Galerija Cukrarna
Zlati svinčnik 2022
POD SVOBODNO ARHITEKTURO
Komisija za nagrade zlati svinčnik je letos podelila priznanja štirim odličnim arhitekturnim delom. Tokrat nagrade niso podeljene po principu programa (stanovanjska, večstanovanjska, javna arhitektura …), niti glede na izbrano preferenčno držo (zadržana, izstopajoča …), niti glede na to, kaj se nam zdi »pravi« pristop pri obravnavi gradnje in detajla (dogmatičnost, pragmatičnost …).
Izbor letošnjih dobitnikov nagrade je vodila ideja o svobodi arhitekture. Z izborom nagrajenih projektov želimo izpostaviti dejstvo, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja, ki naj bi nam zagotovil uspešno opravljeno delo. Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je potrebno vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova.
Nagradili smo individualni hiši in javni zgradbi. Nagrado smo podelili dvema paroma arhitektur, ki sta si znotraj enega para jasno nasprotujoči v pristopu, estetiki in filozofiji avtorjev. Lahko se zdi, da gre v tem primeru za »nedosleden« izbor tistega, kar je odlična arhitektura. A ravno ta »nedoslednost« je naša zavestna in trdna odločitev.
Na piedestalu druga ob drugi stojita individualni hiši.
HIŠA MM, prenova stare podeželske hiše v Domžalah, soavtorji: Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc, Andraž Keršič je izjemen primer dosledno zasnovane in izvedene arhitekture: v konceptu, harmonični spojitvi starega in novega ter obravnavi detajla. Avtorja sta v hiši ustvarila skoraj mistično atmosfero z modulacijo prostora in svetlobe, s proporci in z materialnostjo. Ta hiša je tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti, ne v notranjosti. Zasnovana je kot popolni svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem.
HIŠA PODVRH soavtorja: Bor Pungerčič, Petra Stojsavljević skupaj s prenovljenim kozolcem in vrtom tvori odlično rešen mikrourbanizem. Objekt je zasnovan kot odprta kompozicija; tako urbanistično/arhitekturno kot tudi v drobovju interierja. Prostor se odziva na potrebe uporabnikov, omogoča spremembe namembnosti prostorov in prosto menjavo pohištva. Detajli so rešeni pragmatično, a dosledno, materiali pa uporabljeni glede na funkcijo in ceno. V hiši in na vrtu sta avtorja uspela oblikovati mnogo mikroambientov z različnimi pogledi, atmosferami in različno mero odprtosti; lastnosti, ki v tej hiši ustvarjajo svojevrsten šarm.
Prav tako imamo drugo ob drugo postavljeni javni zgradbi.
CUKRARNA soavtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš je projekt izjemno zahtevne in uspešno realizirane rekonstrukcije nekdanje rafinerije sladkorja. Navzven masiven objekt z lahkotno sproščeno, a monumentalno notranjostjo obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Poleg tega, da je Cukrarna postala nov ljubljanski kulturni center sodobne umetnosti, ima ta objekt pomembno vlogo varuha vseslovenskega, zgodovinskega spomina. Koncept zasnove prostora samozavestno sledi ideji, da je sama simbolika stavbe enako pomembna kot vsebina v njej. Cukrarna že danes kaže, da se uspešno vpleta v ljubljanski urbani prostor in regenerira prej degradirano območje.
VRTEC PEDENJPED – ENOTA UČENJAK
soavtorji: Denis Rovan, Aleš Žmavc, Matic Škarabot, Lev Rahovsky Šuligoj, Vesna Draksler, Nina Vidić Ivančič, Lara Gligić je odličen primer energetske sanacije obstoječega vrtca z novim prizidkom. Avtorjem je uspel izjemno težek podvig, kako iz dane naloge ustvariti arhitekturo, ne samo prenovljeno stavbo, v tem procesu pa biti neprestano dovolj pragmatičen z zavestjo, da gre za vrtec, kjer so sredstva omejena. V vseh pogledih uspešna združitev starega in novega dela vrtca in izjemna pozornost pri oblikovanju interierja ter ambienta otroškega igrišča to arhitekturo dviguje na vrhunsko raven. Arhitektura tega vrtca odpira vrata novemu, svežemu oblikovalskemu pristopu in zareže v splošno sprejeto estetiko v slovenski arhitekturi.
Pri vseh zgoraj naštetih štirih objektih, čeprav tako različnih, smo prepoznali arhitekturno in izvedbeno odličnost. Vsaka od teh arhitektur je zareza v svetu generičnega prostora, ki nas obdaja. Vsak prostor presune in si ga obiskovalec zapomni.
Nezanemarljivo dejstvo (do katerega je sicer prišlo povsem spontano) pa je tudi to, da gre pri kar treh od štirih izbranih del za prenovo oz. rekonstrukcijo obstoječega objekta. To uspešno reprogramiranje obstoječega stavbnega fonda kaže arhitekturno smernico za prihodnost. Okoljska ogroženost planeta s svojimi posledicami, pomanjkanje materialov in energetskih virov, pa tudi izguba zgodovinskega spomina; vse to nas arhitektke in arhitekte vodi v vedno bolj zavestno obravnavo obstoječega stavbnega tkiva.
Letošnji izbor nagrajenih projektov naj bo vzpodbuda in opomin, da imamo v polju arhitekturnega delovanja svobodo biti arhitektka/arhitekt, ki si oblikuje svoj lastni ideološki in filozofski sistem, ta pa se z razvojem lahko neprestano razvija in redefinira.
S svobodo mišljenja in delovanja pa vsekakor ni mišljena lahkotnost ali pa lenobnost mišljenja in delovanja. Če svobodo razumemo in prakticiramo na pravi način, postane naše delo težje, saj se ne gibamo znotraj točno določenega teritorija z znanimi pravili. S svobodo tako vsak posameznik nosi veliko individualno odgovornost za svoje odločitve in dejanja.
Naj torej štiri nagrade zlati svinčnik v letu 2022 pokažejo na širino in kompleksnost arhitekture. Na to, da se arhitektura ne oblikuje po preddoločenih formulah. Na to, da ni ene sprejete »smeri« v arhitekturi. Na to, da je lahko dobra arhitektura ali/ali. Na to, da arhitektura ni statična in da se neprestano redefinira. Na to, da različni arhitekti z različnimi karakterji oblikujejo različno arhitekturo, po drugačnih principih in filozofiji. Na to, da so konstruktivna debata, kritika in nestrinjanje med razmišljujočimi posamezniki del razvoja stroke.
In na to, da si moramo izboriti svojo svobodo, kar pa za sabo potegne odgovornost do tega, da si vsak na svoj način prizadevamo s svojim delom vzpostaviti boljši svet od tega, ki ga poznamo.
Galerija Cukrarna
Avtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš
naročnik: Mestna občina Ljubljana
V središču Ljubljane je Cukrarna, nekdanji najpomembnejši industrijski objekt prve polovice 19. stoletja na Slovenskem, po celoviti prenovi postala sodobna galerija in posebno moderno prizorišče.
Iz preddverja na spodnjem nivoju dvonivojskega mostu vstopimo v izpraznjeni prostor osrednjega volumna zgradbe, kjer se obdrži zgolj lupina, ojačana z novo nosilno armiranobetonsko konstrukcijo, ki sledi fasadnemu ritmu originalnih odprtin. Čeprav so avtorji glavni vhod s spremljajočim programom umestili dokaj smiselno, bi ta lahko bil urejen tudi z rečne strani; ploščad vzdolž Poljanskega nasipa ponuja odlično kuliso za dogodke na prostem. Prostor veličastnega parterja, ki se v centralnem delu zgradbe dviga do nivoja strehe, obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Pritličje spretno razmejuje le volumen vertikalnega stopnišča z dvigalom, ki nas popelje v tri nove etaže, lebdeče kubuse, organizirane v razstavne in spremljajoče prostore. Ti so večinoma povsem zaprti. Medtem ko osrednji značaj vertikalnega stopnišča opravičuje izbor rdeče pobarvane jeklene konstrukcije in oblog, pa so »lebdeči« kubusi odeti v belo perforirano pločevino, ki – mogoče nekoliko premalo zadržano – vpeljuje enotno podobo novih prostorskih intervencij, rešuje pa tudi funkcionalne zahteve: pod kubusi sta skrita zvočna izolacija in del strojnih instalacij. V novi kleti so urejene večnamenska dvorana, galerija za performanse, garderobe in sanitarije za obiskovalce, toplotna postaja in delavnica za pripravo razstav. V galerijskih prostorih najdemo tudi lesene klopi, izdelane – v sodelovanju z umetnikom Tobiasom Putrihom – iz dela lesa originalnega ostrešja. Del javnega programa je tudi kavarna s prireditvenim prostorom, ki že aktivno sooblikuje družabno življenje tega dela mesta. V nasprotju z galerijo je odeta v črno, ena izmed sten pa razkriva izvirno opečnato konstrukcijo. Zaradi naravnega dvigovanja terena v smeri proti Roški cesti je v zunanjem delu kavarne urejeno amfiteatralno stopnišče, namenjeno prireditvam, posedanju in druženju.
Projekt je za mesto ključen tudi in predvsem v urbanističnem smislu. Stavba namreč predstavlja novo programsko atrakcijo, ki obiskovalce in prebivalce motivira, da se ob Ljubljanici sprehodijo do roba mestnega središča; tako se mestno središče širi proti vzhodu. S suvereno izpeljanim konceptom, avtentičnostjo sporočila ter s programsko zadržano obravnavo nagovora zgradbe proti Ljubljanici arhitekti biroja Scapelab nesporno prispevajo h kvaliteti mestnega ambienta. Predvsem pa jim je brez dvoma uspelo ustvariti najveličastnejši prostor kulture – ne le v glavnem mestu, temveč tudi širše v državi in regiji –, ki kot »stroj za kulturo« lahko gosti najširši nabor sodobne umetnosti.
