Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani
Na prvi pogled se morda zdi nerazumno, da podeljujemo priznanje za kvalitetno staranje arhitekturi, ki je pravzaprav ni več. Kapela v kleti Frančiškanskega samostana, ki jo je leta 1996 zasnovala Maruša Zorec, je trenutno namreč v procesu »prenove« v nov prostor z novim programom mimo avtorice izvorne arhitekture. Ta »prenova« tako kot še vedno aktualna nevarnost z izgubo Plečnikovega stadiona potrjuje, da je neustrezna in nespoštljiva prenova takoj za rušenjem največja grožnja kvalitetni arhitekturi. Vendar pa je že skoraj izbrisana kapela projekt, ki tudi v svoji posmrtni fazi sproža vprašanja o kvaliteti, trajanju in celo sami definiciji arhitekture. Prvo samostojno realizirano delo arhitektke Maruše Zorec je bilo v bučnih, kričavih in tranzicijskih devetdesetih razmeroma neopaženo: na morda najbolj bučnem, kričavem in tranzitnem ljubljanskem trgu je vzpostavilo zadržan prostor individualne kontemplacije, ki je spoštovala častitljive usedline preteklosti okrog sebe, istočasno pa je samozavestno napovedala samosvojo pot avtorice, ki je v naslednjih desetletjih postala ena izmed najbolj cenjenih evropskih arhitektk prenov in vzpostavljanja sodobnega odnosa do dediščine.
Vendar pa je patinasti svinčnik skoraj povsem nova nagrada, ki se mora tudi sama dobro postarati. Zato je prav, da »gabarite« nove nagrade že na začetku nastavimo tako, da vanje vključimo spregledane, majhne, kako drugače marginalizirane, morda tudi nematerialne arhitekturne prakse in že izginule prostore, brez katerih smo siromašnejši. Morda je torej patinasti svinčnik namenjen ravno projektom, kot je Frančiškanska kapela: prostorom, ki so ob nastanku ostali razmeroma neopaženi, ki so predstavljali odklon od običajnega, obenem pa so zavzeli pogumno prostorsko – in, kar je znak resnično zrele in samozavestne arhitekture, tudi etično – držo, ter z njima nepovratno spremenili tudi dojemanje in uporabo prostora okrog sebe. Kapela, ki je nastala v nadvse nesubtilnih devetdesetih, še preden se je začel zares pojavljati nov val slovenske arhitekture, se je počasi razkrivala kot delo pred svojim časom; bila je znanilec trajnostnega odnosa do že obstoječega in obenem minimalne, zato pa nič manj radikalne kirurške geste prenove, ki je nujno potrebna, da lahko dediščina spet zaživi. Nekdanjo kapelo lahko razumemo kot nastopni manifest Maruše Zorec, v njej so se izkazovale vse osrednje kvalitete interveniranja v obstoječe z ojačevanjem obstoječih in dodajanjem novih prostorskih kvalitet.
Kapela se je torej graciozno postarala, četudi je bila nato uničena. Ena izmed ugotovitev komisije je, da moramo razlikovati med staranjem in uničenjem. Kvalitetno staranje je odgovornost arhitekta in izvajalca, uničenje pa je odgovornost lastnika in, nič manj ključno, stroke in javnosti, torej vseh nas. Navsezadnje pa tudi ni čisto res, da je kapela v celoti uničena. S samoniklo intervencijo v obstoječi prostor je spremenila dojemanje vloge arhitekta in javnega prostora, kar ima vpliv tudi, ko kapele več ni. Poleg tega prostorska lupina stoletnih kleti, v katero je bila umeščena, ostaja, četudi bo oblepljena z novimi sloji in programskimi izhodišči. Predvsem pa ostaja manifestacija minimalne kirurške geste prenove vstopni motiv kapele: subtilen izmik stene, ki je iz zveznega gabarita samostana in na vzpetino postavljene cerkve izvzela majhno nišo z patiniranim vhodom v nekdanjo kapelo. Niša ni samo predprostor, ampak tudi liminalno območje, ki dela kapelo vidno in obenem ločeno od kaotičnega srečevališča Prešernovega trga – to je bil njen minimalni pogoj kontemplativne avtonomije, zdaj pa je njen posmrtni spomenik. Praznina pred vhodom, izdolbena iz stene samostana, strogo vzeto ne služi ničemur (tako kot spomeniki nasploh), po drugi strani pa ravno takšna še danes diskretno, a neutrudno postavlja pod vprašaj vedno bolj poblagovljeno realnost Prešernovega trga in programov okrog njega.
