Vzpenjača na Ljubljanski grad
patinasti svinčnik 2024
avtorji: Miha Kerin, univ. dipl. inž. arh., Majda Kregar, univ. dipl. inž. arh., Edo Ravnikar ml. univ. dipl. inž. arh.
naročnik: Mestna občina Ljubljana
Letnica projekta/izvedbe: 2000/2006
V procesu odločanja glede podelitve letošnje nagrade patinasti svinčnik je bilo temeljno vodilo argumentacije povezano s prepričanjem, da se kakovostna arhitektura v času vse bolj spaja s prostorom in postaja del večje celote – tako kot se ljubljanska tirna vzpenjača navezuje na širši organizem mestnega jedra. Vzpenjača na ljubljanski grad je funkcionalno, pomensko, fizično in oblikovno vraščena v grad, njegovo uporabo in identiteto. Odlike umeščenosti in oblikovanja tega infrastrukturnega objekta ter njegove sodobne in nevsiljive zasnove postajajo s časom vse bolj očitne, njegova aktualnost pa prihaja še bolj do veljave zaradi okoljskih izzivov in naraščajočega turističnega pritiska na mesto.
Presežek v oblikovanju tega tehničnega objekta je bil spoznan že ob njegovi zgraditvi. Leta 2007 je projekt prejel Plečnikovo medaljo za uspešno zasnovo in realizacijo, na 21. bienalu industrijskega oblikovanja v letu 2008 pa še zlato medaljo za najboljši dosežek industrijskega oblikovanja.
Vzpenjača poleg osnovne funkcije, zagotavljanja hitre in udobne ter trajnostne povezave med starim mestnim jedrom in gradom, omogoča tudi posebno doživetje glavnega mesta. Celoten poseg je bil zasnovan v skladu z zahtevami varovanja narave in kulturne dediščine ter z mislijo na zagotovitev panoramskega doživetja vzpona na grad, kar na svojstven način prispeva k razkrivanju zgodbe mesta. Ker je trasa umeščena ob nekdanje srednjeveško obrambno obzidje in je tako aktiviran stični prostor med nizom hiš Krekovega trga in strmim pobočjem, ki ponuja tudi prezentacijo obrambnega jarka, uporabnike očara razgled na mestno tkivo s kuliso Kamniško-Savinjskih Alp v ozadju, ob prihodu v grajsko poslopje pa ambient trdne masivne podzemne strukture. Medtem ko grajeni elementi sledijo doslednosti arhitekturnega oblikovanja v skladu z vizijo prezentacije gradu, je na območju stika z grajskim obzidjem – z ohranitvijo naravnega terena in prehodnosti ob obzidju – v ospredju spoštovanje prostorskih odlik, kar je ključni razlog, da je vzpenjača skozi čas postala integralni del grajskega griča. Vedno bolj je samoumevna za prebivalce, hkrati pa impresivna za obiskovalce.
Vzpenjača na ljubljanski grad ostaja osupljiva panoramska atrakcija tudi po osemnajstih letih od zgraditve. Predvsem zaradi dosledno izpeljane transparentnosti posega, vdelanosti trase v naravno okolje grajskega hriba ter izbire materialov, ki po eni strani zagotavljajo popolno prosojnost kabine (nerjavno jeklo in steklo), po drugi pa skoraj nevidne konstrukcije (beton in korten). Materiali se odlično starajo, prav tako kot dinamična, pomična struktura vzpenjače, ki kljubuje sintagmi, da je arhitektura zamrznjena glasba. V našem primeru gre za objekt, v katerem so ljudje eno minuto »zamrznjeni« v času, medtem ko vzpenjača premaguje 70 metrov višinske razlike.
