12. Zbor ZAPS: poročilo o dogodku
Novica
Aktualno
Kulturna dediščina – zakaj, kako in kdo?
Na 12. Zboru ZAPS je bila v ospredju razprava o pomenu nepremične kulturne dediščine, ki je na načelni ravni splošno družbeno sprejeta, nedefinirano pa ostaja vprašanje, kaj zares prenove objektov in območij kulturne dediščine pomenijo v praksi.
V uvodnem prispevku je bil poudarjen pomen varstva kulturne dediščine kot eno bistvenih načel urejanja prostora, ki daje prednost prenovam pred novogradnjami. Prof. dr. Sonja Ifko je med drugim poudarila, da dediščino lahko ohranjamo le tako, da jo ustrezno vključimo v sodobno življenje.
Doc. dr. Miloš Kosec je izpostavil pomen takšnega pristopa k prenovam (revitalizacijam), pri katerih bi bila vsebina osnova in ne šele posledica. Poudaril je, da je prenova praviloma velik, enkraten in kratkotrajen gradbeno radikalen poseg, ki mu velikokrat manjka vsebine.
Izr. prof. Aleksander Ostan je na primerih dobre in slabe prakse na slikovit način prikazal pomen varstva kakovostnih zasnov naselij, urbanizma in arhitekture, potrebo po senzibilizaciji za to, da bo varstvo dediščine še bolj učinkovito in bo transformacija izvedena na kvaliteten način. Izpostavil je, da je mesto vedno palimpsest – nalaganje plasti ena na drugo. Spomnil nas je, kar ugotavljajo neuroznanstveniki, da nas harmonično okolje spodbuja, kaotično pa krni.
V razpravi, ki je sledila uvodnim prispevkom, je bila večkrat izpostavljena pomembnost vse dediščine, ne samo 30.000 enot, vpisanih v register. Dediščino predstavljajo različne zgodovinske plasti in s tem tudi enote, ki niso zaščitene, pa vendar predstavljajo kakovosten prispevek našega kulturnega razvoja.
Ključna vprašanja so bila: Kakšna je vloga arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev v procesih varstva kulturne dediščine? Kakšni so pogoji za pridobitev strokovnega izpita na področju varstva kulturne dediščine (t. i. konservatorskega izpita) in kakšna so pooblastila, ki iz njega izhajajo? Zakaj je arhitekturna stroka v strukturah ZVKDS vedno manj prisotna? Bi bila večja udeležba arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev v strukturah ZVKDS nujna? Kako uspešni smo pri prenovah? Kako zagotoviti večjo transparentnost in odprtost postopkov naročanja projektnih storitev prenov ob zagotavljanju ustrezne strokovne usposobljenosti kadrov?
Zaključek razprave je sklenilo spoznanje, da je potrebno ves čas promovirati redno vzdrževanje namesto prenov; promovirati pomen ponovne uporabe objektov kot najvišjo kategorijo trajnostnega ravnanja s prostorom in podpirati pobude, ki bi tako strokovno kot tudi finančno spodbujale lastnike dediščine k ohranjanju namesto rušenju.