Izjava o osnutku Zakona o kmetijskih zemljiščih
Novica
Aktualno
Partnerji Odgovorno do prostora! pozorno spremljajo pripravo vse zakonodaje, ki posega v integriteto prostorskega načrtovanja. Iz tega naslova že več kot leto dni spremljajo tudi pripravo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ-C).
V času javne razprave v začetku novembra je OdP do osnutka ZKZ-C oblikovalo stališče in ga posredovalo Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (priponka stališče). Minister je argumentom osebno prisluhnil in povabil predstavnike delovne skupine OdP (dr. Aleš Mlakar, Izidor Jerala, mag. Jelka Hudoklin, dr. Ivan Marušič, Leon Kobetič, dr. Alma Zavodnik Lamovšek, dr. Anka Lisec in dr. Anton Prosen), k aktivnemu sodelovanju pri pripravi sprejemljivejših zakonskih rešitev. Sodelovanje poteka in v zvezi s tem je OdP pripravilo izjavo za javnost (priponka izjava).
OdP se zaveda pomena varstva kmetijskih zemljišč in tudi meni, da je varstvo kmetijskih zemljišč pomemben argument za zgoščevanje poselitve in razvoj podeželja, ki sta v kontekstu trajnostnega razvoja dva posebno pomembna cilja prostorskega razvoja Slovenije. Pomembne razlike med MKGP in partnerji OdP so bile ugotovljene v opredelitvi načina varstva in postopka bodočega varstva kmetijskih zemljišč. Medtem ko je MKGP v predlogu ZKZ-C predvidelo normirano varstvo z vnaprej določenimi območji posebnega varstva, je OdP opozorilo, da takšen način normiranja operativno v zadnjih nekaj desetletjih, vsaj po dosegljivih uradnih podatkih, ni obvaroval kmetijskih zemljišč pred pozidavo in je hkrati pomembno prispeval k dolgoročno škodljivemu vzorcu prostorskega razvoja Slovenije. Ker ni nobenih dokazov, da bi normativna oblika varovanja učinkovala, hkrati pa onemogoča dialog in iskanje optimalnih prostorskih rešitev, v OdP menimo, da je možno zaščito kmetijskih zemljišč konceptualno in operativno zasnovati bolj učinkovito.
Ravnanje ministra za kmetijstvo po oceni OdP vzbuja upanje, da je v državi možno prekiniti prakso zaprtosti procesov odločanja, ki trentuno zaradi odsotnosti dobro podprte javne razprave zmanjšuje možnosti za oblikovanje domišljenih in utemeljenih zakonskih rešitev. Danes je praksa priprave zakonskih rešitev neproduktivna in, zaradi izključevanja velike količine izkušenj in znanja, tudi dolgoročno škodljiva.