Odšel je arhitekt Miloš Florijančič
Novica
Aktualno
Objavljeno
16. maja 2020
Urejeno
10. avgusta 2021
Pravijo, da je arhitektura edina umetnost, ki se ji ne moreš izogniti. Da je zato toliko bolj pomembno, da je arhitekt odgovoren, da so njegove misli iskrene in da je takšna tudi njegova arhitektura.
Odšel je Miloš. Naša generacija je bila na sredini študija, ko so zgradili njegov prizidek Fakultete za arhitekturo, kasneje nagrajen s Plečnikovo medaljo. Sekvenco prostorov poznamo na pamet: hodnik s klančino, levo galerija brez oken, desno zelo svetla učilnica, v naslednjem kadru najprej avla, v katero gleda podest stopnišča s kiparsko izdelano železno ograjo, in potem velika Plečnikova predavalnica. Parter se strmo dviga, grob beton, mehke lesene akustične obloge, okrogli kovinski zračniki in kar dva dostopa iz zadnje strani za zamudnike. Učna knjiga iskrene arhitekture, odprta v branje bodočim arhitektom. Sledi nadstropje s knjižnico in na vrhu seminarske učilnice. V eni izmed njih je v mentorstvo prevzel tudi svoje prve študente.
Arhitektura je življenje, nas je učil, in življenje smo dolžni užiti. Na splavih po Ljubljanici, v Skaručni, pri Vitezu, na študentskih ekskurzijah, kjerkoli že se dogaja nova in zanimiva arhitektura. Vedno znova se je treba znati tudi vrniti za mizo in ustvarjati naprej. Povrniti, kar nam je življenje dalo. Med njegova pomembnejša dela spadajo poslovno stanovanjska stavba Šmartinka (Zupančičeva nagrada), stanovanjski stavbi Dunajski vogal in Dunajski mozaik, poslovno garažna stavba Šentpeter, prenova Jakopičeve galerije, knjižnica Grosuplje (Plečnikova medalja) in nordijski center Planica (Plečnikova nagrada in nagrada Maksa Fabianija).
Miloš Florijančič je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer je poučeval predmet Arhitekturno oblikovanje, študentom pa se je vtisnil v spomin predvsem kot odličen mentor pri seminarskem delu in kot eden tistih profesorjev, ki je študente kljub razkoraku v znanju obravnaval kot sebi enake, kot prijatelje. Leta 1998 je s svojim tedanjim asistentom, sedaj dekanom Fakultete za arhitekturo, dr. Matejem Blenkušem ustanovil studio Abiro, v katerem je sodeloval skoraj 20 let in v soavtorstvu tudi ustvaril prej omenjena dela, z izjemo zgodnejšega prizidka fakultete. Z dr. Matejem Blenkušem sta leta 2014 za brezčasnost in pronicljivo natančnost njunih arhitekturnih del pri umeščanju v prostor prejela osrednjo nagrado ZAPS – Platinasti svinčnik za obširen arhitekturni opus.
Kakšna zmes naredi dobrega arhitekta? Kakšne lastnosti mora imeti? Miloš je imel senzibilnost. Senzibilnost do prostora, do svetlobe, do materialov, do ljudi. Senzibilni ljudje redko ostanejo nedotaknjeni. Tudi Miloš ni. Odhajal je dolgo in počasi, a vendar je danes težko verjeti, da ga ni več.
Tomaž Krištof