Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji
Zlati svinčnik 2023 za odlično izvedbo
odgovorni projektant: Rok Žnidaršič
avtorji: MEDPROSTOR Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić; odgovorni konservator: ZVKDS OE Celje: Matija Plevnik
lokacija / leto izgradnje Stare sleme, Žička kartuzija, Slovenija / 2022
velikost objekta 355 m2
tip objekta: javna zgradba
naročnik: Občina Slovenske Konjice
fotograf: Miran Kambič, Tadej Bolta
Dejstvo je, da se med arhitekti, ki nam je zaupana naloga ustvarjanja nove grajene tvarine družbe, in umetnostnimi zgodovinarji, katerih poslanstvo je, da skrbijo za ohranjanje vsega, kar so ustvarili avtorji pred nami, mnenja pogosto krešejo. Dejstvo ni ne novo ne kontroverzno. V resnici ni niti problematično. Vsaka stroka (in vsaka resnično odprta in demokratična družba) bi morala z odprtimi rokami pozdravljati soočanja nasprotujočih si mnenj, izmenjavo vidikov in vzajemno širjenje obzorij.
A kljub temu je vseeno vedno lepo videti, kadar kakšni arhitekturni realizaciji vendarle uspe združiti obe stroki v takšni meri, kot je to uspelo nadkritju ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji. Da je stroki združila v globoki razklanosti mnenj, se morda na prvi pogled zdi manj slave vredno. A le na prvi pogled. Že zelo bežen pogled na zgodovino pokaže, da med stavbami, ki se jim danes klanjamo, malodane ni takšne, ki ne bi v času nastanka povzročila škandala.
A kontroverznost sama po sebi ni porok za kakovost. Zato bi za začetek morda pregledali dejstva. Vlada je dodelila financiranje pod pogoji, ki so bili v nasprotju z mnenjem stroke. Za porabo teh sredstev je bil določen nepremičen in skrajno kratek rok. Ekipa za izdelavo projekta je bila izbrana na podlagi referenc, izkušenj in strokovne debate.
A prav tako je dejstvo, da je bilo kratkemu roku navkljub pripravljenih pet različnih rešitev in da je bil izbor med temi rešitvami opravljen tako na podlagi strokovnega posveta kot participacije lokalne skupnosti in odločevalcev.
Pri projektu nadkritja ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika avtorske skupine Medprostor drznost in skromnost hodita z roko v roki. Podobno kot za okoliščine nastajanja bi lahko tudi za sam projekt zapisali, da ima dva pola, dve podobi. Prvo opazimo že iz daljave. Po letih razpadanja ima cerkev spet streho, krito z avtentičnim skrilom, ki se brez trenja vključuje v obnovljeno podobo kartuzije. Drugo podobo razkrije šele pohod med ruševinami. Ko stojimo med pokopanimi stenami in vrtovi, je teža kamnite strešine naenkrat le še senca. Le še jasno začrtana, a skoraj breztežna črta silhuete nad maso preteklosti. In cerkev je spet ena izmed ostalin.
V neveščih rokah bi si ta dva obraza z lahkoto stopila navzkriž. A ko vstopimo v ladijski prostor in nad sabo uzremo potezo neba, ki med novim in starim zre proti nam, se obe plati med sabo prepleteta v edinstveno ravnotežje. Če je južna fasada odprta čipka gotskih oken, ki ji stoji nasproti zaprta ploskev Zadnikarjeve stene, se nad njo situacija obrne – črnemu monolitu nove strehe odgovarja odprta zračna odsotnost. Če stare zidove zaznamuje in definira prav nepremičnost, je nova poteza mobilna skulptura, ki prav s svojo gibkostjo kaže, da je iz novega časa. Toda svoji sodobnosti navkljub ne podlega sodobni časovnosti. Tudi ko enkrat zabrnijo motorji, je v njenem z očesom komaj zaznavnem gibanju mogoče čutiti vse trajanje let, ki jih nosi.
