PZI da ali ne?
Novica
Aktualno
Komentar k novici MOP ”Predlog novega Gradbenega zakona zmanjšuje obseg administracije in povečuje varnost načrtovane investicije” na spletni strani>
Ministrstvo se je z objavo novice odzvalo na »pomisleke strokovne javnosti glede umanjkanja uzakonitve t. i. projekta za izvedbo (PZI)« za nekatere vrste manj zahtevnih objektov – stavbe do bruto površine 200 m2. Pomisleki strokovne javnosti so bili izpostavljeni v pripombah ZAPS in IZS na predloge zakonov v javni obravnavi, predvsem na Pravilnik o projektni dokumentaciji, ter v medijih, na primer v članku »Gradnja lastne hiše bo maček v žaklju« avtorice Barbare Škraba v Delu 10. 11. 2016.
Umanjkanje uzakonitve PZI so utemeljili z nadomestnimi ukrepi: »… pri objektih do 200 m2 bruto tlorisne površine predvideva obveznost projektanta, da doda vse konstrukcijske detajle, ki izvajalcu omogočajo ustrezno izvedbo« in »… k izpolnjevanju bistvenih zahtev so zavezani tudi vsi udeleženci pri graditvi, še zlasti projektanti, nadzorniki in izvajalci …«.
Torej je sleherna skrb odveč, kajti »dodajanje konstrukcijskih detajlov, ki izvajalcu omogočajo ustrezno izvedbo« v bistvu pomeni izdelavo projekta PZI. Če za primer (zunaj arhitekturne sfere, da nam ne bi očitali pristranskosti) vzamemo le del armiranobetonske konstrukcije, vemo, da izvajalec za ustrezno izvedbo (ki bo izpolnila bistveno zahtevo – mehansko odpornost) potrebuje armaturni načrt, sicer bo vgradil preveč ali premalo armature. Ali pa jo bo vgradil na napačnem mestu. Gotovo ni problem države, če je armature preveč in jo bo izvajalec zaračunal naročniku, problem države pa bo, če bo armature premalo, pa tudi, če bo vgrajena v napačno cono. V tem primeru bo izpolnjevanje bistvenih zahtev (mehanske odpornosti in stabilnosti) spodletelo, in namen zakona – zagotavljanje javnega interesa varnosti ljudi (2. člen GZ) ne bo dosežen.
Vprašati se moramo: Ali bi obvezno predpisovanje PZI lahko ocenili kot nesorazmeren ukrep (tehtanje regulacijskih ukrepov, ki jih nalaga tudi EU), ki ustvarja monopolni/zaslužkarski položaj projektantov in posega v civilna razmerja med investitorjem in izvajalcem? Ali ga je mogoče nadomestiti z drugim ukrepom in katerim? Če je to mogoče, potem je treba opredeliti tudi odgovornost: kdo bo odgovarjal, ko bo nastala škoda – projektant, ki je »dodal« nekaj konstrukcijskih detajlov PGD-ju, nadzornik, izvajalec ali (nevedni) naročnik? Na podlagi katere materialne podlage bo sodišče odločalo o odgovornosti? Kaj bo zahtevala inšpekcija na gradbišču in kaj se bo v resnici dogajalo na naših gradbiščih? Zakaj se drugim državam zdi izdelovanje PZI tako pomembno, da je opredeljeno v obveznih standardih (Nemčija – HOAI) ali v gradbenih pravilnikih (Velika Britanija – Building Code, Španija – Código técnico de la edificación)?
Če v gradbenem zakonu obveljajo takšni odpustki, potem naj bo jasno zapisano, da za tako stavbo brez PZI ne moreta biti odgovorna ne projektant PGD ne nadzornik.
Navedba v novici: »Izvzetje obveznosti izdelave PZI za enostanovanjske stavbe do 200 m2 bruto tlorisne površine je namenjeno prav malim investitorjem in mladim družinam, kot spodbuda za investicije in olajšanje reševanja stanovanjskega problema mladih« (ali to velja tudi za kmetijske objekte do 1000 m2?) kaže na motiv zakonodajalca pri tej odločitvi. Namen je dober, vendar je sredstvo zgrešeno. Zaradi t. i. asimetrije informacij neizkušeni naročnik ne bo mogel predvideti posledic odsotnosti PZI. Odločil se bo za prihranek, zaradi katerega bo pozneje, v fazi gradnje, bistveno bolj izpostavljen investicijskim tveganjem in monopolnim situacijam.
Ali je v fazi PGD smiselno izdelovati »konstrukcijske detajle, ki izvajalcu omogočajo ustrezno izvedbo«? Gradbenega dovoljenja še nismo pridobili, zelo verjetno bo prišlo do kakšnega zapleta: služnost, soglasje soseda, mogoče dostopna cesta še ni kategorizirana … Mogoče dovoljenja sploh ne bomo pridobili …
Če bi želeli pomagati mladim družinam in vsem naročnikom, bi jim morali omogočiti enostavnejšo pridobitev dovoljenja in opredeliti takšne pogoje (okvir) za izvedbo, ki bi seveda terjali izpolnjevanje bistvenih zahtev, hkrati pa tudi omogočili nekaj fleksibilnosti, ki bi bila osnova za, če nič drugega, optimizacijo stroškov gradnje po pridobitvi gradbenega dovoljenja, ne da bi se zato morali vračati na upravno enoto po novo gradbeno dovoljenje.
V takšnem primežu med preveč PGD-ja in skoraj nič PZI-ja ni manevrskega prostora za ciklično interdisciplinarno usklajevanje rešitev, ki je potrebno, da bi dosegli skoraj nič-energijski standard (SnES). Tako naj bi gradili vse nove stavbe (menda tudi tiste do 200 m2) od 31. decembra 2020. Malih investitorjev ne bomo mogli več dolgo varovati pred evidentiranjem, kot smo uspešno počeli vsa ta leta. Dosledno evidentiranje ni le podlaga za davke, ampak tudi predpogoj za delovanje pravne države. Namesto PZI-ja, ki bi jim lahko pomagal pri doseganju višje kakovosti in smotrnem vodenju investicij, bodo mali investitorji naročali PID-e. Ali ni cilj zakonodaje tudi uvedba reda na področju, kjer je se najbolj povečuje število nelegalnih gradenj in bo po desetih letih treba ponovno izvesti splošno legalizacijo?
Zakonodajo, v katero je vložen ogromen napor in vsebuje veliko dobrih rešitev, na koncu pesti odsotnost koncepta in sklenjenega scenosleda. Ker ključne odločitve niso bile sprejete pravočasno, se je to pokazalo ravno pri PZI-ju Gradbenega zakona – pri Pravilniku. Naj ponovim, kar smo zapisali že v posredovanih pripombah: »Ocenjujemo, da je zaradi zahtevnosti in obsežnosti tematike za uspešno dokončanje projekta vložiti približno tolikšen napor in čas, kot je bil vložen v obdobju med prvo in sedanjo, ponovljeno javno razpravo. Predlagamo torej, da si Slovenija vzame še eno leto časa za dodelavo teh zakonov in spremljajočih predpisov.«
Vlado Krajcar