Pokopališče Srebrniče
patinasti svinčnik 2023
avtorji: arhitektura: Aleš Vodopivec, Nena Gabrovec, krajinska arhitektura: Dušan Ogrin, Davorin Gazvoda
skulpture: akademski kipar Janez Pirnat
lokacija / leto izgradnje Srebrniče pri Novem mestu, Slovenija / 2000
velikost območja / objekta 10 ha / 1200 m2
upravljalec projekta: Komunala Novo mesto d.o.o.
naročnik: Komunala Novo mesto
fotograf: Davorin Gazvoda, Miran Kambič
Kar je piscem argumentacije za podeljeno nagrado kot prvo padlo v oči, je skrivnostno pomanjkanje javno dostopnega gradiva o zgodovini in razvoju projekta pokopališča Srebrniče. Realizacijo sta ob otvoritvi z objavo obeležili reviji AB in AR, nagrajena je bila tako s Plečnikovo nagrado kot z nagrado piranesi. Nato pa – kot da bi za nadaljnjih dvajset let utonilo v tišino, v nekakšno razdaljo.
Nemara je tako tudi prav. Srebrniče so teh dvajset let potrebovale. Če je arhitekturno delo dokončano, ko zadnji obrtnik odloži orodje in si obriše roke, je krajinskoarhitekturno delo proces, ki potrebuje leta, tudi desetletja. Prav tu, še veliko bolj kot pri kakšnem drugem projektu, krajina ni zgolj ozadje za arhitekturo ali njena okolica. Mojstrska ureditev prof. Ogrina tvori enakovredno polovico zaključene celote. Polovico, ki je zares razvidna šele danes. In ki je ključ tako do značaja kot do trajne kakovosti pokopališča.
Če za večino stavb (z morebitnim presenečenjem v glasu) ob komentiranju povemo, da »dobro kljubujejo zobu časa« ali da »so se lepo postarale«, tukaj ta dikcija nekako ne zveni pravilno. Srebrniče se ne starajo. S tokom let vedno bolj postajajo one same. Tu ne govorimo zgolj o trpežnosti materialov ali šarmantni patini. S tem ko se arhitektura in krajina postopoma zraščata in vedno bolj intimno prepletata, projekt šele zares dobiva svoj pravi značaj. Če se mu druge stavbe upirajo, se – ravno zato, ker niso zgolj stavba – Srebrniče vraščajo v čas.
In če se vrnemo nazaj – morda smo teh dvajset let potrebovali tudi mi. Ne da bi v delu samem prepoznali neizpodbitno mojstrstvo, temveč da bi ga lahko doživeli tako, kot je bilo zamišljeno. Šele zdaj, ko je osvobojeno napetosti arhitekturnega »novuma«, lahko nanj pogledamo s svežimi, mirnimi očmi. V času realizacije je bilo veliko pozornosti posvečene temu, kako je kot prvo »gozdno pokopališče« pri nas predstavljalo povsem nov model in novo tipologijo ureditve, ali novosti, da je bilo v samem začetku zasnovano kot sekularen, ne verski prostor. Ter seveda čistim, vrhunskim betonskim volumnom objektov, objetih z jasami, izdolbenimi v temni volumen gozda.
Danes, ko se je hrup polegel, lahko nekje na obrobju Novega mesta stopimo na tlakovano os, ki nas skozi diskretno vrzel med vstopnim objektom in strmim terenom popelje v gozd. Že ta prvi stik nam nakaže, da kraj ponuja neko drugačno razmišljanje konca. Smrti niti ne spektakularizira niti ne banalizira. K njej pristopa mirno in z dostojanstvom. In ko pot nadaljujemo – ali naravnost po osi ali vijugavo prek jas in skozi gruče dreves – morda prvič zares zaslutimo, kaj pomeni »večni počitek«. Medtem ko strma ukoreninjenost smrek daje težo, nežno presipanje svetlobe med krošnjami ohranja lahkost in mir. Skoraj si zaželimo, da bi pot trajala dlje. Kot da bi avtorji zaslutili to misel, se nam takoj, ko prispemo iz gozda, že daleč pred črto objekta – ne da bi sami vedeli, zakaj – korak upočasni.
Celota izkustvene poti je bila zasnovana s pretanjeno mislijo prostorske sekvence, svetlobe in sence, gozda in jase. In ta pot nas neizogibno pripelje do objekta (in trenutka) slovesa, kjer leži v tleh črta, edina poteza kamnitega tlaka, ki kot prag med dvema svetovoma v prostor (in v nas) začrta sublimno in nepovratno dejstvo »zadnjega slovesa«. Potopljen v tihoto gozda, prostor na izgubo odgovarja z mirom, na žalost z lepoto.
