Umrl je arhitekt Grega Košak (1932 – 2023)
Novica
Aktualno
Grega Košak je bil naš družinski prijatelj in z žalostjo se s tem pismom poslavljam.
Prvič odkar pomnim, nas čez en mesec v nabiralniku najbrž ne bo več pričakala novoletna čestitka Košakov, ki je bila Gregove avtorske izdelave in posebnega žanra, nekaj med voščilom, poročilom, opominom ali vsem trojim hkrati, zakodiranim v grafični format. Bila pa je nezgrešljiva in je vedno sporočala, kaj je snovalca trenutno zaposlovalo in mu podžigalo misli. Tak kot njegova čestitka je bil tudi Grega sam; neposreden, pronicljiv, razmišljujoč in marsikdaj nedosegljiv. Tako kot ti je na čestitko nalepil znamko in ti jo poslal, tako je tudi dvignil telefon ali te ustavil na cesti in ti povedal, kar je želel sporočiti. Brez ovinkarjenja, taktnosti ali preračunljivosti. Mnogi so mu njegovo neposrednost težko oprostili, zares pa je to največ kar lahko damo: integriteto in poštenost v svoji resnici. Kaj se z ‘resnico’ zgodi, ko jo enkrat spustimo v javnost, ni več v naših rokah in nad tem tudi dragi Grega ni imel več nadzora. Ni ga skrbelo, ker je bil pošten. Za njegovimi resnicami pa se je vedno prašilo – tako kot za dobrimi konji in upam, da se spomin nanj in na prah, ki ga je dvigoval, nikoli ne poleže.
Če si Grego želel zanesljivo srečati, si se moral udeležiti katerekoli strokovne ali umetniške otvoritve, predavanja ali posveta – Grega in Oka sta bila vedno tam. Obkrožen z mladimi in starimi kolegi in znanci, v angažiranem pogovoru, ki ni dopuščal niti vejice, kaj šele suspenza, ga je tok misli zanašal od konkretnih strokovnih tem pa vse do horizontov družbenopolitičnih in svetovnonazorskih, nikoli omejenih na lokalne ali malenkostne zadeve. Znan je bil po tem, da je imel močno izoblikovana mnenja in enciklopedično znanje ter neomajno vztrajnost za njihovo argumentacijo. Če ti je ponudil ‘tikanje’, je to pomenilo, da imaš v njegovih očeh potencial vsaj za poslušalca. Rad je imel razgledane, načitane in napotovane sogovornike, kakršen je bil tudi sam, s katerimi je lahko delil in primerjal svoja prepričanja, izkušnje in vtise, najraje v živo, velikokrat pa tudi v javni razpravi in polemikah v pismih bralcev, v Sobotni prilogi ali nekdanjih Naših razgledih.
Grega Košak je bil dobro informiran izobraženec, kozmopolit, oborožen z znanjem, izkušnjami in modrostjo, po svoji naravi humanist, pronicljiv mislec, elokventen pisec, angažiran in neizprosen kritik, občutljiv opazovalec, svetovni popotnik: iskren navdušenec in poznavalec arhitekture, praktik in teoretik. Bil je tudi pogost govorec na simpozijih in otvoritvah, razstavljalec na strokovnih razstavah, obiskovalec kongresov, zavzet razpravljalec na okroglih mizah, pobudnik srečanj, predstavnik stroke, predsednik žirij, društev in strokovnih združenj, predavatelj in redni profesor – v vseh vlogah avtoriteta in kategorija.
Pripadal je močni generaciji arhitektov, ki so izhajali iz ustvarjalne Ravnikarjeve šole in so v stroki naredili ogromno. Gregova ambiciozna pot se je začela z vlogo asistenta pri predmetu Kompozicija na Ravnikarjevi B smeri in se počasi in zanesljivo vzpenjala. Zanj je bilo prehajanje med različnimi merili, mediji in disciplinami prostorskega, likovnega in verbalnega izražanja samoumevno, stvar osebne odločitve, potrebe in priložnosti. Zato ni nepričakovano, da njegov opus obsega grafično in industrijsko oblikovanje, oblikovanje razstav, interierjev, arhitekturo in urbanizem – če ne štejemo pedagoškega dela in njegove vloge javnega intelektualca.
Prve realizacije, ki so reševale eksistenco mladega arhitekta, so bile povezane z grafiko in vizualnimi komunikacijami, dokler si že s prvo arhitekturno izvedbo v 70′, z Motelom Grosuplje, nagrajenim z Borbino nagrado, ni zgradil ugleda vidnega in perspektivnega mladega arhitekta.
Sprva je deloval samostojno, kasneje v 80′, se je formalno pridružil AB biroju, prvemu samostojnemu projektantskemu subjektu v socialističnih časih, kjer sta v stavbi Konstrukte delovala arhitekta Janez Lajovic in Milan Mihelič in sprojektiral kapitalni projekt bežigrajske poslovne stavbe Mercator in stanovanjske soseske za njo. Njegovi sta tudi Tiskarna Ljubljana in zlasti sijajna Ilirija Vedrog na Tržaški ter zavarovalnica Adriatic v Kopru.
Za svoje poklicno delo je med potjo prejel nagrado Prešernovega sklada, dve Borbini nagradi, zlate medalje in priznanja BIO, bil pa je tudi ključna osebnost med pobudniki ustanovitve univerzitetnega študija oblikovanja na ALUO, kjer je bil kasneje tudi profesor. Predaval je Integralne pristope v oblikovanju, pomemben predmet, ki je študente oblikovanja učil, da vsako njihovo delo pripada kontekstu večjega fizičnega in pomenskega merila. Na šoli je širil Ravnikarjevo doktrino povezljivosti humanističnih, znanstvenih, likovnih in prostorskih disciplin.
Grega je bil velik privrženec javnih arhitekturnih natečajev, kjer je do zadnjega z veliko mlajšimi kolegi meril moči in argumente. Natečajni predlogi so bili zanj izjave stroke, ki jih je pri kolegih in pri sebi najbolj cenil. Sam se je loteval zlasti velikih, kompleksnih meril in za urbani prostor usodnih nalog, s katerimi je vzdrževal projektantsko formo in intelektualno kondicijo. Samo v samostojni Sloveniji je kot avtor sodeloval pri mnogih prelomnih, družbeno pomembnih natečajih, npr. za prizidek k Operi, za novi Šumi (2. nagrada), Južni trg, železniško postajo Ljubljana itd. S svojimi rešitvami je često zavestno kršil natečajna izhodišča in brez vsake možnosti za zmago, poskušal prepričati odločevalce k razumnejšim rešitvam. Bodisi kot avtor natečajnih projektov ali kot ugleden član strokovnih žirij, si je vedno prizadeval za napredne, nekonformistične in eksperimentalne predloge. Kot predsednik natečajne komisije je z vso vnemo podprl inovativen predlog mladih arhitektov za novi Dom gospodarstva/ GZS in močno pripomogel k zmagi kultne prostorske zasnove za ta simbolni objekt mlade države – botroval pa je še mnogim drugim, kasneje uresničenim projektom. Obžaloval je razpad Jugoslavije, pa ne iz nostalgičnih razlogov ali selektivnega spomina, ampak zato, ker jo je videl kot napredno obliko sodelovanja kulturnih različnosti, ki so bogatile skupni prostor.
Bil je neusmiljen kritik oblastne mestne politike in tistega dela stroke, ki z javnim denarjem in prostorom razpolaga v korist kapitala in elit, namesto javnega interesa. Dovolj zgodaj in pravočasno je napovedoval, kam nas tako ravnanje s prostorom vodi in žal je imel prav. Na tak način se izgublja potencial. Vsi prej omenjeni natečajni projekti, pri katerih je kot avtor sodeloval, so danes neslavna manifestacija njegovih napovedi, Ljubljano pa še kar urejamo za obiske in za nekatere, namesto zase.
Eden izmed Gregovih ljubših pregovorov je bil: Kjer mislijo vsi enako, nihče ne misli mnogo. Grega Košak zagotovo ni bil niti med prvimi, niti med drugimi.
Dragi Grega, pogrešali bomo tvojo mlado misel.
Urša Vrhunc
