Umrl je arhitekt Milan Mihelič (1925-2021)
Novica
Aktualno
Milan Mihelič je bil arhitekt in urbanist največjega formata, eden najpomembnejših 20.stoletja, ki je v slovenskem in tudi jugoslovanskem prostoru snoval in gradil velikopotezne urbanizme in drzno arhitekturo. Njegova drznost pa se ni odražala zgolj v zasnovah in izvedbah, temveč tudi v načinu profesionalnega življenja, kjer je brezkompromisno sledil poslanstvu in deloval avtonomno, ne da bi pripadal kateremu koli strokovnemu ali političnemu krogu. Takšna izbira nikoli, za nikogar, v nobenem režimu ali poklicu, ni lahka, za sposobne, neodvisne in pogumne pa je zares edina, vsaka druga bi bila potratna.
Milan Mihelič je znan po tem, da je zmagoval natečaje in tako prihajal do dela. Loteval se je prestižnih in velikih projektov in bil, v odkritem soočenju idej z močno konkurenco sodobnikov, tako rekoč nepremagljiv. V svojem življenjskem opusu ima okoli šestdeset realiziranih del, še vsaj dvakrat toliko nerealiziranih in nešteto udeležb na natečajih. Mnogi kolegi so mu talent in uspeh težko oprostili. Ljubljanski urbanizem mu je oklestil marsikateri z natečajem pridobljen projekt, družbi in mestu pa s tem odrekel izvenserijsko arhitekturo.
Na Bavarskem dvoru je Mihelič zmagal 4 natečaje in med leti 1963-72 zasnoval moderno idejo severnih ljubljanskih vrat. Celovito je definiral novo nevralgično točko mestnega poslovnega in gospodarskega središča, uravnal prostorska neskladja in spopad prometnih infrastruktur. Od njegovih zamisli je realiziran le fragment, stolpnica S2, ki označuje osrednji del danes programsko in oblikovno nekonsistentne kompozicije.
V pogovoru je gospod Mihelič deloval kot racionalen, k cilju orientiran človek, inženir. Lahko bi površno rekli, da je bil zagrenjen, v resnici pa je bil kritičen in razočaran, kot je lahko razočaran le posameznik, ki vse svoje moči usmeri v vizijo boljše družbe in v prizadevanje za boljši prostor in ima občutek, da ga pri tem okoliščine ovirajo. Kot nekdo, ki mu je žal, da z obojim, družbo in prostorom, v imenu napredka in razvoja, upravljajo napačni ljudje.
Miheliča zgodovina označuje kot arhitekta, ki je modernizem, funkcionalizem, brutalizem in postmodrnizem kritično vgrajeval v svoje projekte, ob tem pa uveljavil lasten arhitekturni jezik. Bil je izvrsten konstrukter, oblikovalec in inovator, mojster detajla in izumitelj arhitekturnih in instalacijskih elementov. Bil pa je tudi duhovit človek iskrivega duha, raziskovalnega in eksperimentalnega nemira, dobro informiran ustvarjalec, ki je svoj poklic jemal skrajno resno in ga pripeljal do perfekcije. Obvladal je vsa merila, navduševale so ga sodobne tehnologije gradnje in nova gradiva, eksperimentiral je s konstrukcijo, prostorsko zasnovo, likovnim izrazom in z mešanico vsega izgradil avtorski modernistični slog, s katerim je suvereno reševal probleme množic in elit.
Tako kot vsak ustvarjalec, je imel svoj najljubši projekt: Klavir v Ljubljani in veleblagovnici v Novem sadu in Osijeku; svoj najgrenkejši projekt: amputirana severna mestna vrata na Bavarskem dvoru; svoj prvi projekt: Gospodarsko razstavišče v soavtorstvu; in projekt za katerega najbolj obžaluje, da ni bil realiziran: prizidek k Narodni galeriji. A to je le peščica. Znamenite so njegove in Arnautovućeve stolpnice v Savskem naselju, Stolpnice na Kersnikovi, nadstrešek za Petrol na Tivolski, veleblagovnica Slovenijales, poslovna stavba Konstrukta in stanovanjska stolpnica RTV na Dunajski ter stanovanjski dvojček na Peričevi, ki sta ga prijatelja in sodelavca Ilija (Arnautović) in Milan (Mihelič) razvila kot fluiden prostor okrog jedra – ‘makete sanitarnega vozla v naravni velikosti’ – vsak v lastno družinsko hišo.
Šestdeseta in sedemdeseta so bili časi, ko se je družbeni napredek manifestiral materialno in se izražal v arhitekturi. Mihelič je eksperimentiral s stanovanjsko matriko sodobnih stanovanj, zgradil je paradne poslovne hiše za paradne gospodarske družbe, za avtomobile, ta sinonim razvoja, je ustvaril primerljivo vznemirljivo konstrukcijo bencinskega servisa, za veleblagovnico je razvil novo tipologijo ne preveč perforirane škatle za bleščečo vsebino, za Mednarodno avtomatsko telefonsko centralo (Klavir) pa morda najmočnejšo ljubljansko ikono modernizma, valoviti odsevni screen na najbolj metropolitanskem križišču v mestu.
Med potjo so ga dvakrat nagradili s Prešernovo nagrado, enkrat z nagrado Prešernovega sklada, zvezno in republiško Borbino nagrado, Župančičevo nagrado in s Plečnikovo za življenjski opus ter kot rednega člana sprejeli v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Postal je tudi častni član Zbornice za arhitekturo Slovenije. Stane Bernik se je posvetil njegovemu delu v dveh monografijah. V Ljubljani se je moral z vsemi napori, tudi tožbami, boriti za avtorske pravice svoje arhitekture. V Osijeku so s ponosom in verodostojno rekonstruirali njegovo v požaru v 80′ popolnoma uničeno veleblagovnico. Milan Mihelič se je svoje ustvarjalne moči dobro zavedal in si je želel, da bi ga družba do skrajnosti izkoristila, on pa bi ji z veseljem dal vse, kar je zmogel. In zmogel je ogromno.
Hvala spoštovani kolega in gospod Mihelič, za vašo briljantno arhitekturo, za vaše visoke strokovne in etične standarde in vaš neprecenljiv prispevek k plemenitenju slovenske kulture.
Urša Vrhunc
