Odgovor ZAPS na prispevek Janeza Suhadolca
Novica
Aktualno
V imenu Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) kot institucije, sodelujoče pri razpisu javnega natečaja za Spomenik vsem žrtvam, pojasnjujemo neustrezno prikazana dejstva v članku »Je moral Brunelleschi poznati uradne liste iz tistih časov?« v Sobotni prilogi Dela (24. avgust 2013):
– Natečajna naloga temelji na strokovnih stališčih, da se spominski prostor in spomenik z umestitvijo vanj oblikujeta sočasno; prepogosto se namreč dogaja, da se spominska obeležja odlagajo v prostor naključno in strokovno nepremišljeno.
– Prof. Suhadolc je napačno predstavil območje obdelave; zajema namreč prostor med parkom Zvezda in zelenimi površinami Knafljevega prehoda (vključno z garažami in prizidki, predvidenimi za odstranitev), kar predstavlja pogoj za dovolj kvalitetno umestitev spomenika v odprt prostor.
– Investicija za izvedbo je priporočena in ni fiksna, kar je navedeno v natečajnih pogojih.
– Javni natečaj je po veljavni zakonodaji del postopka javnega naročila, zato mora biti razpisan skladno z Zakonom o javnem naročanju. Ta zahteva, da morajo biti v natečajnem gradivu navedeni zakoni in drugi predpisi, povezani z natečajno nalogo, in da se lahko javnega natečaja udeleži kdorkoli. Da pa bo naročnik lahko izvedel javno naročilo na področju projektantskih storitev, mora biti v avtorski ekipi član, ki je usposobljen izdelati projektno dokumentacijo (za zunanjo ureditev, ne pa nujno za spomenik, če je ta npr. kiparsko delo), za katero je v skladu s predpisi za regulirane poklice potrebna licenca. V avtorski ekipi torej lahko sodelujejo tudi nelicencirani arhitekti in krajinski arhitekti, kiparji in drugi umetniki, drugi strokovnjaki in študenti. To pomeni, da noben avtor ne sodeluje »skrit« pod imenom projektanta z licenco, kot napačno interpretira prof. Suhadolc, ampak kot avtor s svojim imenom in priimkom.
ZAPS javne natečaje razpisuje sredi pravnega nereda, brez prave podpore politike, s praviloma ne dovolj usposobljenimi javnimi naročniki, z izhodiščno slabimi projektnimi nalogami in s prenizko ocenjenimi investicijami. Kljub temu je javni natečaj še vedno najboljši možni kompromis v prid pridobitve kakovostnih rešitev v prostoru. Praviloma z naročniki začnemo pogajanja z diametralno nasprotnih pozicij; za ta natečaj so pogajanja trajala skoraj dve leti, kar pomeni, da so bile prvotne zahteve Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve kot naročnika izjemno nizke. V času pogajanj med ZAPS in naročnikom nam je uspelo doseči, da je naročnik natečajno območje povečal, uredil lastništvo zemljišč (česar na začetku ni niti nameraval), da je za 40 % dvignil investicijo, na mednarodno žirijo pa, žal ni pristal.
Od renesanse, ki jo prof. Suhadolc jemlje za zgled, do danes so se časi spremenili. Brunelleschi je imel za načrtovanje firenške kupole razkošno veliko časa in je kot umetnik užival ugled v družbi, od svojega dela pa je dostojno živel. Danes imajo arhitekti za projektiranje le nekaj tednov časa, od katerega največ časa porabijo za usklajevanje različnih interesov in birokracijo. Poklic arhitekta, tako kot poklic umetnika, je povsem razvrednoten. Vse to se odraža v javnem natečaju, kar pomeni, da problem ni predmetni javni natečaj, temveč splošna situacija, podcenjevanje kulture in njenih akterjev, med katere poleg umetnikov sodijo tudi arhitekti in krajinski arhitekti, in je zato treba iskati rešitve v širšem družbenem kontekstu.
V danih razmerah je javnemu natečaju vedno alternativa javni razpis, kot kriterij za izbiro ponudnika pa najnižja cena. Če se ZAPS odreče sodelovanju na natečaju, ker ne pristane na naročnikove pogoje, postane ta alternativa edina možnost, ki jo je javni naročnik sposoben izvesti. Pri takem javnem razpisu bi imel prof. Suhadolc veliko več razlogov za ugovor. ZAPS si že več let prizadeva, da bi inštitut javnega natečaja posodobila in poenostavila, vendar brez spremembe zakonodaje to ni možno, politične volje in kompetentnih sogovornikov s strani države za to pa že dolgo ni. Še več, politika zadnja leta deluje v smeri ukinjanja javnega natečaja, kar je v razvitem svetu svojevrsten paradoks.