Nova evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb
Novica
Aktualno
Stavbe v EU porabijo približno 40 odstotkov vse proizvedene energije in prispevajo kar 36 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Približno tri četrtine stavbnega fonda v EU predstavljajo energetsko neučinkovite stavbe, zgrajene pred letom 1990, vsako leto pa se obnovi le en odstotek takšnih stavb (vir: Manifest ACE).
12. marca 2024 je Evropski parlament s Svetom EU uradno sprejel politični sporazum o revidiranju Direktive o energetski učinkovitosti stavb (Energy Performance of Buildings Directive EPBD). Po formalni odobritvi s strani Sveta EU (datum bo objavljen pozneje), bo direktiva objavljena v Uradnem listu EU.
Po mnenju skupine za doseganje kakovosti v arhitekturi / Baukultur Evropskega sveta arhitektov (ACE) predstavljenem na zadnji konferenci, je sporazum uravnotežen kompromis med začetnimi stališči vseh zakonodajalcev. Vključuje pozitivne elemente, na podlagi katerih ima arhitekturna stroka možnost dekarbonizirati stavbni fond EU in s tem doseči cilje Novega evropskega Bauhausa in Davoške deklaracije za visokokakovostno bivalno okolje.
Direktiva uvaja zahtevo za izračun emisije toplogrednih plinov v celotnem življenjskem ciklu objekta (od leta 2028 za vse nove stavbe z bruto uporabno površino večjo od 1.000 kvadratnih metrov; od leta 2030 za vse nove stavbe). Gre za kazalnik, ki bo pokazal celotno količino emisij stavbe, in je prvi korak k boljšemu upoštevanju celostne učinkovitosti stavb in principov krožnega gospodarstva.
Za obstoječe nestanovanjske stavbe morajo države članice določiti minimalne standarde energetske učinkovitosti (največja količina energije, ki jo stavbe lahko letno porabijo na m2), in sicer na podlagi celotnega nacionalnega stavbnega fonda v letu 2020. Pri tem se morajo osredotočiti na prenovo najmanj učinkovitih nestanovanjskih stavb, ki imajo največji potencial v smislu razogljičenja ter razširjene socialne in gospodarske koristi, ter jih je zato treba prenoviti prednostno.
Za obstoječe stanovanjske stavbe pa bo potrebno povprečno porabo primarne energije celotnega stanovanjskega stavbnega fonda na m2 letno do leta 2030 v primerjavi z letom 2020 zmanjšati za vsaj 16 %, do leta 2035 v primerjavi z letom 2020 za vsaj 20–22 %, in nato do leta 2050 postopoma preoblikovati stanovanjski stavbni fond v brez-emisijski stavbni fond.
Besedilo prinaša tudi številne druge izboljšave, med drugim nacionalne načrte za obnovo stavb, s katerimi se določi časovne okvire za prenovo stavbnega fonda; potne liste obnove, s katerimi se za posamezno stavbo pripravi načrt aktivnosti za celostno obnovo; vzpostavitev enotnih točk za lastnike stavb, ki zagotavljajo tehnično pomoč in lastnike vodijo skozi postopek obnove, ter večje upoštevanje kakovosti notranjih prostorov stavb. Posebej pomembno je, da bodo v vse te procese vključeni arhitekti.
Na žalost pa direktiva pomanjkljivo določa energijske izkaznice stavb, saj daje državam članicam možnost, da izberejo porazdelitev lestvic na nacionalni ravni, kar onemogoča začetno ambicijo po večji primerljivosti med državami članicami. Najpomembneje pa je, da bi morali izkazi o energetski učinkovitosti stavb služiti kot orodje za zagotavljanje učinkovitosti stavb, zato bi morali zahtevati preverjanje izračunane učinkovitosti s podatki o dejanskem stanju in obratovalnih podatkih. Le na ta način so lahko izkazi o energetski učinkovitosti pomemben kazalnik pričakovanih prihrankov energije in ogljika, ter trdna osnova za finančne spodbude, tako za prenove kot za novogradnjo.
Določbe direktive, za katere je zahtevan prenos v nacionalno zakonodajo, bodo morale članice implementirati v 24 mesecih od začetka veljavnosti direktive.
