Priznanja ZAPS 2020
Novica
Aktualno
Častna članica ZAPS
Maja Ivanič, arhitektka
Arhitektura nas spremlja na vsakem koraku. Čeprav naše izkušnje, povezane z njo, marsikdaj niso ozaveščene, njen kulturni izraz pa je pogosto spregledan, se ji ne moremo izogniti. Prav zato je pomembno opozarjati na dobro arhitekturo, dobre arhitekte in njihovo delo pa predstavljati strokovni in približati širši javnosti.
Maja Ivanič že vrsto let skrbi za izmenjavo in spoznavanje različnih arhitekturnih idej. Slovenskim arhitektom z raznolikimi razstavami v prvi slovenski arhitekturni galeriji DESSA ter s predavanji na že kar legendarnih Piranskih dnevih arhitekture omogoča vpogled v delo kolegov po vsem svetu, širši javnosti pa z iskanjem svežih, še ne uveljavljenih arhitekturnih praks omogoča razumevanje arhitekture onkraj populističnega.
Maja Ivanič je diplomirala leta 1995 na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri profesorju Janezu Koželju. Že isto leto je postala članica arhitekturne galerije DESSA, leta 2013 pa je prevzela njeno vodenje. V tem času je organizirala več kot sedemdeset razstav, s svojim mednarodnim angažiranjem pa skrbela za mednarodno prepoznavnost galerije in sodobne slovenske arhitekture. Od leta 2008 predseduje organizacijskemu odboru mednarodne konference Piranski dnevi arhitekture, ki vsako leto pripravi predavanja in razstave z mednarodno udeležbo. Bila je tudi kuratorica, selektorica in organizatorica številnih drugih slovenskih in mednarodnih arhitekturnih razstav, dogodkov in konferenc, kot so Arhitektura inventura (DAL), Vizije so (DAL), 11xena hiša. Leta 2018 je s sokustosinjama Kristino Dešman in Špelo Nardoni Kovač pripravila pregledno razstavo Slovenska alpska arhitektura 2008–2018, lani pa s sokustosi Boštjanom Bugaričem, Kristino Dešman, Špelo Kuhar, Evo Mavsar, Špelo Nardoni Kovač in Damjano Zaviršek Hudnik zelo odmevno mednarodno razstavo Arhitektura. Skulptura. Spomin. Umetnost spomenikov Jugoslavije 1945–1991. Obakrat je bila tudi gostujoča urednica revije ab (Arhitekturni bilten) z istoimenskim tematskim naslovom in preglednim katalogom obeh razstav.
Njena publicistična dejavnost sega že v leto 1997, ko je začela triletno obdobje pripravljanja arhitekturnih prispevkov za oddajo Trend na Televiziji Slovenija. Od leta 2000 je bila članica uredniškega odbora, nato pa v letih 2005–2010 glavna urednica revije Hiše. Še vedno piše za razne slovenske in tuje arhitekturne revije (Hiše, ab, Piranesi, Oris, ArchAlp itd.). Od leta 2019 je članica uredniškega odbora slovaške arhitekturne revije ARCH.
Leta 2008 sta v sodelovanju s Špelo Kuhar pri mednarodni založbi Springer izdali knjigo Sodobna arhitektura šol v Sloveniji 1991–2007 (Contemporary School Architecture in Slovenia 1991–2007), nato pa aprila 2009 skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport RS organizirali še mednarodno konferenco Sustainable School Buildings: From Concept to Reality.
Bila je članica različnih slovenskih in mednarodnih arhitekturnih komisij in žirij, kot so žirija za Plečnikovo nagrado, mednarodno nagrado piranesi, mednarodno Baumit award, nacionalno slovaško nagrado ARCH, madžarsko nagrado Media Prize of Architecture. Od leta 2013 je kot direktorica DESSA članica svetovalnega odbora za evropsko nagrado Mies van der Rohe, ki jo Evropska unija bienalno podeljuje za sodobno arhitekturo. Leta 2014 sta bila z Miho Turšičem na 14. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah komisarja slovenske razstave Problem vožnje po vesolju – supre:arhitektura.
V letih 2011–2016 je predsedovala Društvu arhitektov Ljubljana, od leta 2011 do danes pa Zvezi društev arhitektov Slovenije. V času njenega predsedovanja so bili izvedeni mnogi pomembni projekti društva, med drugim ponovna umestitev natečajev v zakonodajo, razstave, ki opozarjajo na pomembnost slovenske in jugoslovanske arhitekture modernizma, prizadevanja za uveljavitev cen arhitekturnih storitev in statusa arhitekturne stroke v družbi.
Kot projektantka se je Maja Ivanič specializirala za arhitekturo vrtcev in šol. V letu 2018 je s soavtorji (Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič) prejela nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije zlati svinčnik 2018 za novi vrtec Pedenjped, enota Pedenjcarstvo v Ljubljani, ter posebno priznanje na Salonu arhitekture 2018 v Novem Sadu. Vrtec je bil nominiran za nagrado Mies van der Rohe 2019 in za Plečnikovo odličje 2019. Predstavljen je bil na več razstavah v Sloveniji in tujini.
Maja Ivanič je s svojim udejstvovanjem na področju promocije arhitekture nepogrešljiva. S širokim poznavanjem področja in nezmotljivim čutom za prepoznavanje kakovosti nam, kolegom in kolegicam arhitektom, omogoča slišati in videti kakovostno arhitekturo iz prve roke, slovensko arhitekturo pa z gostovanji razstav in predavanj umešča na svetovni arhitekturni zemljevid. Upravni odbor se ji za njeno predano delo zahvaljuje in ji podeljuje naziv častne članice Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.
Častna članica ZAPS
dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka
Poklicno delovanje Maje Simoneti temelji na tridesetletnih izkušnjah s prostorskim načrtovanjem v praksi, ki jih je v zadnjih letih prenesla in nadgradila v svetovanje in zagovorništvo javnega interesa v urejanju prostora in varstvu okolja, pri čemer ji je uspelo načrtovalske izkušnje povezati z razvojem novih praks in aplikativnim raziskovanjem. Z obsegom svojega delovanja in angažiranostjo, ki presega običajne okvire poklicnega udejstvovanja, je bistveno zaznamovala in pripomogla k uveljavitvi krajinske arhitekture kot stroke, hkrati pa s tem utrla pot novejšim generacijam v krajinski arhitekturi in drugih strokah, med drugim s pedagoškim delom na več fakultetah.
Dr. Maja Simoneti je diplomirala na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete (1986) in na tem oddelku v letih 1990–1995 delala kot mlada raziskovalka. Leta 1995 je magistrirala na področju krajinske arhitekture z delom Vključevanje javnosti v urejanje mestnih zelenih površin, ki ga je kasneje izdala v znanstveni monografiji Mestne zelene površine.
Delo na področju prostorskonačrtovalskih, urbanističnih, krajinskoarhitekturnih in raziskovalnih projektov je nadaljevala na Ljubljanskem urbanističnem zavodu (LUZ), kjer je kot vodja projektov ali sodelavka v interdisciplinarnih skupinah izdelala več kot sto projektov različne narave, meril in ravni. Kot ena ključnih oseb je na LUZ-u vzpostavila delo avtonomne skupine krajinskih arhitektov, ki je v devetdesetih letih sodelovala pri razvoju metodologije ter izdelavi različnih strokovnih podlag, primerjalnih študij in prostorskih aktov na vseh ravneh prostorskega načrtovanja. Po letu 2000 se je omenjena skupina krajinskih arhitektov uveljavila z izdelavo inovativnih strokovnih podlag za potrebe priprave Strategije prostorskega razvoja Slovenije ter za Prostorsko zasnovo Mestne občine Ljubljana, uspešno pa se je vključila tudi v izdelavo razvojnih programov ter strokovnih podlag za druge kraje in občine.
Po letu 2005 je prevzela vodenje prvih mednarodnih projektov in drugih razvojnih nalog ter aplikativnih raziskav na področju prostorskega načrtovanja in urejanja javnega odprtega prostora, s težiščem predvsem na ohranjanju in revitalizaciji krajin, načrtovanju in vzdrževanju javnih mestnih zelenih površin ter načrtovanju otroških igrišč. Slednje ji je s kakovostnimi in nadstandardnimi rešitvami v soavtorstvu uspelo prenesti v nekatere uspešne realizacije (Šmartinski park, otroško igrišče na Trgu 9. maja v Ljubljani).
Participacija javnosti je ena od osrednjih tem njenega poklicnega delovanja. Kot (so)avtorica je izdelala številna ekspertna mnenja, priporočila in raziskave, s katerimi je bistveno prispevala h krepitvi sposobnosti različnih akterjev za sodelovanje v sistemu prostorskega načrtovanja. Na osnovi tega dela v okviru Inštituta za politike prostora (IPoP) podrobno raziskuje možnosti za nove modele upravljanja prostora, ki izvirajo iz participativne kulture in prakse.
Ugotovitve strokovnega in raziskovalnega dela redno objavlja kot avtorica ali soavtorica prispevkov v publikacijah, tudi znanstvenih in strokovnih monografijah (Mestne zelene površine, Mestno drevje, Berilo za trajnostno urejanje prostora), ter o njih poroča na znanstvenih in strokovnih konferencah in seminarjih tako doma kot v tujini.
V letu 2016 je doktorirala z raziskavo Celovit sistem ukrepov za urejanje javnih zelenih površin v slovenskih naseljih. Raziskala je način delovanja aktualnega slovenskega sistema urejanja javnih zelenih površin glede na dejstvi, da se pomen javnih zelenih površin za kakovost bivanja v urbanem okolju z razvojem povečuje in da novi koncepti izpostavljajo pomen celovitega in vključujočega urejanja za zagotavljanje družbenih, ekoloških in gospodarskih koristi urbanih zelenih površin.
Maja Simoneti je s svojim pronicljivim in pogosto kritičnim odnosom do aktualnih in sistemskih problemov prostorskega načrtovanja, ki so velikokrat odraz trenutnih družbenih razmer, ključna oseba, ki s svojim delovanjem podira in premika meje razumevanja, zaznavanja in obravnavanja problemov v urejanju prostora na politični, strokovni in splošni ravni, zaradi česar ji upravni odbor podeljuje naziv častna članica Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.
Platinasti svinčnik
Komisija Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije letos ni prejela nobenega predloga za podelitev nagrade. To je člane komisije v sestavi doc. mag. Polone Filipič, dr. Maje Simoneti, doc. Janke J. Zadravca in skrbnice Dunje Šutanovac presenetilo in postavilo v položaj, ko so morali razmisliti o možnosti in pravici, da nominiranko ali nominiranca poiščejo sami.
“Kot zbornica, tj. »javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da ščiti interese svojih članov« (SSKJ), smo priznanja ustanovili pred petnajstimi leti z namenom spodbujati kvaliteto dela, ki ga v najširšem smislu zaobjemata arhitektura in prostor. Platinasti svinčnik je naše najvišje priznanje, »priznanje za obsežen opus avtorja in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja«.
Nekaj besed je treba reči o obsežnosti. Z njo se naše stroke spopadajo za preživetje in hkrati služijo zelo različnim interesom javnega in zasebnega poseganja v prostor. Obsežnost našega dela ni nujno povezana s kvaliteto tega, kar izdelamo, še manj tega, kar se v prostoru realizira. Kosovela ne ljubimo zaradi skoraj nepredstavljivega razmerja med obsežnostjo opusa in starostjo, ki jo je doživel, temveč zaradi umetniške moči in brezčasnosti njegove poezije, besed in misli. Obsežnost Plečnikovega opusa ni merilo njegove izjemnosti. Zato morda v prihodnje lahko razmislimo in sklenemo, da platinasti svinčnik podeljujemo za opus, ki obsega vrhunske dosežke presežne kvalitete na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja.
Naše delo so procesi v času, malo tega se zgodi na hitro. Opusi nastajajo, se zaokrožujejo, z nekaj časovne distance se pokažejo kvalitete. Zato ni ne razumljivo in še manj ohrabrujoče, da letos ni bilo predloga za nagraditev opusa. Vzrok za to gotovo ne more biti virus. V prepričanju, da je naša strokovna produkcija dovolj obsežna, da je v njej tudi kaj presežnega in da sodi izpostavljanje in nagrajevanje kvalitetega dela med pomembne oblike ščitenja interesov članstva Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, smo kot komisija pretehtali nekaj svojih predlogov in med njimi soglasno izbrali nosilko letošnjega platinastega svinčnika, magistrico Jelko Hudoklin, diplomirano inženirko krajinske arhitekture.”
mag. Jelka Hudoklin, krajinska arhitektka
Jelka Hudoklin je krajinska arhitektka in prostorska načrtovalka z izredno bogatim in kakovostnim opusom. Njena dela so prepoznavna tako po izvrstnosti kot po strokovnosti.
Jelka Hudoklin že od začetka svojega delovanja prispeva h kakovostnemu soustvarjanju prostora in dviguje raven prostorske kulture v Sloveniji. Njen opus je raznolik in obsega različna področja in ravni prostorskega tin urbanističnega načrtovanja, od državnih do občinskih prostorskih načrtov, urbanističnih in regionalnih zasnov, sega pa tudi v polje krajinskoarhitekturnega projektiranja, varstva okolja in raziskovalnega dela. Za podelitev nagrade Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) sta pomembni predvsem visoka kakovost njenega dela in njena strokovna integriteta. Oboje se kaže v njenem angažiranem soustvarjanju slovenske prostorske kulture ter sodelovanju v organih in delovnih telesih ZAPS, Društva za krajinsko arhitekturo Slovenije (DKAS), Društva urbanistov in prostorskih planerjev (DUPPS) ter Društva arhitektov Dolenjske (DAD), kjer je doma in od koder deluje.
Seznam njenih strokovnih dosežkov je dolg in impresiven ter kaže visoko profesionalen in ustvarjalen pristop na raznolikih področjih. Jelka Hudoklin že skoraj 35 let deluje kot načrtovalka in projektantka, revidentka in raziskovalka. V njenem opusu je več kot 170 bibliografskih enot, med katerimi so številni državni in občinski prostorski načrti, občinski izvedbeni načrti, regionalni prostorski akti in programi, primerjalne študije variant prostorskih ureditev, strokovne podlage za državne ter občinske planske in izvedbene akte, strokovne podlage za načrtovanje prostorskega razvoja regij in države, presoje vplivov na okolje, razvojno-raziskovalni in mednarodni projekti s področja urejanja prostora ter tudi projektna dokumentacija s področja krajinske arhitekture.
Za svoje delo je kot vodja projekta prejela nagradi ZAPS zlati svinčnik leta 2007 za državni lokacijski načrt HE Krško in zlati svinčnik letu 2013 za državni prostorski načrt za območje HE Brežice ter nagradi Maks Fabiani za izjemna dela na področju urbanističnega in prostorskega načrtovanja leta 2010 za urbanistični načrt Novega mesta in leta 2015 za regionalno zasnovo prostorskega razvoja jugovzhodne Slovenije.
Jelka Hudoklin je vsestranska in celovita načrtovalska osebnost. Z vso predanostjo v praksi udejanja žlahtno tradicijo ljubljanske šole krajinske arhitekture. Kot soavtorica raziskav o krajinski tipologiji se je v okviru Tipologije kulturnih krajin prva lotila opredeljevanja in raziskovanja izjemnih krajin Slovenije, je soavtorica raziskav o identiteti slovenskih krajin, soustvarjalka Terminološkega slovarja urejanja prostora ter Koncepta Krajinske politike Slovenije. Sodeluje pri uveljavljanju strokovnih standardov dobre prakse urejanja prostora na formalni in neformalni ravni ter še posebno varstva in razvoja krajine na različnih strokovnih dogodkih doma in v tujini. Je aktivna članica stanovskih organizacij (DKAS, DAD, DUPPS), soustanoviteljica skupine Odgovorno do prostora! in članica razširjenega strokovnega sveta ZAPS. Svoje izkušnje in znanje tudi več kot radodarno prenaša na mlajše.
Njena dela in strokovni ugled kažejo izjemno strokovnost in sposobnost resnično spoštljivega in tvornega sodelovanja z zelo raznolikimi akterji. Kot krajinska arhitektka si je za svoje polje delovanja izbrala prostorsko načrtovanje kot tisto področje, na katerem lahko najbolj vpliva na kakovost razvoja in varstva prostora in na katerem je avtorska identiteta posameznika na prvi pogled zabrisana. Vendar se njen osebni, avtorski prispevek kaže v razvijanju strokovnega jezika, v poznavanju in rabi metodoloških in praktičnih rešitev, v njej lastnem načinu sodelovanja in sposobnosti usklajevanja znanja in idej. Kot tak je njen avtorski prispevek vedno naravnan v oblikovanje za okolje, človeka in prostor najboljših možnih rešitev, ki v daljšem časovnem obdobju puščajo jasne in prepoznavne sledi v prostoru.
Opus Jelke Hudoklin je v razponu od oblikovanja idej, strategij, zakonodaje pa vse do realizacij in prostorskih sprememb izjemen, vsestranski in dragocen prispevek h kakovosti prostorskega načrtovanja in naši prostorski kulturi, pri čemer gre še posebej izpostaviti načrtovanje velikih in okoljsko zahtevnih posegov v prostor ter sposobnost prefinjenega in učinkovitega usklajevanja varstvenih in razvojnih interesov. Prav tako je posebnega priznanja vredna njena neomajna strokovna pokončnost pri uveljavljanju javnega interesa v urejanju prostora. Prostorsko načrtovanje in urbanizem sta izrazito skupinsko in s formalnimi procesi zaznamovano delo, avtorska poetika v klasičnem projektantskem smislu tu ni sprejemljiva, avtorska moč se izraža v kompetencah sodelovanja in ustvarjanja sinteznih rešitev. Obojega Jelki Hudoklin ne manjka.
Zlati svinčnik za odlično izvedbo
V izbor za strokovne nagrade zlati svinčnik 2020 se je uvrstilo 52 projektov, od tega je komisija v sestavi Mojce Gregorski, Roberta Potokarja, Suzane Simič, prof. Aleša Vodopivca in skrbnice komisje Dunje Šutanovac v ožji izbor uvrstila 16 predlogov.
“Letošnji nabor projektov je za stroko nadvse obetaven, saj zgovorno kaže, da se kvaliteta arhitekture iz leta v leto dviguje in dosega zavidljivo visoko raven. Žal tega ne moremo trditi o področju krajinske arhitekture, saj je prispelo le nekaj manjših projektov, očitna odsotnost naročil pa kaže na zaskrbljujoč odnos do urejanja odprtih površin.
Komisija je ob vsakem ogledu znova ugotovila, da bi prav vsa izbrana dela lahko povsem upravičeno prejela nagrado zlati svinčnik, saj po arhitekturni zasnovi, kakovosti oblikovanja, obdelavi uporabljenih materialov, dovršenosti detajlov in zahtevnosti izvedbe niso povsem primerljiva le s projekti, ki so prejeli priznanja v preteklih letih, temveč tudi z vidnejšimi arhitekturnimi dosežki v gospodarsko najmočnejših državah sveta. Končni izbor za nagrade je bil zato izredno zahtevna in nehvaležna naloga.
Odlična arhitekturna dela sama postavljajo kriterije umetniške vrednosti. Zato smo se odločili, da bomo nagradili tista dela, ki odstopajo od ustaljenih predstav o sodobni slovenski arhitekturi in so se nas ob obisku zaradi svoje avtentičnosti dotaknila na poseben, povsem oseben način. To niso le vrhunsko oblikovani objekti, ki služijo svojemu namenu, temveč predvsem prostori ali stavbe, ki nam nekaj povedo o življenju, kulturi in resničnosti našega prostora, obenem pa niso le izraz trenutka in modnih trendov, temveč zaradi svoje poetičnosti presegajo dimenzije našega časa.”
Islamski versko kulturni center
Bevk Perović arhitekti: Matija Bevk, Vasa Perović, Christophe Riss
Islamski versko-kulturni center Novozgrajeni islamski versko-kulturni center v Ljubljani govori o simbolni odprtosti slovenskega prostora do drugače verujočih, hkrati pa je njegova arhitektura zasnovana tako, da ni namenjena le pripadnikom islamske veroizpovedi, marveč tudi vsem zunanjim obiskovalcem. Osnovni motiv je namreč odprt javni prostor s ploščadjo, trgom, ki ga določajo trije, v kleti med seboj povezani objekti. Ploščad je razširjen del odprtega prostora, ki je namenjen vhodom v posamezne dele centra, prostoru srečevanja in prostoru vizualnega dojemanja arhitekture. Bela arhitektura centra preseneti s svojim izčiščenim jezikom, v katerem se skrivajo plasti tradicionalnega bosanskega kot tudi otomanskega arhitekturnega izročila, predvsem s svojo miselnostjo in logiko, kjer prevladujeta jasnost linij in geometrijska abstrakcija vzorcev na fasadi, v notranjosti in v tlaku na ploščadi. Princip arabeske v obliki geometrijske mreže poenoti vse tri arhitekturne volumne v enotno kompozicijo, hkrati pa skozi čipko preseva svetloba, čuti se igra senc, iz notranjosti se vidi ven, obratno pa je notranjost za pogled od zunaj zastrta. Kupola je v tradicionalni džamiji poleg minareta drugi najrazpoznavnejši zunanji element, vendar je v primeru ljubljanske džamije simbolno prenesena v notranjost osrednjega prostora v obliki tekstilne modre poloble, ki ustvarja asociacijo na nebesni svod. Tudi tradicionalni elementi notranje opreme so reinterpretirani v sodobnem arhitekturnem jeziku, a še vedno jasno izražajo navezavo na islamsko izročilo.
Pomen islamskega centra je tudi v preoblikovanju degradiranega območja ob železniški progi. Javna funkcija osrednjega trga, ki ga dopolnjuje skrbno načrtovani, v terasah zasnovani park z zelenjem in vodnim elementom, značilnim za zunanje prostore islamskih verskih centrov, bo nedvomno privabljala tako verujoče kot tudi okoliške prebivalce in obiskovalce. Celostna rešitev, ki zajema vse ravni zasnove, od urbanistične in arhitekturne prek oblikovanja notranjosti do grafične podobe, islamski center spreminja v brezčasno arhitekturno delo, ne le v slovenskem, ampak tudi v širšem evropskem in svetovnem merilu.
Soba za keramiko
Sanja Premrn
Vstop po kamnitem, relativno ozkem stopnišču starejše stavbe ob Tržaški cesti z ničimer ne nakazuje, da se za vrati stanovanja odpira visok, svetel in čutnih dražljajev poln prostor. Hrup ceste v trenutku zamenjata popolna ustvarjalna tišina in svež vonj po smrekovem gozdu. Interier preseneti z zadržano zasnovo, a hkrati z bogato in senzibilno atmosfero, ki se dotakne prav vsakega obiskovalca, lastnici pa predstavlja izjemno ustvarjalen in navdihujoč prostor za umetniško ustvarjanje.
Soba za keramiko je delovni in razstavni prostor oblikovalke keramike, ki je v svojem poklicu geodetke in v stiku z gradbišči odkrila ustvarjalni izziv preoblikovanja gline v prefinjene keramične izdelke. Njeno delavnico in razstavni del ločuje lahka drsna stena iz platna, ki omogoča delitev funkcij, a hkrati ohranja prostorsko povezanost obeh delov sobe. Osnovna oprema so enostavni in v detajlu premišljeni leseni regali, surove lesene podnice ter lesena delovna miza. Zasnova ne gradi na impresiji oblike, temveč se poigrava s kreiranjem prostorskih in čutnih doživetij. Dvignjeni leseni podij razstavnega dela prikliče izkušnjo japonske čajne hiše, nizka miza in trinogi stol, izdelana po starih načrtih iz etnografskega muzeja, pa sta s svojim unikatnim, a preprostim oblikovanjem glasnika slovenske tradicije. Močan vonj po smrekovem lesu dopolnjujejo zemeljski odtenki glineno kremenčeve barve in vonj po surovi glini, iz katere lastnica oblikuje svoje izdelke. Vsi profili, stiki, napeljave in detajli arhitekturne zasnove so vidni, iskreni v svoji pripovednosti, spoštljivi drug do drugega. Med prenovo odkrite plasti barv se manifestirajo v obliki kroga, ki nas simbolno poveže s preteklim življenjem tega prostora.
Ves uporabljeni les je iz družinskega gozda lastnice, ki so ga bili prisiljeni posekati zaradi nove trase avtoceste. Arhitektka je sušeni smrekov les uporabila kot osnovni material prenove, ki skupaj s kamninami in glino prikliče izkušnjo dotika z naravo. Tišina prostora in vonj lesa zabrišeta prisotnost mestnega vrveža tik pod oknom; obiskovalca potopita v mirno, čutnih zaznav polno doživetje. Ne preseneča, da studio gosti tudi čajne večere in ure joge.
Interier se nas dotakne s svojo enostavno zasnovo, a hkrati emocionalno bogato izkušnjo, kar je še posebno spodbudno v času, ko smo priča številnim prenovam starejših stavb, izvedenim v duhu globalnih trendov. Soba za keramiko je prostor kulture, identitete in brezčasnega oblikovanja, prostor umetnosti in umetnost prostora.
Poglobljen oblikovalski studio
Dekleva Gregorič arhitekti: Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič
Za slovenski prostor in arhitekturo zadnjih nekaj desetletij je značilna kultura prizidkov, ki se v veliki večini manifestira v prostorsko, oblikovno in ambientalno nekakovostnih dozidavah. Problematika je na terenu še veliko bolj zaskrbljujoča, saj dozidave pogosto uničujejo prostorska razmerja in materialni izraz sicer redke kakovostne arhitekture. Popolno nasprotje tega je poglobljeni oblikovalski studio, izveden kot dozidava stanovanjske hiše iz sedemdesetih let. Dekleva Gregorič arhitekti so z zadržano, a hkrati premišljeno intervencijo ustvarili kakovosten primer na poti k (re)generaciji stanovanjskih sosesk, še posebno v času aktualnosti dela na domu.
Za dozidavo je značilna krajinska intervencija nagnjene, z grmovnicami obrasle površine na mestu nekdanjega vrta. Da se pod zelenim jezikom skriva ustvarjalni studio, nakazuje zgolj ozka, betonska cezura s poliranimi kovinskimi vrati, ki, presenetljivo, ne vodijo v studio, temveč v minimalističen, z japonskim pridihom zasnovan atrij. Atrij je hkrati cezura med dozidavo in hišo, vir svetlobe za nove delovne prostore, za lastnika in uporabnike pa prostor miru in usmerjenega, vedno zanimivega pogleda v nebo. Višinski nivo atrija se skozi zasteklitev napol vkopanega studia prelije v nivo delovnih miz ter tako spaja notranji in zunanji prostor, ustvarjalci pa so ob delu pred zaslonom dobesedno potopljeni v naravo.
Studio je majhen, s premišljeno in dobro izkoriščeno organizacijo prostora; s pomočjo mobilnih omar ga je mogoče spremeniti tudi v manjši razstavni prostor. Sicer minimalistična zasnova je po funkciji kompleksna in po ambientu bogata. Projekt odlikuje tudi natančna izvedba detajlov in unikatnih rešitev, ki sta jih delno izvedla sama lastnika.
Arhitektom je uspelo zasnovati v prostor in okolico vpet objekt, ki je zgleden primer kakovostne kontekstualne arhitekture. Na aktualne prostorske probleme stanovanjskih zidav prejšnjega stoletja so odgovorili z nizom premišljenih in inovativnih rešitev, ki pa so polne nasprotij: dozidava ne povečuje, temveč zmanjšuje, atrij ne ločuje, temveč povezuje, streha ne razkriva, temveč prikriva.
Skoraj neopazna, oblikovno zadržana dozidava je arhitekturni presežek, katerega sporočilnost in poslanstvo presegata marsikatere večje projekte. Sporočata, da dobra arhitektura ni nujno tista, ki se bohoti v svoji obliki in veličini, temveč tista, ki se ji uspe vpeti v prostor – v primeru studia za oblikovalca tako, da je skoraj nevidna.
Gozdna vasica Theodosius
Detajl: Marko Lavrenčič
V času ekspanzije glampingov, ki kar tekmujejo, kateri bo zasedel lepši, naravneje ohranjen košček narave, je na gozdnem pobočju nad Vipavsko dolino zrasla mala gozdna vasica Theodosius. Njena umestitev na očem neizpostavljeno lokacijo in oblikovanje sta zadržani, spoštljivi do krajine, ki je njen dom, in še nadgrajujeta naravne danosti, ki tu nikakor niso skromne.
Hiške s prefinjenim oblikovanjem in materiali ter že s samo razmestitvijo prinašajo prostoru novo, posebno vrednost. Posamezne enote se kot spalno-bivalne sobe z velikimi okenskimi stenami odpirajo v gozdno scenerijo in obenem gozd povabijo v sam objekt. Pri tem je še posebno zanimiva hiška s fasado iz ogledal, ki je sama po sebi presenečenje oziroma suspenz, obenem pa reflektira gozdno okolico in s tem povečuje gozdni prostor.
Tudi pri izbiri materialov, konstrukcijski zasnovi in ureditvi komunalne infrastrukture je čutiti angažiranost in predanost arhitekta, kar je dal celotni ureditvi potrebno funkcionalnost in trdnost tudi ob ostrejših vremenskih razmerah, hkrati pa toplino in funkcionalnost po meri uporabnikov. Hiške iz lesa in kortena ter stekla in ogledal so le na videz tipske, v resnici pa unikatne, tako da vsaka na svoj način dopolnjujejo gozdni prostor in strukturo celotne gruče. Poti in elementi drobne urbane opreme so ob tem primerno zadržani, skoraj neopazni.
Arhitekt je skalovito gozdno pobočje premišljeno uporabil za postavitev objektov in minimalistično, skoraj nevidno posegel v relief in vegetacijo ter ustvaril vtis lebdenja posameznih objektov. S tem je omogočil avtentično izkušnjo bivanja, primerljivo s tisto »tam zgoraj – v krošnjah dreves«. Gozdna vegetacija, ki je ohranjena v vseh vertikalnih slojih, in ohranjene posamezne skalne gmote, ki predirajo površinski pokrov, dajejo vasici posebno, dosti več kot le naravno kuliso in osmišljajo celotno ureditev. Vasica je kljub svoji arhitekturni zadržanosti izjemno atraktivna, zato ni naključje, da že privlači številne domače in tuje goste.
Arhitektu je z umestitvijo in oblikovanjem skupine svojstvenih objektov uspelo na pravi lokaciji in v pravem času zgraditi v več pogledih prepričljivo zgodbo, zato si nedvomno zasluži zlati svinčnik.
Sveti Urh, Razstava 1941-1945 (prenova mežnarije)
Atelierhitekti: Jurij Kobe, Maja Kovačič
Obeležje spomina na medvojno mučenje v domobranski postojanki na svetem Urhu pri Ljubljani je bilo v petdesetih letih 20. stoletja zaupano arhitektu Borisu Kobetu, ki je poleg obnove cerkve in mežnarije zasnoval spominski krajinski park z monumentalnim spomenikom na jasi sredi gozda. Nadaljevanje njegovega dela in ponovna postavitev spominske razstave sta bili zaupani njegovemu sinu, arhitektu Juretu Kobetu. S soavtorico arhitektko Majo Kovačič sta nekdanje prostore mežnarije, v katerih so se dogajala od oči odmaknjena grozodejstva, obnovila in nadgradila s subtilnimi posegi. Mojstrsko zasnovani in izpeljani detajli zapirajočih mrež sicer odprte lope funkcionalno prekrijejo odprtine med strešnim napuščem in obodnim zidom, hkrati pa jih lahko razumemo kot sloj pajčevine, ki se nabira z leti in prekriva narodov spomin – sloj, ki ga moramo vsake toliko časa odstreti, simbolno odstraniti, da se seznanimo z bolečo resnico.
V vhodni lopi so postavljeni pojasnjevalni panoji, ki s svojo zadržano črno-belo grafiko delujejo umirjeno in nas pripravijo na odhod v kletne prostore, v katerih so mučili jetnike. Obokani prostori so očiščeni, na tleh ostaja prvinska zemlja, v kateri lahko razberemo zapise krvi in potu, temačni prostor pa je osvetljen zgolj z diskretno svetlobo, ki se s tal razliva po neobdelanih kamnitih zidovih. Svetloba skupaj s senco poudarja vtis temačnosti. V obstoječi leseni vratni okvir vstavljena nova kovinska vrata so spremenjena v spominski zapis s fotografijami mučenih in usmrčenih. S svojo velikostjo in nemožnostjo premikanja ali odpiranja nakazujejo brezizhodnost položaja, v katerem so se znašli jetniki.
Tankočutna prenova nekdanje mežnarije in postavitev spominske razstave sta majhno arhitekturno delo, ki pa s svojo zadržano zasnovo, z izredno premišljeno uporabo materialov in oblik, predvsem pa na simbolni ravni bistveno presega svojo materialnost.