Generalna skupščina ACE: Poročilo
Novica
Aktualno
Tokratna spomladanska skupščina Evropskega sveta arhitektov (ACE) je potekala 16. maja v Luksemburgu pod pokroviteljstvom Luksemburške zbornice arhitektov in svetovalnih inženirjev (Order of Architects and Consulting Engineers in Luxembourg – OAI). Obe organizaciji sta ob tej priliki praznovali tudi 35-letnico obstoja. Skupščino je spremljala konferenca z naslovom »Arhitekti + Inženirji: Partnerstvo za odporno načrtovanje«, o kateri smo že poročali.
Glavne teme tokratne skupščine s o bile Direktiva o javnem naročanju (EU Public Procurement Directive – PPD), Direktiva o energetski učinkovitosti stavb (Energy Performance of Buildings Directive – EPBD), stanovanjska politika, digitalna gradbena dovoljenja, strategija enotnega trga ter cene arhitekturnih storitev.
Namesto porabe energije izračun celotnega potenciala globalnega segrevanja v življenjskem ciklu stavb
Smernice ACE za prenos prenovljene Direktive o energetski učinkovitosti stavb v nacionalne zakonodaje držav članic
Delovna skupina ACE za področje trajnostne gradnje je pripravila smernice za svoje članice, predstavniške organizacije arhitekturnih združenj. Smernice so pripravljene kot pomoč pri sodelovanju z nacionalnimi organi ob prenosu prenovljene Direktive o energetski učinkovitosti stavb (EPBD 2024/1275/EU) v nacionalno zakonodajo. Cilj smernic je usmerjati arhitekturne organizacije, kako učinkovito vplivati na ministrstva, odgovorna za implementacijo direktive, ter izpostaviti ključna področja, kjer lahko države članice presežejo minimalne zahteve direktive in tako prispevajo k ambicioznejšim okoljskim ciljem EU.
Direktiva določa minimalne zahteve, države članice pa lahko uvedejo tudi strožje ukrepe. ACE poziva svoje članice, da te možnosti izkoristijo in delujejo kot sogovornik pri oblikovanju kakovostnih zakonodajnih rešitev, ki bodo prispevale k razogljičenju stavbnega fonda EU in hkrati okrepile vlogo arhitektov pri zagotavljanju kakovostnega bivalnega okolja. Dokument loči določbe direktive na obvezne, neobvezne in takšne, kjer države lahko storijo več od zahtevanega, ter poziva k preseganju osnovne ravni implementacije.
Smernice naj bi služile kot pripomoček za nacionalno zagovorništvo in bodo dopolnjene z uradnim vodnikom Evropske komisije, ki bo pripravljen predvidoma do junija 2025.
ACE v smernici ocenjuje, da je decembra 2023 doseženi medinstitucionalni dogovor o prenovljeni direktivi uravnotežen kompromis med prvotnimi stališči sozakonodajalcev. Dogovor vključuje številne pozitivne elemente, za katere se je ACE zavzemal, in na katerih lahko arhitekturna stroka gradi pri razogljičenju stavbnega fonda EU ter uresničevanju ciljev pobud Novi evropski Bauhaus in Davos Baukultur za visoko kakovostno bivalno okolje.
ACE pozdravlja novo zahtevo po izračunu in omejevanju celotnega potenciala globalnega segrevanja (Global Warming Potential – GWP) novih stavb v njihovem življenjskem ciklu. Ta zahteva bo veljala od leta 2028 za vse nove stavbe z uporabno površino nad 1000 m², od leta 2030 pa za vse nove stavbe. Gre za prvi korak k celovitemu vrednotenju življenjskega cikla stavb in spodbujanju krožnega gospodarstva. Delegirani akt bo opredelil metodologijo izračuna in meje GWP.
Ohranjena je bila tudi zahteva po uvedbi minimalnih energetskih standardov (Minimum Energy Performance Standards – MEPS) za nestanovanjski sektor, pri čemer imajo države določeno fleksibilnost glede definicije energetsko najslabših stavb. Pri stanovanjskem sektorju je bil sprejet bolj prilagodljiv pristop z določitvijo razvojne poti do cilja ničelnih emisij, ki upošteva razlike med državami.
Med pomembne izboljšave sodijo tudi nacionalni načrti za prenovo stavb, uvedba programov oziroma Potnih listov za prenovo stavb (Building Renovation Passport), vzpostavitev enotnih kontaktnih točk (One-Stop Shops) in večji poudarek na kakovosti notranjega okolja. ACE posebej poudarja pomen vključevanja arhitektov v te kontaktne točke.
Kljub napredku ostaja pomanjkanje jasnosti glede primerljivosti in preglednosti energetskih kazalcev med državami. Direktiva državam prepušča oblikovanje energetskih lestvic, kar otežuje enotno merjenje uspešnosti. Čeprav besedilo omenja potrebo po usklajevanju teoretične, dejansko izvedene in operativne energetske učinkovitosti stavb, razkritje dejanske porabe energije še vedno ni obvezno. To pomeni, da energetske izkaznice (Energy Performance Certificate – EPC) še ne morejo služiti kot zanesljivo orodje za dodeljevanje spodbud. Kljub temu nova direktiva spodbuja zbiranje in deljenje podatkov o porabi energije, kar bi lahko dolgoročno pripomoglo k večji transparentnosti glede dejanske porabe.
Najnižja cena ni najnižji strošek
Pripombe k Direktivi o javnem naročanju
Predstavniki ACE so pripravili pripombe k Direktivi o javnem naročanju (PPD 2014/24/EU), ki se pravkar spreminja. Pripombe so bile predložene Evropskemu parlamentu in Svetu in obravnavajo učinke veljavne direktive z vidika arhitektov kot izvajalcev intelektualnih storitev, ter podajajo predloge za novo direktivo. Ugotavljajo, da je direktiva sicer spodbudila konkurenco na notranjem trgu, vendar predvsem na osnovi najnižje cene namesto končne kakovosti storitev. Kljub namenom direktive ostaja udeležba malih in srednje velikih podjetij (MSP) otežena zaradi zapletenih postopkov, raznolikih nacionalnih pravil in pretiranih zahtev glede prometa in izkušenj. Postopki javnega naročanja ostajajo zapleteni in toga struktura pogosto vodi v pravne spore ter posledično v višje stroške in zamude pri izvedbi.
Sedanja direktiva premalo upošteva načelo dobrega rezultata. Premalo poudarja razmerje med potrebami končnih uporabnikov in kakovostjo končnega izdelka. Arhitekturne storitve, ki jih sodna praksa EU priznava kot storitve v javnem interesu, bi morale biti predmet posebnih postopkov, na primer arhitekturnih natečajev, ki omogočajo izbor na osnovi kakovosti. Zaskrbljujoče je tudi, da je praksa, kot je »Design & Build«, kjer arhitekt sodeluje z izvajalcem, pogosto neustrezna, saj zmanjšuje avtonomijo projektanta.
Dokument poudarja, da bi morala nova direktiva javno naročanje obravnavati kot orodje za doseganje družbeno pomembnih ciljev, kot so trajnost, inovacije, kakovost življenja in podpora evropskim programom, kot je Novi evropski Bauhaus. Prihodnje javno naročanje bi moralo vključevati tudi digitalizacijo, napredne informacijske rešitve (npr. BIM) in odprtokodne tehnologije. Prav tako se predlaga uvedba arbitražnih mehanizmov za preprečevanje dolgotrajnih pravnih postopkov.
Sedanja direktiva ne ločuje med vrstami naročil (dobave, gradnja, intelektualne storitve), zato je predlagana ločena obravnava materialnih dobrin in intelektualnih storitev v direktivi, kar bi izboljšalo konkurenčnost evropskega enotnega trga. Previsoke zahteve glede višine prometa podjetij in izkušenj, slaba prepoznavnost sistemov ESPD in e-CERTIS ter nelojalna konkurenca iz tretjih držav otežujejo čezmejno sodelovanje MSP-jev in mladih strokovnjakov. Za povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva in podporo mladim strokovnjakom ter manjšim podjetjem je torej ključna diferenciacija med naročili blaga, gradenj in intelektualnih storitev, skupaj z bolj dostopnimi in preglednimi postopki.
Povzetek predloga je bil vključen v Luksemburško deklaracijo o javnem naročanju.
Kakovostna in dostopna stanovanja kot prednostna naloga evropske politike
Stališče ACE glede stanovanjske krize v Evropi
Predstavniki ACE so pripravili celovito stališče o stanovanjski krizi v Evropski uniji, v katerem so izpostavili ključno vlogo arhitektov pri oblikovanju trajnostnih, vključujočih in kakovostnih bivalnih okolij. Stanovanjska kriza, ki pesti številne države članice, se kaže v pomanjkanju dostopnih stanovanj, padcu kakovosti novih gradenj ter slabem stanju velikega dela obstoječega stanovanjskega fonda.
Dokument poudarja, da morajo biti stanovanja obravnavana kot javna dobrina in temeljna človekova pravica, ne zgolj kot tržno blago. Stanovanjska politika mora postati prednostna naloga na vseh ravneh odločanja – tako na ravni EU kot v posameznih državah. Ob tem pozivajo k preoblikovanju modelov javnega naročanja na način, ki daje prednost kakovosti pred najnižjo ceno. Arhitekturni natečaji se izpostavljajo kot orodje za spodbujanje ustvarjalnosti, inovacij in pravične konkurence, ki lahko zagotovi boljše bivanjske rešitve za skupnosti.
Digitalizacija upravnih postopkov, zlasti pri izdajanju gradbenih dovoljenj, je ključna za zmanjšanje zamud, povečanje preglednosti ter spodbujanje naložb. Sodobna urbana politika mora vključevati tudi rabo podatkov, umetno inteligenco in digitalna orodja, ki omogočajo učinkovitejše in bolj vključujoče prostorsko načrtovanje. ACE opozarja, da je nujno zmanjšati odvisnost od novih gradenj in dati prednost prenovi obstoječih objektov. Obnova energetsko neučinkovitih stavb prinaša pomembne okoljske koristi in omogoča ohranjanje kulturne dediščine, obenem pa zmanjšuje pritisk na zemljišča in vire.
Posebno pozornost namenja dokument tudi socialni razsežnosti stanovanjske politike. Poudarjeno je, da mora biti socialno stanovanje trajna javna odgovornost, ki zagotavlja varna in dostojna bivališča za socialno ranljive skupine. Predlagane so rešitve, kot so večgeneracijska bivanja, participativno načrtovanje s prebivalci, preprečevanje gentrifikacije in podpora alternativnim oblikam bivanja, kot je cohousing. Ob tem ACE opozarja tudi na pomen prilagajanja urbanih okolij demografskim spremembam in raznolikim življenjskim slogom.
Arhitektura mora igrati osrednjo vlogo v podnebni in družbeni preobrazbi. Stanovanjska gradnja in prenova morata prispevati k zmanjševanju emisij, povečani odpornosti na podnebne spremembe ter k trajnostnemu upravljanju virov. Spodbujajo se krožni pristopi, uporaba zdravju prijaznih materialov ter vključevanje sonaravih rešitev (npr. zelene strehe, urbani gozdovi, prepustne površine). Namesto rušenja in ponovne gradnje naj bodo stavbe zasnovane za večkratno uporabo in prilagajanje, kar podpira dolgoročno vzdržnost urbanega prostora.
ACE se zavzema za to, da evropska stanovanjska politika vključuje vrednote Novega evropskega Bauhausa – torej lepoto, trajnost in vključevanje. Stanovanja ne smejo biti le funkcionalna in energetsko učinkovita, temveč tudi estetska, socialno pravična in kulturno povezana z okoljem. Arhitekturna dediščina, zgodovinska mestna jedra in obstoječe stanovanjske strukture predstavljajo temelj evropske identitete in morajo biti vključeni v prihodnji razvoj.
Bivanje ostaja ena osrednjih tem arhitekturnega izobraževanja in prakse. Prav projekti stanovanjskih stavb so tisti, ki omogočajo mladim arhitektom vstop v poklic in so prostor za raziskovanje inovacij, novih materialov in metod gradnje. Zato ACE predlaga vzpostavitev stalnih platform za razpravo, razstave in povezovanje strokovnjakov, izobraževalnih ustanov, investitorjev in odločevalcev na ravni EU.
Digitalna gradbena dovoljenja – priložnost za izdelavo boljših prostorskih aktov?
Prednosti avtomatizacije postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj
Pridobivanje gradbenih dovoljenj je v večini evropskih držav, ne samo v Sloveniji, dolgotrajen postopek, ki zmanjšuje konkurenčno prednost držav EU. Uvajanje digitalnih gradbenih dovoljenj je ključno za pospešitev, poenostavitev in večjo preglednost postopkov v gradbenem sektorju. Digitalizacija omogoča učinkovitejšo obravnavo vlog, zmanjšuje administrativna bremena ter povečuje pravno varnost in sledljivost odločitev. S tem se spodbuja čezmejna primerljivost postopkov ter izboljšuje kakovost prostorskih aktov, saj morajo biti ti za uporabo avtomatiziranih algoritmov napisani na nedvoumen način. Poleg tega digitalna orodja olajšajo sodelovanje med vsemi deležniki – od projektantov in investitorjev do javnih organov – ter krepijo transparentnost in zaupanje javnosti v prostorski razvoj.
Na skupščini so bile predstavljene štiri stopnje digitalizacije pridobivanja gradbenih dovoljenj. Prva stopnja (Manual) pomeni ročno preverjanje dokumentacije v papirni obliki, druga stopnja (Digital) pomeni digitalno oddajanje dokumentacije v obliki PDF ter digitalno spremljanje postopka, tretja stopnja (Automated) pomeni avtomatizirano preverjanje osnovnih podatkov dokumentacije, oddane v odprtokodnem IFC formatu, četrta stopnja (Advanced) pa preverjanje razširjenega nabora podatkov. Predstavljen je bil tudi napredni sistem, ki se uporablja v Estoniji.
Slovenija na tem področju precej zaostaja, saj bo v začetku leta 2026 končana šele uvedba druge stopnje, torej digitalnega oddajanja dokumentacije v obliki PDF. Glede na to, da nekatere občine še vedno zamujajo z izdelavo OPNjev, pa je do poenotene terminologije na področju urejanja prostora in poenotene izdelave OPNjev, kar je podlaga za uspešno avtomatizacijo postopkov, še zelo daleč.
Digitalni certifikat za priznavanje poklicnih kvalifikacij
Izboljšanje pogojev delovanja arhitektov v drugih državah EU kot prispevek za razvoj strategije enotnega trga EU 2025
Evropska komisija je v začetku tega leta objavila poziv k zbiranju prispevkov za razvoj strategije enotnega trga EU 2025.
Enotni trg EU, ki je bil vzpostavljen leta 1993, šteje za enega največjih dosežkov Evropske unije. Zagotavlja prost pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala po vsem ozemlju EU. Državljanom in državljankam EU omogoča, da živijo in delajo kjer koli v EU, kar jim zagotavlja boljše možnosti za zaposlitev. Potrošniki in potrošnice lahko izbirajo med več visokokakovostnimi storitvami in izdelki, pri čemer lahko zaupajo, da so te storitve in izdelki varni in okolju prijazni. Enotni trg spodbuja trgovino, saj je EU zaradi njega pomembnejša trgovinska partnerica na svetovni ravni. Spodbuja rast in konkurenco ter ustvarja nove priložnosti za podjetja EU, ki imajo dostop do domačega trga s 449 milijoni potrošnikov in potrošnic.
ACE je v svojem odzivu izpostavil nujnost konkretnih ukrepov za izboljšanje pogojev delovanja arhitektov in drugih ponudnikov intelektualnih storitev na notranjem trgu.
Opozarja, da kljub temu, da enotni trg omogoča prost pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala, številne regulativne in administrativne ovire še vedno ovirajo čezmejno opravljanje storitev. To še posebej občutijo arhitekti, ki delujejo v mednarodnem prostoru, a se soočajo z zahtevnimi postopki priznavanja kvalifikacij, neskladnostjo nacionalnih ureditev in neučinkovitimi javnimi naročili.
Eden ključnih predlogov ACE je izboljšanje poklicne mobilnosti. Organizacija razvija enoten digitalni certifikat, ki bi bistveno olajšal priznavanje poklicnih kvalifikacij med državami članicami. Hkrati opozarja na izzive tako imenovanih mešanih kvalifikacij – kadar se arhitekti izobražujejo v več državah – in poziva k jasnejši ureditvi. Vzpostavitev skupnih standardov, skladnih z mednarodnimi (npr. UNESCO-UIA), bi prispevala k večji pravni varnosti in omogočila večjo prisotnost evropskih arhitektov tudi na svetovnem trgu.
Poleg tega ACE kritično ocenjuje veljavnost Direktive o presoji sorazmernosti, ki po njihovem mnenju podvaja obstoječo zakonodajo in ustvarja dodatno administrativno breme. Namesto novih regulacij pozivajo k boljši uporabi že obstoječih pravnih določb, ki že zagotavljajo načela sorazmernosti, preglednosti in nediskriminacije.
Velik poudarek dajejo tudi potrebam po prenovi Direktive o javnem naročanju. Arhitekturni sektor je v Evropi izrazito razdrobljen, saj več kot 90 % arhitekturnih pisarn sestavljajo mikropodjetja z manj kot petimi zaposlenimi. Zaradi strogih pogojev glede prometa in preteklih izkušenj imajo mikro in manjša podjetja pogosto onemogočen dostop do razpisov. ACE zato poziva k bolj vključujočim postopkom, večjemu poudarku na kakovosti (in ne najnižji ceni) ter spodbujanju arhitekturnih natečajev kot orodij za inovativne in trajnostne rešitve.
V svojem prispevku ACE izpostavlja tudi spregledane vidike obstoječe zakonodaje, kot so kakovost storitev, etični kodeksi in medsebojna pomoč med državami članicami. Ti elementi bi lahko pomembno prispevali k dvigu standardov in zaupanja v čezmejno opravljanje storitev. Opozarjajo tudi na problematiko zavarovalnega kritja za čezmejne storitve, ki je pogosto nedosledno urejeno in predstavlja oviro za čezmejno poslovanje.
Med ključnimi pobudami ACE posebej izstopa predlog za vzpostavitev posebne evropske direktive o kakovosti načrtovalskih storitev. Prostorsko načrtovanje, urbanizem in druge povezane storitve pomembno vplivajo na trajnostni razvoj okolja, zato bi morale biti izvajane izključno s strani ustrezno usposobljenih strokovnjakov. Nova ureditev bi prispevala k zaščiti javnega interesa, varovanju prostora in višji kakovosti grajenega okolja. V tem kontekstu ACE predlaga tudi povezavo s pobudo Novi evropski Bauhaus.
ACE v zaključku poziva Evropsko komisijo, da v prihodnji strategiji enotnega trga prednostno obravnava pet področij: izboljšanje poklicne mobilnosti, zmanjšanje regulativnega bremena, reformo javnega naročanja, boljšo uporabo obstoječih pravil ter zapolnitev pravne praznine na področju načrtovalskih storitev. Le s takšnim pristopom bo enotni trg postal resnično vključujoče in kakovostno okolje za vse deležnike ter orodje za uresničevanje širših družbenih in podnebnih ciljev.
Ko strast ni dovolj: razvrednotenje arhitekturnega poklica v Evropi 21. stoletja
Poročilo o cenah in položaju arhitektov v EU
Evropski arhitekturni sektor se danes sooča z globoko krizo poklicne identitete in družbenega statusa. Poročilo AMADA 2025 (Beyond Passion: The Devaluation of Architects in 21st-Century Europe), ki ga je pripravil Svet arhitektov Evrope (ACE) v sodelovanju z nacionalnimi zbornicami, ponuja trezen vpogled v položaj arhitektov in postavlja pomembna vprašanja o prihodnosti poklica, ki ga spremlja vse več odgovornosti – a vse manj družbenega priznanja.
Glavna ugotovitev poročila je ostra: arhitekti so v številnih evropskih državah slabše plačani od nacionalnega povprečja, njihovo delo pa pogosto podvrženo pritiskom po nižanju cen, formalnim oviram in naraščajočim birokratskim obremenitvam. Hkrati naj bi njihovo delo uresničevalo cilje trajnostnega razvoja, digitalizacije, podnebne odpornosti in družbene vključenosti. To neskladje med odgovornostjo in nagrajevanjem je v poročilu poimenovano kar “poniževanje poklica”.
Statistika je zgovorna. Povprečna bruto letna plača arhitekta v EU znaša 43.437 €, kar je le za slabih 13 % višje od splošnega evropskega povprečja. V nekaterih državah, kot so Italija, Romunija, Slovenija in Portugalska, arhitekti zaslužijo celo manj od povprečnega delavca. Medtem ko so se stroški gradnje v zadnjem desetletju povečali za več kot 60 %, so plače arhitektov realno zrasle le za okoli 7 %. Poklic, ki zahteva visoko izobrazbo, dolgotrajno usposabljanje in široko odgovornost, je tako vse bolj potisnjen na rob dostojnega preživetja.
Poročilo ostro kritizira tudi vpliv deregulacije na sektor. Liberalizacijski ukrepi, utemeljeni s ciljem večje konkurenčnosti, so v praksi privedli do nelojalne konkurence, dampinških cen in padca kakovosti storitev. Hkrati so arhitekti v nekaterih državah izgubili številne zakonske zaščite, kar je oslabilo njihov vpliv v procesih načrtovanja in gradnje. Posebej izpostavljen je problem javnega naročanja, kjer merilo najnižje cene sistematično izriva kakovost, inovacije in trajnostne rešitve – vrednote, ki naj bi jih politika EU sicer podpirala.
Mladi arhitekti in manjše pisarne, ki predstavljajo kar 95 % sektorja, so pogosto izključeni iz razpisov zaradi previsokih zahtev glede prometa, izkušenj in zavarovalnega kritja. To ustvarja zaprt sistem, ki onemogoča generacijsko prenovo in spodkopava prihodnost stroke. Paradoksalno je, da se arhitekta – ki naj bi bil nosilec preobrazbe mest v skladu s cilji zelenega prehoda in Novega evropskega Bauhausa – pogosto obravnava zgolj kot podizvajalca, in ne kot ključnega akterja v oblikovanju prihodnosti.
V odgovor na ugotovitve poročila ACE predlaga pet ključnih ukrepov:
- vzpostavitev minimalnega statusnega indeksa oziroma razmerja do povprečne plače, ki bi arhitektom zagotovil vsaj 20 % višjo povprečno plačo od državnega povprečja – standard, ki že velja za zdravnike in pravnike;
- zakonska zaščita načrtovalskih nalog, ki bi jih lahko izvajali le ustrezno usposobljeni arhitekti;
- celovita reforma javnega naročanja, ki bi postavila kakovost in družbeno vrednost pred ceno;
- vzpostavitev enotnega seznama storitev in enotne metode izračunavanja vrednosti arhitekturnih storitev;
- okrepitev družbene prepoznavnosti arhitektov skozi izobraževanje, komunikacijo in politično zastopanost.
Poročilo AMADA 2025 je več kot le statistična analiza. Je poziv k premisleku o tem, kakšno vrednost kot družba pripisujemo tistim, ki oblikujejo naše grajeno okolje. Arhitektura ni razkošje. Je nujnost – za kakovost življenja, za okoljsko odgovornost in za družbeno pravičnost. Če želimo, da bo naš prostor odražal te vrednote, moramo arhitektom zagotoviti pogoje, v katerih jih bodo lahko uresničili. Tako je ena izmed prednostnih nalog skupine tudi izdelava poenotenega seznama storitev in načina vrednotenja storitev.
Ob tem je bil predstavljen tudi švicarski model vrednotenja arhitekturnih storitev Value app, ki ima namesto vrednosti stroškov gradnje za osnovo velikost in zahtevnost stavb in na podlagi teh podatkov izračunava število ur, potrebnih za izvedbo posamezne faze.