Janezu
Novica
Aktualno
V visoki starosti je odšel Janez Lajovic, eden najpomembnejših arhitektov povojne slovenske arhitekture. Rodil se je 15. maja 1932 v Zagrebu, kjer je bil njegov oče Janko Lajovic direktor tovarne Bizjak, po drugi svetovni vojni preimenovane Kraš, v spomin narodnemu heroju Josipu Krašu. Po vojni je družina stanovala v Ljubljani, kjer je Janez obiskoval osemletno Klasični gimnazijo, ki je bila v stavbi današnje osnovne šole Prežihovega Voranca. Klasična gimnazija je gotovo prispevala k širini njegove izobrazbe, njegovo zanimanje za arhitekturo pa je vzpodbujala slikarka Alenka Gerlovič, ki je na šoli učila umetnostno zgodovino. Po maturi se je vpisal na arhitekturo in 21. julija 1957 diplomiral pri profesorju Edvardu Ravnikarju.
Že med študijem je projektiral. Ukvarjal se je s hotelom Prisank vendar na drugi lokaciji, po njegovih načrtih pa so leta 1956 zgradili spodnjo postaje žičnice na Vitranc. Tema njegove diplome je bilo Ljubljansko prometno vozlišče, v kateri se je zavzemal za poglobitev železnice, saj bi le tako rešili enega glavnih problemov mesta, ki ga deli železniška proga. Kot je nekoč dejal o poglobljeni progi: »Ti si v mestu, železnice tako rekoč ni, v Ljubljani pa ni mesta, železnica pa je.«
Janez se je leta 1959, skupaj z Nives Kalin in Francetom Vehovarjem zaposlil v IBT Trbovlje, da bi izdelali regionalne načrte za revirje. Medtem so se v Kranjski gori odločili, da bodo sezidali hotel Prisank, vendar v centru mesta in ne na bližnjem pobočju. Zaradi obilice dela je Janez Lajovic k sodelovanju pritegnil Zlata Kralja. Ko so naročniki zahtevali popravke projekta, sta se razšla in Janez je projekt dokončal sam. Hotel so odprli leta 1962, leta 1965 pa je Janez Lajovic zanj prejel Nagrado Prešernovega sklada. Ta nagrada je pomagala, da je Janez leta 1967 dobil Fordovo štipendijo za študij na MIT (Massachusetts Institute of Technology) v ZDA, kjer je tudi magistriral. Z Majdo Dobravec Lajovic sta potem še nekaj mesecev potovala po ZDA in Kanadi in obiskala svetovno razstavo v Montrealu, v Chicagu pa sta srečala tudi Miesa van der Rohea. Magisterij na prestižni univerzi v ZDA je bil tedaj težko dosegljiv, pred Janezom je to uspelo le Bracu Mušiču, ki je leta 1964 magistriral na Harvardu.
Janez in Majda Dobravec Lajovic sta delovala kot enakovreden tandem. Tudi pozneje, ko je bilo potrebno skrbeti za otroke in se je Majda posvečala manjšim lastnim nalogam, sta se o vseh problemih skupno posvetovala. Med leti 1965 in 1970 je Majda samostojno izvedla osnovno šolo v Kranjski Gori. Šlo je za neposredno naročilo. Mitja Jernejc je bil urbanist Kranjske gore in je naročil trgovski center nasproti hotela Prisank in še šolo. Pozneje sta z Janezom sodelovala še pri Osnovni šoli Milana Jarca (1964-65), poslovnih objektih na ploščadi Borisa Kraigherja – danes Trg Ajdovščina (1969 – 1988), Mestnemu gledališču v Ljubljani (1970 – 73), Osnovni šoli Bežigrad (1975-76). Janez Lajovic je samostojno zasnoval hotel Kanin v Bovcu (1969-1973), nekakšno nadaljevanje hotela Prisank. Zanj je leta 1974 prejel najprej republiško nagrado Borbe in potem še Zvezno nagrado Borbe. To je bila najvišja nagrada za arhitekturo v nekdanji državi. Istega leta je prejel tudi Župančičevo nagrado, ki jo MOL podeljuje svojim meščanom za izjemne dosežke na področju kulture. Med njegovimi projekti omenimo še proizvodno halo IMKO Ljubljana v Črnučah (1979) in poslovno stavbo SOP Krško (1986). Omenili smo le najpomembnejša dela, zadnje večje delo, ki ga je izpeljal povsem samostojno, pa je bila prenova SNG Maribor (2008).
Razvoj slovenske arhitekture sta najbolj zaznamovala hotela Prisank in Kanin, ki ju danes opredeljujejo kot primer kritičnega regionalizma. Oznaka ni ravno posrečena, saj je Kenneth Frampton pojem uveljavil šele v poznih sedemdesetih letih kot kritiko post-moderne arhitekture, dosti pozneje, ko sta bila hotela že zgrajena. Morda bi bilo bolje govoriti o organski arhitekturi, ki se skuša zliti z okoljem, kot jo je razlagal Frank Lloyd Wright. Ne gre le za oblike, ki sledijo pokrajini, temveč tudi za materiale, ki so lokalni. Pri hotelu Prisank je Lajovic uporabil les, poudaril tudi tradicionalne lesne zveze, pri znamenitem stolu, ki ga je oblikoval za jedilnico pa je uporabil usnje. V kontekstu Le Corbusierjevega funkcionalizma, ki ga je zastopal CIAM, je treba spomniti, da je v povojnem času doživel kritiko, da so stavbe zgrajene po načelu »petih točk arhitekture« v arhitekturnem izrazu enolične. Po vsem svetu so rasle podobne stavbe, brez upoštevanja lokalne tradicije. To skrb za razvoj lastne kulture je pri nas poudarjal že Plečnik, še verjetneje so zgledi vodili v Skandinavijo, ki so jo naši arhitekti po drugi svetovni vojni tako občudovali. Predvsem Alvar Aalto se je po prvotnem navdušenju nad funkcionalizmom, obrnil k bolj organski arhitekturi z romantičnim pristopom. To so bila tudi izhodišča povojne Ljubljanske šole za arhitekturo.
Vendar to še ne more celovito pojasniti arhitekture Janeza Lajovca. Pomagamo si lahko z briljantnim tekstom »O profesorju Ravnikarju«, ki ga je Lajovic napisal za zbornik Hommage á Edvard Ravnikar 1907-1993. Ko v njem piše o pomenu in razumevanju Ravnikarjevega dela, se nam pogosto zdi, da govori tudi o sebi. Predvsem je poudaril Ravnikarjevo vero v moralno in etično poslanstvo arhitekture, ko je leta 1952 zapisal: »Arhitekt ni zadolžen samo za tehnično izvedbo določene naloge, temveč sega njegov vpliv mnogo dalje – k vzgoji h kulturnejšemu načinu življenja sredine, v kateri dela.« (Jože Plečnik in sodobna slovenska arhitektura, Arhitektura št. 2, 1952) Janez navaja kako jih je Ravnikar vzpodbujal h kreativnosti. Namesto iskanja uveljavljenih vzorcev, mora arhitekt o stvareh razmišljati povsem na novo in poizkušati nove rešitve in materiale. Takšno eksperimentiranje je včasih tvegano, saj se nove, še nepreizkušene metode včasih ne obnesejo, kar seveda meče slabo luč na projektanta. Seveda je pomembna širša razgledanost in znanje tujih jezikov, da bi lahko v izvirniku sledili najnovejši literaturi. Lahko bi rekli, da je Janez zvesto sledil vsem naštetim kvalitetam, ki jih je učil Ravnikar. Da se je loteval nalog na kreativen način z upoštevanjem najnovejših tehnologij lahko vidimo pri proizvodnji hali IMKO v Črnučah iz leta 1974. Piramidasta jeklena konstrukcija s svetlobnikom na vrhu ima raster 18 x 18 metrov, ki so ga pozneje še povečevali vse do 22 metrov. To je bila takrat v državnem merilu izjemno velik razpon. Tudi stavba SOP Krško na Litijski cesti v Ljubljani iz leta 1986 je bila prva pri nas z dvojno stekleno fasado. Z regulacijo kroženja zraka med obema fasadama, je mogoče doseči prihranke pri gretju pozimi, kot pri hlajenju poleti. Poleg tega je zunanji stekleni ovoj enostavnejše konstrukcije in ščiti notranjo fasado, ki je lahko preprostejša in cenejša.
Ko je Janez navajal Ravnikarja, da mora vpliv arhitekta vplivati dlje kot zgolj na izvedbo določene arhitekturne naloge, je potreba omeniti vsaj dve področji na katerih je deloval in sta posredno prispevali h kvalitetnejši arhitekturi.
Novembra leta 1964 so Janez Vrhunc, Tine Legat, Mija Zrnec, Majda Dobravec in Janez Lajovic ustanovili AB arhitekturni biro, katerega direktor je bil Janez dolga desetletja. Takrat so bili časi velikih državnih birojev, v katerih so arhitekti igrali bolj vzporedno vlogo, saj so biroje vodili mogočni direktorji, največkrat gradbeniki, saj je arhitekturna dejavnost tedaj spadala v okvir gradbeništva. AB arhitekturni biro pa je bil manjši, vodili so ga arhitekti, okolje je bilo arhitektom prijaznejše. Zato ni čudno, da so v njegovem okviru sodelovali številni mlajši arhitekti in si pridobili tisto prakso, ki jih fakulteta ne nudi, ampak jo je mogoče pridobiti le z delom na konkretnih nalogah. Tako je bil AB arhitekturni biro prostor, kjer so nastala tudi številna pomembna dela sodobne slovenske arhitekture. Saša Machtig je postavljal svoje znamenite kioske, Janez Kobe je projektiral poslovno stavbo Splošne plovbe v Portorožu, naselje Livade v Izoli, turistično naselje Orašac pri Dubrovniku in Slovenska plaža v Budvi, Grega Košak upravni kompleks Ilirije Vedrog, motel v Grosupljem in poslovni kompleks Merkator, Jurij Kobe in Aleš Vodopivec sta načrtovala Muzej ljudske revolucije in depandanso Bogatin na Bledu, Milan Mihelič trgovsko hišo v Osijeku in poslovno stavbo na Bavarskem dvoru. V biroju so seveda delovali tudi ustanovitelji, poleg njih pa še Stane Dolenc, Janez Šubic, Lojze Drašler, Meta Hočevar, Boris Volk, Žitogoj Lozić, Mladen Lukas, Boris Briški, Vera Rejc, Niko Goršič, Branka Arnautović, Mija Zrnec, Irena Gerlova in številni drugi.
Drugo področje, ki se mu je, poleg arhitekturnega ustvarjanja, posvečal Janez je bila zbornica arhitektov. V njej smo videli rešitev vseh tistih težav, ki jih v okviru Društva arhitektov nismo mogli rešiti, saj po svojem statusu nismo mogli biti enakovreden sogovornik z državo. DAL je ustanovil delovno skupino za ustanovitev zbornice v kateri smo bili Pust, Blaganje, Lajovic, jaz in še kdo. Pri tem je bil ravno Janez tisti, ki nam je odpiral vrata do ministrov, saj smo bili ostali politikom skoraj neznani. Tudi po ustanovitvi zbornice sva z Janezom sodelovala z zbornico. Hodila sva na parlamentarne zbore, ki so pripravljali novo zakonodajo in vabila na kavo poslance, ki so nasprotovali našim predlogom. Ti so sicer so le redko prisluhnili najinim argumentom, kljub temu sva bila kar uspešna, le da je marsikateri zakon spremenila že naslednja vlada. Za te zasluge je Janezu ZAPS že leta 2005 podelil naziv častnega člana.
Vsi, ki smo Janeza poznali, in teh je zelo veliko, smo občudovali njegovo življenjsko energijo in neposrednost. Ko sva imela nekoč manjši spor, sva ga na Janezovo pobudo rešila s pitjem bratovščine. Ukvarjal se je z mnogimi stvarmi, igral je klavir (imel je dva letnika akademije), s podvodno puško lovil ribe, se pri 80-ih pričel učiti še francoščine, smučal na ledenikih skoraj do svojega 90-ega leta, in nasploh dajal vtis, da bo dočakal vsaj sto let. Septembra 2021 je pri ogledu parcele za vikend na morju nesrečno padel in si poškodoval hrbtenico. Nenadoma je pričela usihati njegova neverjetna energija. A udarci so se vrstili. Že leto prej, 24. decembra 2020 je umrla Majda Dobravec Lajovic – njegova Gusja, 6. oktobra 2022 je umrl mlajši brat Iztok, in v soboto 3. februarja smo izgubili še njega.
Janez Lajovic je bil eden zadnjih velikih arhitektov prve povojne generacije Ravnikarjevih učencev, ki so v svet ponesli slavo tako imenovane Ljubljanske šole za arhitekturo. Jožetu Plečniku ni uspelo ustvariti pomembnejših sledilcev, Edvard Ravnikar pa je vzgojil več generacij arhitektov, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni postavili nove temelje razvoja slovenske arhitekture. Velik delež je k temu prispeval tudi Janez Lajovic, tako s svojo arhitekturo, kot tudi zavzetim delovanjem, da bi v družbi ustvaril boljše pogoje za arhitekturo. Zato lahko le ugibam, kakšno bi bilo, brez Janezovega prispevka, stanje slovenske arhitekture danes.
Andrej Hrausky