
Odgovorni projektanti: Matija Bevk, Aljoša Dekleva, Špela Videčnik
Projektivno podjetje: Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, OFIS arhitekti, SADAR+VUGA
soavtorji: Matija Bevk, Vasa J. Perović, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, Špela Videčnik, Jurij Sadar, Boštjan Vuga
sodelavci: Josip Konstantinović in Rok Gerbec
Bevk Perović (Gerrit Neumann, Andreja Pikelj, Gonzalo Piqueras, Josef Kalčik),
Dekleva Gregorič (Daniel Schwartz),
OFIS (Andrej Gregorič, Janez Martinčič, Christian Gheorghe, Rastislav Udzan, Kiki Marien, Janja Del Linz),
SADAR+VUGA (Vanja Gortnar, Sven Kalim, Siim Johan Alexander)
Kulturno središče vesoljskih tehnologij je nekaj posebnega, je edinstveni dosežek s svojim programom, zasnovo, lokacijo in tudi načinom nastanka. Gonilo projekta je umetnik Dragan Živadinov, ki je želel spodbuditi razmislek o kulturi vesoljske tehnologije, kjer tehnologija ni obravnavana kot sodobna igračka, temveč kot način kulture znanja. KSEVT obiskovalca popelje nazaj v dvajseta, k intelektualnim začetkom potovanja po vesolju, pri katerih je slovenski inženir in znanstvenik Herman Potočnik Noordung igral ključno vlogo. Arhitekti so kot koncept uporabili Noordungovo najizvirnejšo zamisel, vesoljsko kolo, in ustvarili razstavni objekt v naravni velikosti, ki ga obiskovalci ne le opazujejo od zunaj, ampak lahko vanj tudi vstopijo. Stavba je zasnovana iz dveh prepletenih obročev, ki sta zavrtena pod različnima kotoma, in ustvarja obratno iluzijo prostora brez gravitacije s poudarjanjem njenega občutenja. Ta paradoks je neizogiben, saj stavba konec koncev vendarle ostaja na Zemlji. Ko se sprehodimo po glavni poti skozi razstavo, navzgor in navzdol po nagnjenih tleh valjastega obroča, čutimo, kako telo vleče v različne smeri. V tej stavbi prvotni način zaznave prostora ni vizualen, ampak je proprioceptičen, kar je morda še najbližja vzporednica občutenju brezgravitacijskega prostora, kar jih lahko ustvariš na območju gravitacije.
Eksperimenti, kakršen je KSEVT, so nemalokrat obsojeni na neuspeh zaradi umestitve. Tokrat se to ni zgodilo. Čeprav je stavba v središču vasi približno tako tuja, kot bi bila vesoljska ladja, odnos, ki se vzpostavlja med njima, ni odtujenost, ampak prej izjemna dialektična napetost in vzajemno potujevanje. Vernakularni značaj vasi še poudarja prisotnost srebrnkastega objekta, ki v vasi ustvarja dobrodošel premor. Kontekstualna osmoza je morda uspešna zato, ker je na istem mestu nekoč stal vaški kulturni dom. Ko se je oblikoval program nove stavbe, so bili dovolj daljnovidni, da so razumeli, da je nadaljevanje te tradicije nujno, da bo objekt sprejet, in so del stavbe – veliko okroglo dvorano – namenili vaškim kulturnim dejavnostim. Ta je sicer v stavbi, vendar zunaj razstavnega prostora, za katerega je potrebna vstopnica, lokalna skupnost pa jo uporablja za najrazličnejše prireditve – poroke, zborovsko petje, valete in podobno. S prepletanjem programov, ki konceptualno ponavljajo geometrično gesto oblikovanja, stavba obenem deluje kot središče visoke umetnosti in središče vaškega življenja.
S premoščanjem vrzeli med znanim in neznanim, med lokalnim in tujim ustvarja občutek identitete, kar je natančno tisto, pri čemer ikonična arhitektura po navadi odpove. Ko stavbo vidiš v njenem okolju, se zdi, da vanj spada, in to ne kljub estetski oddaljenosti od lokalne vaške teksture, ampak, paradoksalno, ravno zaradi nje. Prebivalci so stavbo sprejeli za svojo, za kar je morda zaslužen tudi pristop k prodaji vstopnic, ki so za
prebivalce Vitanj brezplačne, pridobijo pa tudi številne turiste na kolesu, ki si v bližnji gostilni privoščijo Noordungovo kosilo. Če združimo vse te značilnosti, dobimo uspešen načrt za ustvarjanje lokalne ikonične
arhitekture, ki izrablja tako imenovani Bilbao efekt za opolnomočenje kraja in lokalne skupnosti, ne svojega naročnika (ki je sicer v tem primeru občina Vitanje ob pomoči evropskih sredstev). Gre za projekt, ki si zasluži širšo mednarodno prepoznavnost, zato bi ga, obkroženega s 360-stopinjsko panoramsko fotografijo okolice, Slovenija lahko preprosto ponovila kot razstavni paviljon za naslednji Expo.
Končno pa je stavba zanimiva tudi zaradi načina, kako je nastala. Je rezultat nenavadnega sodelovanja med štirimi slovenskimi biroji, ki so ustvarili arhitekturni objekt z lastnim jezikom, ne da bi iz njega preveč izstopale identitete posameznih birojev. KSEVT je nastajal skrbno in natančno ter ima živahno organsko materialno teksturo, ki se izogne pastem pretirano oblikovanih butičnih hotelov. Prostori so primerno veliki in intenzivni, promenada skozi stavbo pa se odvije kot presenetljiva sekvenca: od zunanjega preddverja pod previsom do ploščadi na strehi, ki nas s polno močjo zaluča v okoliško gričevnato pokrajino. Ko se vrnemo na Zemljo, začutimo, da se je nekaj spremenilo. Kraj ni več enak, morda pa smo se spremenili tudi sami.
