Arhitekt Bogdan Reichenberg je odšel
Novica
Aktualno
Arhitekt Bogdan Reichenberg je odšel.
Ni imel te sreče, da bi odšel na hitro. V zadnjih časih je z nekolikšno ironijo dejal, da se seli v druge dimenzije, v druge plasti. …
Odšel je naš kolega in prijatelj, kar smo mu mnogi v generaciji postali kaj kmalu po vpisu na ljubljansko šolo za arhitekturo. Poleg tega, da se je bil vselej pripravljen pridružiti k mladostnim obštudijskim norijam, je tudi v samem študiju izstopal kot vedno aktiven in zvedav. V debatah z različnimi strokovnjaki iz arhitekturi robnih področij, ki smo jim imeli po zaslugi profesorja Edvarda Ravnikarja v naši Sobi 25 možnost slediti, je Bogdan vedno med prvimi postavljal vprašanja; nikoli se ni se bal tvegati, tipati v neznano, kar je pokazal tudi kasneje.
Ob študiju na ljubljanski fakulteti je imel srečo sodelovati na nalogah, ki niso bile v neposredni povezavi s samim učnim procesom – čeprav je prav to bila značilnost profesorjevega učnega procesa. Tako se je lahko večkrat pogovarjal z mnogokrat zagonetnim sogovornikom, kar je poetično opisal v svojem prispevku k številki AB, posvečeni Sobi 25: O vzrokih migotanja listov trepetlike…….. Profesorju Ravnikarju je že v času študija v daljnih sedemdesetih letih pomagal postavljati temelje umestitve Univerze v Mariboru. Že tu se je namreč poleg zvedavosti in vedno polne zavzetosti za cilj, v katerega je verjel, izkazala tudi njegova doslednost, ki ni bila, kot se je kasneje izkazalo, le mladostna:
S svojim intenzivnim zavzemanjem v mariborski javnosti prav gotovo nosi velike zasluge, da je obveljala Ravnikarjeva sugestija o univerzi znotraj mestnega tkiva, kar nosi v mesto življenje in ne v takrat modernem ‘kampusu’ na mestnem obrobju, kar bi mariborsko središče siromašilo tako, kot ga danes dislocirana nakupovalna središča…. Podobno se je, manj srečno, z vso zavzetostjo prizadeval za razumno obliko mariborskega letališča,… ali, še kasneje, za regularno izbiro projektantov za objekte Univerze v Mariboru, kar je končno plačal s svojo razmeroma kasno vključitvijo v njen študijski proces…
Zavedal se je, da arhitektura ni le oblika. Zato se je po končanem študiju arhitekture vpisal še na Oddelek za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in kasneje opravil magisterij na Interdisciplinarnem postdiplomskem študiju prostorskega in urbanističnega planiranja ter obiskoval Tehnično Univerzo v avstrijskem Gradcu.
V rodnem Mariboru je po večletnem delovanju v različnih institucijah in različnih pristopih k obravnavi prostora osnoval svojo projektantsko skupino, ki je kaj kmalu tako v natečajih, kot v realizacijah žela pomembne uspehe tako v državnem kot v mednarodnem prostoru.
Poleg strokovnega delovanja znotraj stroke in njegove aktivnosti v stanovskih organizacijah se je pridružil mali skupini mariborskih arhitektov, ki je menila, da je pomembno postaviti razgovor o arhitekturi v najširši krog javnosti. Tako je nastala pri nas najdlje trajajoča rubrika z aktualno arhitekturno vsebino v dnevnem tisku, Arhitekturna beseda v Večeru, kamor so praviloma pisali arhitekturno razgledani pisci. Tega nivoja slovenski tisk danes žal ne pozna več…
Čeprav je bil med iniciatorji, eden tistih, ki so aktivno oblikovali mariborsko šolo za arhitekturo, uradne pedagoške kariere ni začel v letih, kot se to pogosto dogaja. Svojo vlogo učitelja arhitekture je – ne po lastni volji – začel kar pozno, čeprav je to pravzaprav edino prav in bi to moralo biti pravilo. A bolezen mu ni dovolila, da bi dočakal svoje polne vloge kot vzgojitelj in profesor mlajših generacij v novih prelepih prostorih Mariborske Fakultete za arhitekturo, kot se bo enkrat vendarle morala imenovati, na šoli, ki jo iz Ljubljane lahko le zavidamo.
In še nekaj ni: ni pustil za seboj velike vrzeli, kot večkrat rečemo ob prilikah, ko nas nekdo z veliko osebnostjo zapusti: Bogdan je ob vsem naštetem zapustil pomemben opus arhitektur in izoblikoval je projektantsko skupino, ki je že v dneh njegovega počasnega umikanja znala izkoristiti in dograjevati na temeljih, ki jih je postavil, na njegovi strokovni radovednosti in iskanju ter njegovi osebni predanosti poslanstvu arhitekture.
Jurij Kobe
BOGDAN REICHENBERG (1948 – 2016)
V letošnjem letu se je poslovil najstarejši član Društva arhitektov Maribor – Branko Kraševac. Pred dnevi pa se mu je pridružil eden najprepoznavnejših mariborskih arhitektov srednje generacije – Bogdan Reichenberg.
Kot starejši kolega – pa tudi občasni delovni sopotnik – želim ob tej priložnosti nekoliko osvetliti njegovo poklicno pot.
Spominjam se, da se je leta 1973, kot še povsem “sveži” diplomant študija arhitekture, ki jo je zaključil v studiu prof. Ravnikarja, pridružil skupini kolegic in kolegov iz različnih mariborskih projektantskih birojev, ki smo (v okviru največjega urbanističnega projekta, ki se je kdaj koli odvijal v mestu ob Dravi) – pod vodstvom in mentorstvom arhitekta Boruta Pečenka – snovali prvo stanovanjsko sosesko projekta Maribor jug, poimenovano S-23. Bogdan pa je – v naših medsebojnih pogovorih – že takrat izražal brezkompromisno prepričanje, da morajo mladi arhitekti čim prej aktivno in samostojno stopiti na pot starejših, sicer prekaljenih in prepoznavnih arhitektov.
Kot vnet iskalec resnice in novih spoznanj, je sicer takoj po zaključku arhitekture, študij do leta 1975 nadaljeval tudi na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter za tem (v obdobju 1975 – 1979) obiskoval še podiplomski študij IPŠPUP Univerze v Ljubljani. Svoj dolgoletni dodatni izobraževalni ciklus pa je (v letih 1984 – 1988) zaokrožil še s študijem na Tehniški univerzi v Gradcu. Menim, da je prav to dodatno šolanje determiniralo njegov odnos do življenja, poklicnega dela, predvsem pa odnos do prostora, kot naše skupne vrednote.
Po začetni zaposlitvi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine in kasnejši v Zavodu za urbanizem Maribor, kjer je opravljal različne profesionalne pa tudi vodilne funkcije, je leta 1990 ustanovil svoj lastni projektivni biro in ga poimenoval Reichenberg arhitektura, v katerem je doslej sodelovalo večje število mlajših kolegic in kolegov, po diplomi na TU v Gradcu pa seveda tudi sin Gregor.
Prvič se je, kot mlad arhitekt, skupaj z nekaterimi kolegi in mariborskimi intelektualci, javno izpostavil v t.i. skupini “Alternativa”, ki je opozarjala na kritične razmere historičnega jedra našega mesta, predvsem pa na socialno, stavbno in okoljsko povsem zanemarjeno območje med Glavnim trgom in levim bregom Drave, ki smo se mu prebivalci na daleč izogibali. Rezultat tega gibanja, oziroma iniciative (kot bi temu danes rekli), je bil nastanek generalnega plana prenove, ki sta ga pripravila s kolegom Recer-jem. V prvotni obliki sicer ni imel statusa formalnega prostorskega akta, je pa kasneje vendarle doživel tudi ustrezno pravno in vsebinsko transformacijo ter tako postal podlaga za začetek prenove Lenta. Na ta način je takratno vodstvo občine Maribor, skupaj s t.i. interesnimi skupnostmi, prepoznalo utemeljenost tovrstnih pobud in kritik ter se sistemsko lotilo odprave problemov in oblikovanja drugačne podobe ene najbolj prepoznavnih mestnih vedut.
V obdobju 1986-1990 je bil kolega Bogdan tako – kot pobudnik nujnih sprememb – vključen v Odbor za prenovo starega mestnega jedra, ki je v takratnem družbeno-ekonomskem sistemu uspešno zagotavljal realizacijo zastavljenih ciljev. Seveda je pomemben faktor za celovit pristop in realizacijo projekta predstavljala t.i. “družbena lastnina”, zaradi česar nam je v Mariboru uspelo obnoviti del dobršen del območja med Glavnim trgom in Dravo ter Židovski kare.
Žal pa preostali deli starega mestnega jedra že več kot poldrugo desetletje čakajo na “boljše čase”, kar seveda ni toliko problem naše stroke, ki to zna in zmore, pač pa predvsem tistih odločevalcev v mestu, ki imajo v svojih rokah vse potrebne vzvode, da tudi v povsem drugačnih družbeno-ekonomskih okoliščinah nadaljujejo začeto delo. Z današnjega zornega kota bi se seveda drugače lotili prometnih ureditev, je pa hkrati res, da so bile v tistem obdobju smiselne, saj je bil imperativ: ponovno pripeljati Mariborčane na Lent.
Sicer pa je bil kolega Reichenberg leta 1991 (poleg drugih akterjev, to je arhitektov, konservatorjev in organizatorjev) za uspešno prenovo nagrajen z najvišjim mestnim priznanjem Zlati grb mesta Maribor.
Z uvedbo študija arhitekture na Fakulteti za gradbeništvo in prometno inženirstvo Univerze v Mariboru se je kolega Reichenberg, ob ustvarjalnem delu v lastnem biroju, deloma preusmeril tudi v pedagoško delo, kjer je od leta 2008 deloval kot docent, kasneje pa v nazivu izredni profesor. Iz tega obdobja ostaja v spominu njegovo javno angažiranje zaradi postopkov ob načrtovani gradnji Medicinske fakultete v Mariboru, ki niso sledili veljavni zakonodaji, pri čemer pa je, žal, ostal povsem osamljen.
Med strokovnimi in družbenimi zadolžitvami ter funkcijami je potrebno izpostaviti delovanje v “Urbanistični komisiji mesta Maribor”, ki pa jo je takratni župan – še danes ne vemo zakaj – leta 2001 ukinil. Kot nekakšno javno alternativo je – še z nekaterimi kolegi, oziroma somišljeniki – leta 2005 ustanovil t.i. “Urbanistični svet”, ki je deloval do leta 2010.
Za prepoznavnost in razumevanje arhitekturnega ustvarjanja v našem prostoru je bila izjemno pomembna ustanovitev posebne strani, oziroma priloge dnevnika Večer, poimenovane “Arhitekturna beseda”, ki je izhajala od leta 1996 pa do ukinitve 2012. S tem pa je povezano tudi njegovo in delovanje nekaterih kolegov mlajše generacije v uredniškem odboru. Leta 1998 je za ta dosežek, ki je bil (vsaj takrat) edinstven v prostoru naših javnih medijev, prejel Plečnikovo medaljo.
Med strokovnimi priznanji, ki jih je – kot avtor in odgovorni projektant – v svoji karieri, poleg številnih nagrad na arhitekturnih natečajih – prejel, je potrebno izpostaviti:
– nagrado Prešernovega sklada za leto 1980 in sicer za spominski kompleks
Duh nad Ostrem vrhu
– skupinsko Borbino nagrado za območje Slovenije za leto 1986 in sicer za stavbne
interpolacije v okviru prenove Lenta
– v letu 2004 in ponovno v letu 2007 je sledila Trimova mednarodna nagrada za
najboljšo arhitekturno rešitev v kovini in sicer za objekte tiskarne Leykam v Hočah
– ZAPS mu je za arhitekturne realizacije v obdobju 2000 – 2008 podelila
Platinasti svinčnik
– ter še Zlati svinčnik ZAPS za leto 2008, ki ga je prejel za arhitekturno zasnovo
Studenške brvi v Mariboru, za kar je v istem letu (skupaj s kolegi konstrukterji)
prejel tudi posebno mednarodno nagrado za premostitvene objekte “Footbridge
Award”
– v letu 2010 pa je prejel še “Mestni pečat” občine Maribor za soustvarjanje
arhitekturne podobe mesta Maribor
Razumljivo je, da je bil – poleg aktivne udeležbe v domačih in mednarodnih arhitekturnih natečajih – pogosto tudi član ocenjevalnih komisij.
Kreativen in prizadeven pa je bil tudi v matični strokovni asociaciji, to je Društvu arhitektov Maribor, kjer je aktivno deloval vse do leta 2014 in sicer kot član Izvršilnega odbora, krajše obdobje pa tudi kot tajnik društva. Za prispevek pri delovanju in uveljavljanju stroke pa so mu člani DAM podelili naziv “Častni član”.
Izpostaviti kaže še strokovno-družbeno angažiranost v obdobju po osamosvojitvi Slovenije, ko smo si arhitekti (skupaj z drugimi inženirskimi poklici) aktivno prizadevali za spremembe v organiziranosti strokovnih asociacij na nivoju nove države. Po vzoru na uspešne zahodne demokratične sredine smo v Sloveniji prepoznali smiselnost zborničnega sistema. Tako smo bili tudi nekateri mariborski arhitekti, vključno z Bogdanom, aktivni soustanovitelji IZS, oziroma matične sekcije arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev, iz česar se je kasneje razvila samostojna ZAPS.
V okviru IZS in kasneje še v okviru ZAPS je deloval v matični sekciji arhitektov, eno mandatno obdobje pa je v skupščinskem svetu ZAPS zastopal kolege iz severo-vzhodne Slovenije.
V imenu kolegov, HVALA!
Matjaž Bertoncelj