Kontrola zračnega prometa Slovenije, Ljubljana
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Poročilo Zlate komisije 2013
Naročnik: Kontrola zračnega prometa Slovenije, d.o.o.
Odgovorni vodja projekta: Boštjan Vuga
Odgovorni projektant: Jurij Sadar
Projektivno podjetje: SADAR+VUGA
soavtorji: Boštjan Vuga, Miha Čebulj, Špela Štern, Tomaž Krištof, Aleksandar Lalić
S stavbo Kontrole zračnega prometa Slovenije so Sadar+Vuga dosegli nekaj nepričakovanega: tipologijo, ki po navadi ostane pod zaznavnim pragom naše arhitekturne kulture, jim je uspelo napraviti opazno. Kontrola
zračnega prometa je del tehnične infrastrukture, katere oblika je povsem določena s funkcijo. Tovrstne stavbe imajo običajno nemo, za svojo okolico zaprto fasado, kot da niso vredne kulturnega izraza. Neopazno so
potopljene v logistične strukture, ki okolico letališča naredijo tako neprivlačno, da se šteje za uspeh, če ne opazimo posameznih stavb.
Stavba Kontrole zračnega prometa kaže, da ni nujno vedno tako. Stoji le 300 m od letališkega terminala ljubljanskega letališča, zato si jo lahko na hitro ogledamo že iz letala, ki pristaja na bližnji stezi. Ima številne
odprtine, njena oblika pa se ne podreja paranoji varnosti, zaradi katere so stavbe s takšno funkcijo do okolice približno toliko komunikativne kot nekakšen bunker. Stavba kliče po tem, da jo pogledamo, in nam vrača
pogled: nad valujočimi pasovnimi okni se v previsu bočijo senčniki, ki spominjajo na očesne veke. Ker se okna in senčniki nadaljujejo okrog in okrog, se nam zdi, da jo moramo obkrožiti – kar je osvežujoče eksotična
izkušnja, saj okolica letališča pač ni bila ustvarjena za pohajkovanje.
Porozna fasada pokaže svoje prednosti v notranjosti: prostori so dobro osvetljeni. Še ena eksotična lastnost – dnevna svetloba v nadzorni stavbi! Atrij stavbe je natančno oblikovan svetlobnik, kakršnega bi pričakovali le v kulturni ustanovi ali razkošni pisarniški stavbi. Atrij poudarja strategijo arhitekturne zasnove: preseči skromnost stavb s podobno tipologijo s poudarkom na čutnosti in tektoniki. Naložba v arhitekturno oblikovanje tu ni butični fetiš, ampak priznanje izjemnemu delu, ki ga opravljajo zaposleni. Nadzorniki zračnega prometa delajo v utrudljivih osemurnih dnevnih in deseturnih nočnih izmenah, ko se izmenjujeta po dve uri dela in ena ura spanja. Zaposleni v stavbi malodane prebivajo, zato so njihove spalnice zasnovane kot popolno opremljene garsonjere – so majhne, a udobne.
Najbolj enigmatičen del stavbe je “Pentagon” – temen prostor, v katerem so nadzorniki, računalniki in mize. To je najobčutljivejši del digitalnega živčnega sistema zračnega prometa, kamor lahko pokukamo skozi okno v eni od galerij. Od znotraj začnemo razumevati logiko razporeditve oken in senčil: višina okenskega pasu ustreza pomembnosti programa za njim. Običajne pisarne imajo navadno visoka okna, skupni prostori, na primer sejne sobe, pa znižan parapet, ki vanje prepušča več svetlobe. Kjer so prostori globlji, so senčila nastavljena bolj vodoravno, da v prostor spustijo več svetlobe, kjer pa so prostori manj globoki, so senčila bolj nagnjena. V živo je zato veliko bolj kot s fotografij jasno, da “primitivni parametricizem” (Boštjan Vuga) nikoli ne zdrsne v poljubnost oziroma formalizem. Forma ni cilj oblikovanja stavbe, ampak pripomoček za preoblikovanje značilnih tipoloških konvencij. Stavba poskuša vzpostaviti kulturni presežek v tipologiji, ki je vse prepogosto obravnavana kot malovredni prostor. Brez težav bi jo zamenj(š)ali za kulturno ali javno stavbo, kar je točno tisto, kar arhitekti želijo doseči z oblikovanjem: spodbuditi k razmisleku o tej vrsti objektov, ki bi se jih bilo treba lotevati z večjimi ambicijami.
