In memoriam Janez Kobe (1947 – 2024)
Novica
Aktualno
Janeza sem imel priliko bolje spoznati med pripravo intervjuja za revijo Piranesi vročega poletja leta 2022, v njegovem arhitekturnem biroju na Karlovški cesti v Ljubljani. Takrat sva od začetnega uradnega vikanja kmalu prešla na tikanje, ki se je je iz vzajemnega spoštovanja prelevilo v prijateljski odnos, ki se je kasneje razvil na kar nekaj dogodkih, na katerih sva sproščeno klepetala. Objavljeni intervju mu je namreč veliko pomenil, saj je bilo v njegovi več kot plodni karieri prvič na enem mestu zbrano njegovo razmišljanje in njegovi pogledi na arhitekturo. Vsekakor upam, da bo obširnejša predstavitev njegovih del enkrat v prihodnosti dočakala odmevnejšo razstavo.
Janez Kobe se je rodil leta 1947, mladostna leta je preživel v Novem mestu, po študiju na Ljubljanski šoli za arhitekturo je leta 1970 zagovarjal diplomsko delo pri prof. Edu Mihevcu. Že za časa študija se je udeleževal različnih arhitekturnih natečajev, med prvimi za stanovanjsko naselje Kotlje, stavbo Splošne plovbe Piran v Portorožu iz leta 1974 in natečaja za stanovanjsko turistično naselje Livade v Izoli leta 1977, s katerim se je potem ukvarjal skoraj tri desetletja ter ob njem izdelal idejni projekt vodnega parka, kar je bila sicer že vse od začetka njegova vizija, a žal nerealizirana. Do verjetno najpomembnejšega natečaja leta 1980 za slovensko plažo v Budvi, za katerega je ob končani izvedbi leta 1985 prejel zvezno jugoslovansko nagrado Borba. Ta je v takratni Jugoslaviji pomenila najvišje možno priznanje na področju arhitekture. Seveda pa je bilo zmag kasneje še več: za Dubrovačke vrtove sunca, pa hotel v Slanem na hrvaški obali in turističnih kompleksov v Sloveniji, naj med njimi omenim le Moravske toplice in prenovo hotela Golf na Bledu. Poleg delovanja v Sloveniji, Črni Gori in na Hrvaškem, v takratnem okviru skupne države Jugoslavije, se je sredi 90 ih let ponudila prilika, da je za SMELT inženiring projektiral dva večja kompleksa na območju nekdanje Sovjetske zveze: sanatorij za žrtve černobilske nesreče v Nebugu ob Črnem morju in bolnišnico v Gomelju v Belorusiji. Za izvedbo sanatorija je leta 1996 prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljane, medtem ko za projekt kompleksa bolnišnice zvezno belorusko nagrado za leto 2003, skupaj s soavtorjem arhitektom Bespalovom.
V njegovem bogatem projektantskem opusu izstopata dva že omenjena projekta, prvi še z začetka kariere, ko je leta 1974 kot 27 letni mladenič zasnoval stavbo Splošne plovbe v Portorožu. Z razgibanim volumnom, terasasto umeščenim nad promenado, v zavetju obstoječih pinij in mediteranskega zelenja predstavlja presežen primer umestitve sodobne arhitekture v prostor. Oblikovanje notranjega prostora odraža duh časa in na srečo je v pretežni meri ohranjeno še vedno takšno, kot je bilo zasnovano s strani avtorja. Vsekakor ena od slovenskih modernih arhitektur, ki bi si zaslužila varovalni status.
In drugi, bistveno večji projekt, Slovenska plaža v Budvi, kjer novo naselje gradi na principih starih obmorskih naselij, kjer ambienti ozkih ulic, teras, pergol in bujnega zelenja naredijo bivanje gostov prijetnejše. Po besedah žirije, je bil ta projekt namreč povsem drugačen od klasičnih oziroma modernističnih enovolumenskih hotelskih objektov. Gledano iz današnje perspektive je Slovenska plaža s konceptom vračanja k tradicionalni arhitekturi Mediterana odprla pot novemu trajnostnemu razmišljanju.
Ko sva se pogovarjala, kako bi naslovila najin intervju v Piranesiju, se je po mojem predlogu strinjal, da naj bo »Avtorsko oblikovana velikopoteznost« in dejansko je le ta več kot primeren. Janez je bil namreč zmožen ob vseh dobljenih natečajih odlične organizacije projektiranja tako obsežnih kompleksov, ki jih je sam, seveda skupaj s sodelavci, avtorsko vodil od prve, sveže konceptualne zasnove, skozi zahteven in dolgotrajen proces, do njihove končne realizacije, pa ne zgolj arhitekturne, temveč tudi oblikovalske, vključujoč načrte notranje opreme in grafične signalizacije. Naj ob tem omenim še manjšo anekdoto, ki se je zgodila na odprtju kuvert z avtorskimi imeni za grafično podobo Slovenske plaže v Budvi. Predsednik žirije je po zaključku žiriranja in pred odprtjem kuverte z imeni avtorjev zmagovalne rešitve komentiral, kako perfektno izdelan je ta znak, da tega Janez kot urbanist in arhitekt ne zna, a je bil dodobra presenečen, ko se je izkazalo, da sta avtorja tudi grafične podobe prav Janez Kobe in Žitogoj Lozić.
Njegovo delo je bilo vse prevečkrat prezrto pri različnih pregledih slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja in prav bi bilo, da se v poglobljenih analizah kakovostne slovenske arhitekture njegov doprinos relevantno ovrednoti in umesti na mesto, kamor tudi sodi.
Robert Potokar
