In memoriam Fedja Košir (1940

Prof. dr. Fedja Košir, iz osebnega arhiva

Objavljeno 12. julija 2024

Urejeno 12. julija 2024

V petinosemdesetem letu je 5. julija 2024 umrl akademik prof. dr. Fedja Košir, izredni član SAZU in član Academiae scientiarum et artum Europea v Salzburgu, sicer pa arhitekturni in urbanistični projektant, teoretik, publicist, prevajalec ter od leta 1984 naprej pa vse do upokojitve leta 2013 pedagog in v letih 1997–2001 tudi dekan Fakultete za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.

Opus akademika Koširja je obsežen in raznovrsten, potrebno ga je poznati pa tudi razčleniti,[i] že sedaj pa lahko trdimo, da je s svojim delovanjem vzpostavil temelje slovenski arhitekturni teoriji in močno zaznamoval arhitekturno dogajanje pri nas od šestdesetih let naprej pa vse do danes.

Strokovni in družbeni pomen – ad rem

Fedja Košir se je rodil 24. maja 1940 v Ljubljani, slabo leto pred začetkom druge svetovne vojne, materi Mariji, roj. Mole, in očetu Mirku,[ii] diplomiranemu kemiku in enemu vodilnih predvojnih komunistov. Odraščanje v vojnih letih, po vojni pa travmatična izkušnja, ko je že kot 11-leten deček izgubil očeta na Golem otoku, ga je močno zaznamovalo. Po končani klasični gimnaziji se je povsem posvetil arhitekturi. Diplomiral je 26. decembra 1964 pri prof. Edvardu Ravnikarju z odlično oceno z nalogo Fasade stolpnic republiške uprave in slovenskega gospodarstva na Trgu revolucije v Ljubljani. Delo in stik s prof. Ravnikarjem sta močno vplivala na njegovo nadaljnjo ustvarjalno pot.

Sledilo je dinamično skoraj dvajsetletno udejstvovanje v arhitekturno-urbanističnem projektiranju v različnih službah. V letih 1963–1965 je bil zaposlen na Investicijskim zavodu za izgradnjo Trga revolucije, v letih 1966–1967 na Urbanističnem inštitutu SRS, od leta 1967 do leta 1970 je bil v svobodnem poklicu, v letih 1970–1975 je delal na Zavodu ing. Stanka Bloudka, v letih 1975–1976 na Turist progress Engineeringu v Radovljici, v letih 1976–1984 pa v Biroju 71 v Domžalah. Med izstopajoče njegove nagrajene projekte sodijo: Center Beograda 1968, Zimsko kopališče v Ljubljani 1969 (izvedba), Park hotel Bled 1970 (izvedba), Center Nikšića 1971, Center Južnega Zagreba 1971, Center Kraljeva 1974, Center Bugojna 1978, Cerkev vseh svetih v Ljubljani 1981 (nedokončana izvedba), Islamski verski center v Ljubljani 1982, Novi Osijek (mesto za 75.000 prebivalcev) 1983. V tem obdobju je prejel na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih več kot šestdeset nagrad in odkupov. Leta 1978 je dobil nagrado Prešernovega sklada »za vrsto urbanističnih predlogov«.

Doktoriral je 5. decembra 1982 pri prof. dr. Jožetu Koželju z nalogo Razvoj kompozicije multifunkcionalnih arhitekturno-urbanističnih sklopov, kar ga je usmerilo v univerzitetno kariero. V letih 1984–2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov, povezanih z urbanizmom in arhitekturno teorijo. Izbor njegovih strokovnih člankov, objavljenih v zadnjih tridesetih letih 20. stoletja je izdala Fakulteta za arhitekturo leta 2000. Napisal je devet monografij. Podroben pregled razvoja kompozicije naselbinskih sestavov od paleolitika do sodobnosti je predstavljen v knjigi Zamisel mesta (Slovenska matica, 1993). Zanjo je Košir leta 1995 prejel Plečnikovo medaljo. Publicistični prispevek vodilnega slovenskega arhitekta druge polovice 20. stoletja je predstavil v delu Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik (Fakulteta za arhitekturo, 2006). Tri knjige z naslovom K Arhitekturi (Fakulteta za arhitekturo, 2006 in 2007) predstavljajo celovit pregled razvoja arhitekturne teorije doma in v svetu ter so dobra osnova za razumevanje razmer na tem področju, kot ga nimajo tudi večji narodi. Monografiji o guruju moderne arhitekture Le Corbusieru in renesančnem arhitektu Palladiu sta izšli v sodelovanju z Arhitekturnim muzejem Ljubljana (2007 in 2008). Vrh Koširjevega publicističnega opusa predstavljata knjigi, ki sta komentirani in ilustrirani prevod prvega traktata o stavbarstvu, ki ga sestavi rimski arhitekt Vitruvij. To sta traktat O arhitekturi in O antičnem inženirstvu (Fakulteta za arhitekturo, 2009). Zanju je Košir ponovno prejel, tokrat leta 2010, Plečnikovo medaljo. Prevod Vitruvija nas uvrša med narode z visoko razvitim tehničnim jezikom, kar še donedavnega ni bilo pravilo. Leta 2010 izide v založbi SAZU ter Crnogorske akademije nauka i umjetnosti (CANU) monografija o dveh arhitekturah Marka Mušiča z naslovom Kolašin / Lovčen: Od človeškega k onstrančloveškemu. Ob stoletnici arhitektovega rojstva je objavljen oris dela in pomena profesorja Eda Mihevca (Fakulteta za arhitekturo, 2011). Vse od leta 1963 do leta 2014, ko je izstopil, je bil član DAL – Društva arhitektov Ljubljana, veliko se je pojavljal s članki in s komentarji v strokovnem in dnevnem časopisju, kot so Arhitektov bilten, Naši Razgledi, Sinteza, Urbani izziv, Arhitektura, Komunikacije, ČiP, Zbornik LŠA, Delo, Dnevnik idr., od leta 2016 pa je objavljal v reviji Outsider. Leta 2007 je postal častni član ZAPS – Zbornice za arhitekturo in prostor, od leta 2015 je bil član Academiae scientiarum et artum Europea v Salzburgu, 1. junija 2023 pa je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V obdobju profesure na Fakulteti za arhitekturo velja omeniti Koširjevo izvedbo spomenika – kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani (1989) pa tudi številne študije za zunanje naročnike. Za vlado RS je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).

Prof. Koširja je pri predmetih, ki jih je z posebnim žarom predaval na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, poslušalo več generacij arhitektov. Pri njem je diplomiralo 57 arhitektov, dva sta magistrirala in dva doktorirala, bil je tudi v številnih društvenih, natečajnih in univerzitetnih komisijah. S Koširjevimi arhitekturnimi tezami, ugotovitvami in mislimi se lahko ali pa tudi ne strinjamo, polemizirati z njim žal ne moremo več. Neizpodbitno dejstvo je, da je Košir s svojim bogatim, sistematičnim in poglobljenim strokovnim delom ter opusom zaznamoval obdobje, v katerem je ustvarjal, in postavil refleksijo slovenski arhitekturi, arhitekturni zgodovini in tudi arhitekturni teoriji.

O profesorju osebno – ad personam

Za Koširja velja, da ni plaval s tokom, s povprečnostjo, ni se udinjal kakšnim strokovnim/družbenim/političnim omrežjem ali kot je zanj zapisala arhitektka Urša Vrhunc na spletni strani ZAPS in kar so po njej povzeli številni mediji: »njegovi nazori so bili nemalokrat v nasprotju s prevladujočimi, a nikoli neverodostojni«. Mislil je s svojo glavo, bil je individualist, vendar je znal tudi sodelovati z drugimi, bil je klasično izobražen in široko razgledan pa tudi drugačen od drugih. Nekateri so se ga, tako so mi nedavno povedali, celo bali, verjetno prav zaradi lastnega neznanja. Vsekakor se je dalo z njim delati in prijetno komunicirati, to vem iz lastne izkušnje. Srečaval sem ga najprej na fakulteti pa na arhitekturnih dogodkih, delovnih sestankih in simpozijih, včasih v mestu, redno pa na koncertih Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu.

Ne spomnim se prvega predavanja, ki sem ga poslušal pri prof. Koširju, vendar je bil moj vtis ob njegovem predavanju močan. Končno se je na fakulteti pojavil nekdo, ki zna uporabljati razum kot orodje. Z njim sem se osebno soočil na doktorskem študiju v študijskem letu 1994/95, ko smo pri predmetu Arhitekturna teorija in kritika v prvem semestru najprej preigravali še svežo knjigo Hanno-Walter Krufta z naslovom A history of architectural theory: from Vitruvius to the present (1994), v drugem semestru pa smo sistematično razčlenjevali Vitruvijevo biografijo skozi poglavja, stavke, besede ter odkrivali neverjetne podrobnosti iz Vitruvijeve knjige v srbohrvaškem prevodu in tudi drugih. Prav takrat je Košir prevajal iz latinščine v slovenščino Vitruvijevo De architectura libri decem, kar naju je zbližalo, saj sem se na gimnaziji učil latinščine. Mojo takratno nalogo Vitruvijevo pojmovanje ekonomije, ki se mi zdi še vedno aktualna v današnjem globalnem neoliberalnem turbo kapitalizmu, so na Koširjevo pobudo objavili u hrvaški znanstveni reviji Prostor. [iii] To, kar je Košir predaval in preigraval z nami študenti, je kasneje tudi objavljal v knjigah. Te so ob pomanjkanju strokovne literature služile študentom pa tudi strokovni javnosti. Takrat sem spoznal, da nekaterim pri nas ni dosti mar do zgodovine, da nimajo intelektualne radovednosti in (arhitekturnega) spomina. Morda imajo trenutnega, desetletnega ali nemara celo stoletnega, zelo redki pa nosijo v sebi arhitekturni spomin na več kot dve tisočletji, kot ga je imel profesor Košir. Kako vešče se je miselno gibal z njemu lastno duhovitostjo in pogosto z njemu lastnim smehom med vsemi arhitekturnimi obdobji in z njimi povezanimi arhitekti. Ne preseneča tale njegov zapis: »Je me souviens Des jour anciens Et je ne regrette rien.« Spodbujal me je tudi kasneje pri pisanju knjige o Nebotičniku in me ob dr. Petru Krečiču vključil v pisanje monografije ob 120. letnici Le Corbusierovega rojstva. Ostaja mi v lepem spominu. Hvala ti prof. Fedja Košir za vse!

Sit tibi terra levis!

Bogo Zupančič
10. julij 2024

[i] Kratek, vendar jedrnat opis Koširjevega življenja in dela je mogoče prebrati na spletni strani SAZU (https://www.sazu.si/clani/fedja-kosir), ki ga je v času izvolitve za izrednega člana, 1. junija 2023, napisal sam, pred tem je bil od leta 2009 svetovalec SAZU za področje arhitekture in urbanizma. Še več podrobnosti o njegovem pedagoškem in društvenem delu je najti na straneh 92 do 94 v peti knjigi Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev iz obdobja 1987–1996, 1. del, ki ga je izdala Univerza v Ljubljani. Biografski in bibliografski podatki o Koširjevem delu do konca leta 1986 pa so v četrti knjigi na straneh 715 do 717.

[ii] https://sl.wikipedia.org/wiki/Mirko_Košir

[iii] Bogo ZUPANČIČ, Vitruvijevo shvaćanje ekonomije. Prostor – znanstveni časopis za arhitekturu i urbanizam. 1997, 5, 2, str. 393–396.