In memoriam Iztok Zrinski
Novica
Aktualno
Za mnoge med nami povsem neopazno ter predvsem mnogo prezgodaj se je od nas poslovil arhitekt Iztok Zrinski, odličen strokovnjak in velik človek, ki je bil vedno pripravljen pomagati vsakomur, ki je pomoč potreboval in to tako na strokovni, kot tudi na človeški ravni.
Njegovo polje delovanja je bilo široko, tako v prostorskem smislu, kjer je bil dolga leta razpet med delom v Muenchnu in doma v Murski Soboti z okolico, kot tudi v smislu delovanja na različnih področjih. Bil je dolgoletni predsednik DAP (Društva arhitektov Pomurja), v času njegovega mandata pa je bila izdana tudi edina manjša monografija DAP s predstavitvijo vseh njegovih takratnih članov, za katero je pripravil tudi spremno besedo.
V tem obdobju je društvo s svojimi člani in projekti tudi prvič in zadnjič doslej potovalo v tujino, DAP-ovo razstavo so z njegovo pomočjo organizirali pri Društvu arhitektov Osijeka. Za takratne čase ambiciozna predstavitev je bila kasneje postavljena tudi v Pokrajinski in študijski knjižnici v središču Murske Sobote, verjetno najpomembnejšem kulturnem objektu, ki ga je v domovini postavil Iztok. Knjižnica s svojo vstopno fasado je še danes prostor prepoznavne mestne arhitekture, ki presega standarde soboške arhitekturne krajine, je pa seveda tudi prostor srečevanja, znanja, kulturnih dogodkov, razstav itd.
Poleg projektantskega dela je Iztok aktivno sodeloval tudi z Zvezo tehnične kulture Slovenije, kjer je redno sodeloval pri izobraževanju zvedavih, znanja željnih mladostnikov. Štirinajst let je vodil tudi njena tekmovanja v Murski Soboti, kot tudi komisijo za izbor nagrad na razstavi ustvarjalnosti osrednjega dogodka IZUM. Za državno srečanje mladih raziskovalcev je sam pomagal pri ustanovitvi komisije za arhitekturo, ki jo je tudi dolga leta vodil. Očitno je bilo, da ima za vzpodbujanje ustvarjalnosti mladih poseben pedagoški in človeški čut, ki je bil zanimiva mešanica strokovnosti in duhovite sproščenosti.
Kolega Zrinski je bil tudi strasten letalec, kjer je v domačem aeroklubu že s šestnajstimi leti prejel licenco za pilotiranje jadralnega, kasneje pa tudi motornega letala. Bil je podpredsednik in član upravnega odbora kluba, kot arhitekt pa je bdel nad infrastrukturnimi ureditvami rakičanskega letališča, za katerega je še lani pripravil tudi prostorski načrt ob svetovnem prvenstvu balonarjev.
Iztoku ni bilo vseeno, kaj se dogaja z njegovim mestom, zato je bil nekaj časa tudi mestni svetnik, član odbora za urbanizem ter večkratni predsednik sveta četrtnih skupnosti, kjer je skušal ozaveščati politiko in javnost o pomenu kakovostno urejenega prostora. Tisti, ki nivo kulture in situacijo v lokalnih okoljih bolje poznate, veste, kakšni entuziazem, vztrajnost ter potrpljenje so za takšna javna delovanja potrebni. Ob urbanistično-arhitekturnih delavnicah, ki smo jo organizirali za Mursko Soboto, smo bili tudi sami deležni napornih soočenj z zelo raznolikimi željami in predstavami javnosti, kjer je imela Iztokova beseda zaradi njegove vloge še posebno težo.
Kolega Marko Einspieler pričuje, kako so Iztoka leta 1990 povabili v München v biro arhitekta D.J. Siegerta in Obersteinerja, ko so iskali strokovnjaka za računalniško projektiranje. A dobili so prijatelja, ostrega, včasih hudomušnega opazovalca, svetovalca za vse mogoče težave, s katerimi so se obračali nanj. Leta dolgo so se z ramo ob rami, podnevi in pogosto tudi ponoči predajali arhitekturnemu ustvarjanju. Kadar si ga potreboval, je bil Iztok vedno na razpolago.
S svojim izrednim znanjem računalniške obdelave je bistveno prispeval k uspešnemu načrtovanju tedaj najpomembnejše gradnje v Münchnu, die Bayerische Staatskanzlei (sedež predsednika vlade države Bavarske), ki je bila realizirana leta 1993.
Ko se je pričel dobrih deset let kasneje postopoma vračati iz velikega mesta v domače okolje Murske Sobote, ga je po eni strani čakalo spoštovanje, po drugi strani pa tudi ozkoglednost v odnosu do njegovega načina dela, ki je bilo usmerjeno v odprtost in profesionalnost. To ga je sicer bolelo, a njegovega strokovnega prepričanja ni zaustavilo, saj je bil oblikovan v arhitekta v pravem pomenu besede.
Pretehtana misel mu je bila temelj vsake rešitve, v ozadju pa je bila vedno želja, nalogam vdahniti dosti več kot le tehnično rešitev. Ob tem sta mu bili vodilo tudi vdanost in nesebičnost, kot o njem pripoveduje Marko Einspieler.
Tudi arhitekt Andrej Kalamar, v širšem prostoru eden najbolj prepoznavnih arhitektov iz Prekmurja, pričuje o tesni povezanosti z Iztokom Zrinskim. Pravi, da je prve resne korake v arhitekturi naredil tudi ob Iztoku – pripravljala sta zasnovo ureditve centra Murske Sobota, ki je od konca devetdesetih let dajala smer razvoju urbanega mestnega jedra. V dolgih pogovorih z njim je dojemal njegovo izjemno širino izkušenj in interesov, ki jih je vedno znal artikulirati v jasno izpoved. Njegove izkušnje iz »belega sveta« so bile za Andreja in ostale »mladince« suho zlato, saj je ta generacija profesionalno odraščala v času močne tranzicije stroke, ko klasična »vajeniška« pot rasti ni bila možna, saj so starejši kolegi množično zapuščali bojno polje. Iztok pa je ostajal zvest prostoru Sobote, kjer ni deloval le kot arhitekt, temveč je svojo energijo razdajal tudi v družbenih sferah in v stanovskem društvu.
Iztok Zrinski je ob vrnitvi v Slovenijo sodeloval tudi z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije. Z veseljem ji je bil na razpolago z vsemi svojimi kompetencami kot svetovalec, kadarkoli je zbornica potrebovala kakšno predstavitev ali informacijo o vodenju poklica arhitekta v tujini.
Kakor je živel, je Iztok zdaj tudi odšel. Do zadnjega se je posvečal svojemu delu, Marko pravi, da je še pred nedavnim na vprašanja, kako mu kaj gre, odgovarjal, da »ne bi bilo za vzdržat`, če bi bilo bolje«! In to kljub temu, da so ga že pestile hude telesne bolečine. Čeprav bi si zelo želeli, da bi nam bil še vedno ob strani, pa je luč v njegovih očeh žal ugasnila…
Želimo mu mirno popotovanje onkraj tuzemskih (arhitekturnih, letalskih, prekmurskih in drugih) horizontov!
V slovo in z izkazanim spoštovanjem do kolega in prijatelja Iztoka Zrinskega smo »in memoriam« sestavili:
Marko Einspieler, Andrej Kalamar, Vlado Krajcar, Aleksander Ostan.