Velodrom in atletska dvorana
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
Marjan Zupanc
Velodrom ima v naboru arhitekturnih nalog posebno, skoraj mistično antično mesto, gre namreč za poligon, kjer človek popolnoma ukroti športni rekvizit in mu odvzame siceršnje vsakdanje bistvo. Pot od A do B kar naenkrat postane krožna, kolesarji pa postanejo nekakšni gladiatorji, ki s surovo močjo presegajo najvišje možne hitrosti in obenem nudijo gledalcu teatralno igro mačke z mišjo. Po krivulji se namreč podijo s kolesi brez zavor in prostega teka.
Leta 1996 zgrajeni, edini pravi slovenski velodrom že več kot 20 let nudi oporo in razvoj poletnemu športu, ki ga v Sloveniji, sploh v zadnjem času, povzdigujemo na raven nacionalnega, podobno kot alpsko smučanje.
Že prvotna izbira lokacije, arhitekturna zasnova in izvedba so dokaz, da je bila naloga zaupana pravi, tedaj mladi ekipi avtorjev, ki so naravno okolje novomeškega predmestja spremenili v čudovit in kultiviran športni park. Čeprav nadkritje sprva ni bilo predvideno, je velodrom s svojo zunanjo podobo kazal sozvočje z oblo dolenjsko pokrajino, vpeto med gozdove, reko Krko ter polja pod Gorjanci in Trško goro.
Arhitekt prenove pa je harmonijo še nadgradil. Izbira surovega vidnega betona za novi obod, brez ambicije, da bi nova fasada delovala teatralno, dokazuje zavezanost avtorja funkcionalnim arhitekturnim predlogom, ki ravno zaradi tega pridobijo odličnost in utrdijo misel, da izbira dragih materialov in bohotnih konstrukcijskih rešitev ni nujno pogoj za dobro izvedeno arhitekturno stvaritev. Težka betonska baza, ki koncentrično objema staro leseno fasado, pa v svoji notranjosti skriva pravo nasprotje, precizno načrtovano, preračunano in na milimeter umerjeno stezo velodroma. Z izbiro nadkritja iz lahke, natančno ukrojene, napihljive opne, ki kot balon lebdi v slikoviti pokrajini, arhitekt harmonično nadgradi krajinski element športnega parka. S tem novi stari velodrom pretvori v orientacijski znak, uporabljenim materialom pa zvito in koncizno premeša pomene. Beton postane lahek material, njegova groba obdelava pa povsem izgine in dokazuje, da lahko tudi sicer zgolj konstrukcijski material tvori lahkotno, polprepustno membrano, ki notranjost velodroma postavlja v odprti, naravni ambient.
