Spirala razvoja – Montažno-skladiščni objekt Tajfun, Planina pri Sevnici
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Poročilo Zlate komisije 2013
naročnik: Tajfun Planina d.o.o.
odgovorni projektant: Marjan Poboljšaj
soavtorja: Marjan Poboljšaj, Anton Žižek
projektivno podjetje: Superform d.o.o.
sodelavci: Špela Jančar, Nac Žuber, Meta Žebre
Projekt Spirala razvoja, prizidek k tovarni Tajfun, je redek primer sodobne industrijske arhitekture, v nastanek katere so arhitekti sploh vključeni. Kovinskopredelovalna tovarna Tajfun se ukvarja z izdelavo gozdarske
opreme, kot so gozdarski vitli in rezalno-cepilni stroji. Zgodovina podjetja je zanimiva: nastalo je leta 1967 kot zasebno podjetje, ki pa je hitro zraslo in prešlo pod državno upravo. Po razpadu Jugoslavije v devetdesetih so jo prvotni lastniki skupaj z delavci odkupili nazaj. Danes je Tajfun eno od najboljših 50 podjetij v Sloveniji in največji proizvajalec gozdarske opreme v Evropi.
Podjetje Tajfun se kot največji zaposlovalec v regiji zaveda svoje družbene in kulturne odgovornosti. Od leta 2003 obnavlja grad Planica, najpomembnejšo lokalno turistično zanimivost. Grad stoji na skalnem previsu na 3 vasjo Planina, z njega pa se odpira čudovit razgled po dolini, ki jo uokvirjajo visoka pobočja. Načrtovana razširitev tovarne bi lahko ta razgled pokvarila, vendar pa jo je arhitektom uspelo zasnovati tako, da je skoraj neopazna. Z gradu se je skoraj ne vidi, saj je skrita v gozdičku za temnozeleno (kamuflažno) kovinsko streho. Šele ko se spuščamo proti vasi, opazimo njeno pravo velikost: gre za velikanski zavit volumen, ki objema generično škatlo obstoječe stavbe. Ko se ji približamo po cesti, nas pozdravita velikanski vhod in nakladalna ploščad. Šele ko vstopimo, se prej zakrita stavba preobrazi, počutimo se, kot da bo prostor sam od sebe planil v nas. Notranji ovoj proizvodne hale je pobarvan z divje zeleno barvo, podporni stebri pa so živo rdeči. Barve so enake, kot jih v Tajfunu uporabljajo za barvanje svojih proizvodov. Rdeča in zelena sta komplementarni barvi, ki ustvarjata največji mogoči kontrast. Prostor kar vibrira od nasičenosti, ki jo še poudarjata naravna svetloba, ki v prostor vstopa skozi dolge reže v stropu, in točkovna umetna osvetlitev, s katero so osvetljeni proizvodni procesi. Lahko se sprehodimo do starejšega dela tovarne, v katerem je veliko bolj temačno, teksture pa so bolj grobe, in takoj razumemo, kako drugačen je njen novi prostor. Rdeče-zelena barvna orgija v novem delu daje občutek razkošnega salona, v katerem pa ljudje tudi delajo. Odločitev arhitektov, da v notranjosti uporabijo rdečo barvo, s kakršno so pobarvani tudi proizvodi sami, pripomore k močni energiji, ki jo izžareva objekt. Rdeča je barva konstrukcije pa tudi barva proizvodov, zato briše mejo med ozadjem in motivom. Zidovi, police, stebri in stroji niso več ločeni med seboj, ampak se zlivajo v enotno barvno polje. Sprehod skozi tovarno zato spominja na potop v pisani svet koralnega grebena: ne čutiš ne začetka ne konca prostora, le njegovo globino in intenzivnost.
S konceptom ustvarjanja vzdušja skozi barvo je arhitektom uspelo povsem zabrisati vizualno retoriko tradicionalnih tovarniških prostorov težke industrije. Prostor ne reproducira romantične industrijske ikonografije potu, dima in vročine, ampak zbuja občutek vzburjenja, ki poveličuje dragoceno naravo industrijskega dela, kar postaja v zahodnem svetu, vključno s Slovenijo, vse bolj redko.
