Lena in mag. Tomaž Krušec
Platinasti svinčnik 2022
V dveh desetletjih, odkar sta se pojavila na slovenski arhitekturni sceni, sta Lena in Tomaž Krušec (s sodelavci, med katerimi velja izpostaviti zlasti Vida Kurinčiča) ustvarila obsežen opus pomembnih arhitekturnih del, ki sodijo v sam kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture. Njuno delo obsega zgrajene stavbe in projekte, ki plemenitijo in širijo slovensko arhitekturno kulturo. Odlikuje jih umirjena, tiha in nevpadljiva arhitekturna govorica, ki združuje tradicijo in sodobnost, zadržanost in monumentalnost, predvsem pa zavezanost arhitekturi kot umetnosti prostora.
Lena in Tomaž Krušec sta diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, pod mentorstvom prof. dr. Aleša Vodopivca. Tomaž je svojo arhitekturno izobrazbo poglobil tudi na Akademiji za arhitekturo v Mendrisiju v Švici pod mentorstvom Petra Zumthorja. Leta 2002 sta ustanovila arhitekturno pisarno Arhitektura Krušec.
Med letoma 1999 in 2009 je Tomaž opravljal delo asistenta na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Od leta 2010 na isti fakulteti samostojno poučuje in vodi seminar. Na FA je tudi prodekan in od leta 2020 redni profesor. Njegovo raziskovalno delo je usmerjeno v študij slovenskega modernizma, zlasti prof. Edvarda Ravnikarja, in v sodobno svetovno arhitekturo. Leta 2002 je uspešno zagovoril magistrsko delo Ureditev grobišča internirancev na otoku Rabu arhitekta Edvarda Ravnikarja: analiza arhitekturne zasnove. Bil je tudi eden od kuratorjev slovenske predstavitve na Beneškem bienalu 2004 z isto vodilno temo.
Meteorski vzpon Lene in Tomaža Krušca na arhitekturni Olimp se je začel leta 2005, ko sta za ureditev Pilates centra v Ljubljani prejela nagrado interier leta. Leta 2007 sta bila nagrajena s Plečnikovim odličjem za Celjsko kočo, leto za tem sta v kategoriji večstanovanjske stavbe prejela priznanje zlati svinčnik za Skalni vili v Celju, v kategoriji javne zgradbe pa zlati svinčnik za Poslovilni objekt na teharskem pokopališču. Sledila je stavba Biotehniške fakultete v Ljubljani, za katero sta leta 2010 skupaj s Vidom Kurinčičem prejela Plečnikovo nagrado. Leta 2010 je nastala tudi nova tržnica v Celju. Uvrščena je bila v ožji izbor za Evropsko nagrado za javni prostor. Tudi sočasni Poslovilni objekt Teharje je bil leta 2011 nominiran za nagrado Ernst A. Plischke v Avstriji.
S prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma je skupina Arhitektura Krušec postavila visoka merila za prenovo objektov arhitekturne dediščine modernizma. Kljub zahtevnim in obsežnim posegom so ohranjene vse značilnosti in odlike prvotne zasnove prof. Edvarda Ravnikarja. Delo je bilo nagrajeno s Plečnikovo medaljo 2015.
V občutljivo parkovno okolje Brdo pri Kranju so na podlagi zmage na natečaju umestili upravno stavbo in športni paviljon Nogometne zveze Slovenije z nogometnimi igrišči. V zelenem okolju se pojavita le dva lahkotna bela paviljona. Vitkost konstrukcijskih elementov, podpornih vertikal in horizontalnih vencev ter steklena fasadna opna dematerializirata arhitekturo, ki je zasnovana kot niz belo uokvirjenih pogledov v pokrajino. Projekt je bil leta 2016 nominiran za nagrado Mies van der Rohe, leta 2017 pa je prejel Plečnikovo medaljo in nagrado ARHIOF.
Tudi Hiša na Golem je bila leta 2016 nominirana za nagrado Mies van der Rohe in dobila nagrado zlati svinčnik. Hiša je izraz pretanjene prostorske občutljivosti, saj gradi na zahtevnem dialogu geometrijsko urejene arhitekture in slikovite, neokrnjene pokrajine. Zaradi premišljene izbire lokalnih materialov, barv in tekstur se zdi, kakor da je hiša zrasla iz tal. V njeni notranjosti pa dramaturgija prostorov in panoramskih pogledov ustvarja nepričakovane atmosfere, ki vzbujajo mestoma občutke brezmejnosti, drugod zasebnosti, povsod pa udobja in domačnosti.
Med številnimi uspešnimi projekti biroja je tudi stanovanjska hiša K na Komenskega ulici v Ljubljani iz leta 2018. Arhitekturna ideja večstanovanjske hiše je pogojena s sodelovanjem umetniške skupine Irwin. Dialog med umetnostjo in arhitekturo se kaže predvsem v zasnovi arhitekturnega volumna in oblikovanju fasad.
Seznam njihovih natečajnih uspehov je impresiven. Osvojili so nagrade, med njimi mnoge prve, na številnih natečajih doma in v tujini. V zadnjem času so zmagali na natečaju za dozidavo Infekcijske klinike UKC Ljubljana, na natečaju za novogradnjo hotela v Izoli in na natečaju za ureditev glavnega trga v Vipavi. Projekt za hotel Brdo na Brdu pri Kranju, ki je izšel iz zmage na natečaju 2018 in bi lahko pomenil sintezo arhitekturnega opusa biroja, je naročnik (Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije) leta 2020, ko so bili že izdelani načrti za izvedbo in opremo, zavrnil in realiziral generično obnovo brez arhitekturnih kvalitet. Tudi nekateri drugi projekti so ostali nerealizirani, npr. zmagovalni projekt za ALUO iz leta 2016.
Arhitektura Krušec je uspešna tudi v mednarodnem prostoru. V nekaj letih so zmagali na dveh natečajih na Hrvaškem in Slovaškem in kasneje še na dveh na Češkem. Na Slovaškem so izvedli večjo stanovanjsko sosesko, na Češkem pa večji večstanovanjski stavbi. Leta 2018 so bili nominirani za nagrado slovaške zbornice za arhitekturo CE-ZA-RE za stanovanjsko naselje Pri Myte v Bratislavi.
Za arhitekturna dela je bil biro Arhitektura Krušec leta 2017 nagrajen s prestižno nagrado Prešernovega sklada. Projekt tržnice na Ptuju iz leta 2020 je leta 2021 dobil Plečnikovo nagrado, poleg tega pa še prvo nagrado – Grand Prix v kategoriji urbanih ureditev na 5. BAB – Balkanskem arhitekturnem bienalu 2021. Dela biroja so bila redno nominirana za nagrado Mies van der Rohe. Objekt tržnice v Celju je bil uvrščen v ožji izbor leta 2011. Leta 2022 pa se je v ožji izbor, med 40 finalistov, uvrstila prenova tržnice na Ptuju. Projekt tržnice interpretira historično strukturo mestnega jedra Ptuja. V tlaku je označen nekdanji objekt vojašnice, novi objekt pokrite tržnice s servisnimi prostori pa je umeščen v zid cerkvenega platoja. Nastali so različni urbani ambienti, ki jih določata urbana oprema in zelenje. Tudi barvna in materialna zasnova je v sozvočju s historično podobo mesta.
Delo Lene in Tomaža Krušca zaznamuje izjemno občutljiv odnos do preteklosti in slovenskega modernizma, obenem pa tudi do naravnega in grajenega okolja. Njuno delo je rezultat natančnega branja in analize prostora, njegovih geografskih, socialnih, ekonomskih, zgodovinskih in drugih posebnosti, ki ga razvijeta v umetniško prepričljivo arhitekturno sintezo.
