Hiša Podvrh
Zlati svinčnik 2022
POD SVOBODNO ARHITEKTURO
Komisija za nagrade zlati svinčnik je letos podelila priznanja štirim odličnim arhitekturnim delom. Tokrat nagrade niso podeljene po principu programa (stanovanjska, večstanovanjska, javna arhitektura …), niti glede na izbrano preferenčno držo (zadržana, izstopajoča …), niti glede na to, kaj se nam zdi »pravi« pristop pri obravnavi gradnje in detajla (dogmatičnost, pragmatičnost …).
Izbor letošnjih dobitnikov nagrade je vodila ideja o svobodi arhitekture. Z izborom nagrajenih projektov želimo izpostaviti dejstvo, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja, ki naj bi nam zagotovil uspešno opravljeno delo. Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je potrebno vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova.
Nagradili smo individualni hiši in javni zgradbi. Nagrado smo podelili dvema paroma arhitektur, ki sta si znotraj enega para jasno nasprotujoči v pristopu, estetiki in filozofiji avtorjev. Lahko se zdi, da gre v tem primeru za »nedosleden« izbor tistega, kar je odlična arhitektura. A ravno ta »nedoslednost« je naša zavestna in trdna odločitev.
Na piedestalu druga ob drugi stojita individualni hiši.
HIŠA MM, prenova stare podeželske hiše v Domžalah, soavtorji: Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Klara Bohinc, Andraž Keršič je izjemen primer dosledno zasnovane in izvedene arhitekture: v konceptu, harmonični spojitvi starega in novega ter obravnavi detajla. Avtorja sta v hiši ustvarila skoraj mistično atmosfero z modulacijo prostora in svetlobe, s proporci in z materialnostjo. Ta hiša je tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti, ne v notranjosti. Zasnovana je kot popolni svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem.
HIŠA PODVRH soavtorja: Bor Pungerčič, Petra Stojsavljević skupaj s prenovljenim kozolcem in vrtom tvori odlično rešen mikrourbanizem. Objekt je zasnovan kot odprta kompozicija; tako urbanistično/arhitekturno kot tudi v drobovju interierja. Prostor se odziva na potrebe uporabnikov, omogoča spremembe namembnosti prostorov in prosto menjavo pohištva. Detajli so rešeni pragmatično, a dosledno, materiali pa uporabljeni glede na funkcijo in ceno. V hiši in na vrtu sta avtorja uspela oblikovati mnogo mikroambientov z različnimi pogledi, atmosferami in različno mero odprtosti; lastnosti, ki v tej hiši ustvarjajo svojevrsten šarm.
Prav tako imamo drugo ob drugo postavljeni javni zgradbi.
CUKRARNA soavtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš je projekt izjemno zahtevne in uspešno realizirane rekonstrukcije nekdanje rafinerije sladkorja. Navzven masiven objekt z lahkotno sproščeno, a monumentalno notranjostjo obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Poleg tega, da je Cukrarna postala nov ljubljanski kulturni center sodobne umetnosti, ima ta objekt pomembno vlogo varuha vseslovenskega, zgodovinskega spomina. Koncept zasnove prostora samozavestno sledi ideji, da je sama simbolika stavbe enako pomembna kot vsebina v njej. Cukrarna že danes kaže, da se uspešno vpleta v ljubljanski urbani prostor in regenerira prej degradirano območje.
VRTEC PEDENJPED – ENOTA UČENJAK
soavtorji: Denis Rovan, Aleš Žmavc, Matic Škarabot, Lev Rahovsky Šuligoj, Vesna Draksler, Nina Vidić Ivančič, Lara Gligić je odličen primer energetske sanacije obstoječega vrtca z novim prizidkom. Avtorjem je uspel izjemno težek podvig, kako iz dane naloge ustvariti arhitekturo, ne samo prenovljeno stavbo, v tem procesu pa biti neprestano dovolj pragmatičen z zavestjo, da gre za vrtec, kjer so sredstva omejena. V vseh pogledih uspešna združitev starega in novega dela vrtca in izjemna pozornost pri oblikovanju interierja ter ambienta otroškega igrišča to arhitekturo dviguje na vrhunsko raven. Arhitektura tega vrtca odpira vrata novemu, svežemu oblikovalskemu pristopu in zareže v splošno sprejeto estetiko v slovenski arhitekturi.
Pri vseh zgoraj naštetih štirih objektih, čeprav tako različnih, smo prepoznali arhitekturno in izvedbeno odličnost. Vsaka od teh arhitektur je zareza v svetu generičnega prostora, ki nas obdaja. Vsak prostor presune in si ga obiskovalec zapomni.
Nezanemarljivo dejstvo (do katerega je sicer prišlo povsem spontano) pa je tudi to, da gre pri kar treh od štirih izbranih del za prenovo oz. rekonstrukcijo obstoječega objekta. To uspešno reprogramiranje obstoječega stavbnega fonda kaže arhitekturno smernico za prihodnost. Okoljska ogroženost planeta s svojimi posledicami, pomanjkanje materialov in energetskih virov, pa tudi izguba zgodovinskega spomina; vse to nas arhitektke in arhitekte vodi v vedno bolj zavestno obravnavo obstoječega stavbnega tkiva.
Letošnji izbor nagrajenih projektov naj bo vzpodbuda in opomin, da imamo v polju arhitekturnega delovanja svobodo biti arhitektka/arhitekt, ki si oblikuje svoj lastni ideološki in filozofski sistem, ta pa se z razvojem lahko neprestano razvija in redefinira.
S svobodo mišljenja in delovanja pa vsekakor ni mišljena lahkotnost ali pa lenobnost mišljenja in delovanja. Če svobodo razumemo in prakticiramo na pravi način, postane naše delo težje, saj se ne gibamo znotraj točno določenega teritorija z znanimi pravili. S svobodo tako vsak posameznik nosi veliko individualno odgovornost za svoje odločitve in dejanja.
Naj torej štiri nagrade zlati svinčnik v letu 2022 pokažejo na širino in kompleksnost arhitekture. Na to, da se arhitektura ne oblikuje po preddoločenih formulah. Na to, da ni ene sprejete »smeri« v arhitekturi. Na to, da je lahko dobra arhitektura ali/ali. Na to, da arhitektura ni statična in da se neprestano redefinira. Na to, da različni arhitekti z različnimi karakterji oblikujejo različno arhitekturo, po drugačnih principih in filozofiji. Na to, da so konstruktivna debata, kritika in nestrinjanje med razmišljujočimi posamezniki del razvoja stroke.
In na to, da si moramo izboriti svojo svobodo, kar pa za sabo potegne odgovornost do tega, da si vsak na svoj način prizadevamo s svojim delom vzpostaviti boljši svet od tega, ki ga poznamo.
Hiša Podvrh
Avtorja: Bor Pungerčič, Petra Stojsavljević
naročnik: zasebni
Ob robu vasi Podvrh blizu Braslovč, na parceli s čudovitimi razgledi na Savinjsko dolino, stoji hiša, ki privabi našo pozornost. Na prvi pogled ni nič posebnega. Od daleč spominja na tradicionalne podeželske hiše, od blizu pa ponuja sodoben arhitekturni izraz. V okolje s stihijsko generično pozidavo vnaša red in novo kvaliteto bivanja. S svojo subtilno arhitekturo skuša ponovno vzpostaviti kulturno identiteto prostora.
Trije objekti, združeni v igrivo prostorsko kompozicijo, tvorijo raznolike zunanje ambiente. Ob glavnem, večjem volumnu stanovanjske hiše stoji manjši, vzporedno zamaknjeni pritlični volumen servisnega objekta z nadstreškom za dva avtomobila, delavnico in kurilnico. Pravokotno na oba volumna pa stoji še obnovljen pritličen lesen kozolec, kjer je tesarska delavnica, prostor za hrambo strojev in opreme.
Če se stanovanjska hiša navzven kaže kot preprosta in dokaj nevtralna, pa je notranji prostor, kjer dvojnost in berljivost konstrukcijske zasnove najbolj očitno zaznamo, bistveno bolj kompleksen. Pritličje hiše, usidrano v rahlo padajoče pobočje, in servisni del sta zidana, nadstropje v obliki trikotne prizme pa je izvedeno montažno v lesu. V središču hiše je ognjišče, sodobno interpretirana lončena peč, okoli katere so v pritličju nanizani vsi servisni prostori ter bivalni prostori z manjšim kabinetom, ki se preko velikih panoramskih oken odpirajo v zunanjost. V nadstropje, kjer so spalnica za starše, tri otroške sobe in kopalnica, se vzpnejo lahke stopnice iz jeklene konstrukcije. Za nastopni podest in prvih nekaj stopnic avtorja domiselno uporabita kar del peči. Celotni volumen hiše pa spretno »prebada« praznina, ki vertikalno poveže obe etaži in se konča v majhni galeriji pod slemenom strehe.
Čeprav za gradnjo hiše pragmatično uporabita običajne gradbene materiale in mestoma tipske izvedbene detajle, arhitekta Petra Stojsavljević in Bor Pungerčič ne pristajata na generične rešitve. Nasprotno, arhitekturo razumeta kot intelektualno disciplino, ki ponuja inventivne rešitve. Njena skromnost in »normalnost« hkrati opominja, da stanovanjska hiša ni zgolj lupina, s katero bi poudarjali lastno identiteto, ampak predvsem in v prvi vrsti dom, prostor umika in tišine.
Hiša prepriča z uspešnim odgovorom na vse funkcionalne in bivanjske potrebe tipične sodobne slovenske družine. Hkrati pa s svojo večplastnostjo in preprostostjo, svojimi skladnimi proporci, premišljenim umeščanjem v prostor, jasnim in berljivim konceptom, spoštovanjem lokalnega konteksta in tradicije gradnje ter premišljenim izborom materialov ustrezno in inovativno naslavlja stanovanjsko problematiko slovenskega podeželja. Predvsem pa ponovno pokaže, da je uspešna gradnja možna tudi z razumnim vložkom, a z veliko mero arhitekturne kulture ter spoštovanja do okolja.
