prof. dr. Aleš Vodopivec
Platinasti svinčnik 2023
Platinasti svinčnik ZAPS prejme prof. dr. Aleš Vodopivec za življenjski opus na področju arhitekture.
Arhitekt prof. dr. Aleš Vodopivec je širšo arhitekturno stroko zaznamoval na več področjih, od številnih izvedenih arhitekturnih del, zmag na natečajih, obširnega publicističnega opusa in več izdanih knjižnih del do ohranjanja arhitekturne dediščine in pedagoškega dela na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Verjetno gre za enega najbolj izobraženih in pronicljivih mislecev na področju arhitekture pri nas, pa tudi za publicista, ki je s svojim kritičnim pogledom na stroko marsikdaj vitalno vplival na dogajanje znotraj arhitekturne in urbanistične stroke.
Prof. dr. Aleš Vodopivec se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Po študiju na Fakulteti za arhitekturo, kjer je diplomiral pri prof. Edvardu Ravnikarju, je svojo strokovno pot nadaljeval kot samostojni arhitekt.
Med njegovimi izvedenimi deli izstopa Pokopališki kompleks Srebrniče pri Novem mestu. Delo zaznamuje izjemno občutljiv odnos arhitekture z okoliško naravno krajino. Izpovednost arhitekture in poetika notranjega prostora sta tukaj v tako tesnem stiku z dejavniki okoliške narave, da je težko določiti, kje se arhitektura konča in začne narava.
Med ostalimi izvedenimi projekti prof. dr. Aleša Vodopivca velja omeniti še prenovo Festivalne dvorane na Bledu in Hotel Jezero v Bohinju. Pri prvem delu gre za eno prvih doslednih prenov slovenske modernistične arhitekture. Problema ohranjanja kakovostnih del iz obdobja modernizma se je Aleš Vodopivec zavedal, še preden je konservatorska stroka sploh začela razmišljati o spomeniški zaščiti del iz naše polpretekle zgodovine, in s prenovo Festivalne dvorane na Bledu je ohranil spomin na delo Iva Spinčiča. Podobno lahko tudi Hotel Jezero štejemo za pionirsko delo v slovenskem prostoru, saj ga lahko brez zadržkov umestimo v tisto, kar Kenneth Frampton imenuje »kritični regionalizem«.
Kot pisec, teoretik in arhitekturni kritik se je Aleš Vodopivec začel udejstvovati že v času študija, saj je bilo že njegovo diplomsko delo pri prof. Edvardu Ravnikarju (Arhitektura Ljubljane) teoretske narave. Leta 1987 je skupaj s prof. Janezom Koželjem izdal knjižno delo Iz arhitekture. Njegovo besedilo »Vprašanja umetnosti gradnje«, ki je izšlo v sklopu te knjige, je še danes marsikdaj osnova za diskurze o arhitekturni stroki. Med mnogimi članki, knjigami in ostalimi pisnimi deli Aleša Vodopivca je nujno omeniti tista, ki se ukvarjajo z delom prof. Edvarda Ravnikarja. Tako je uredil zbornik esejev Edvarda Ravnikarja z naslovom Umetnost in arhitektura, skupaj z izr. prof. Rokom Žnidaršičem pa je tudi avtor knjige Edvard Ravnikar, Architect and Teacher, ki je izšla pri založbi Springer Verlag. Navedeno raziskovanje in dokumentiranje Ravnikarjevega dela je bistveno prispevalo k zavedanju pomembnosti dela tega modernističnega arhitekta in marsikdaj tudi pripomoglo k ohranitvi njegove arhitekture. Tudi sicer je Aleš Vodopivec reden sogovornik v različnih razpravah, ki se dotikajo ohranjanja slovenske arhitekturne dediščine.
Aleš Vodopivec je poleg sodelovanja v drugih uredništvih tudi dolgoletni član uredniškega odbora revije AB. Krog ljudi, zbranih okoli nje, je več desetletij ustvarjal trdno jedro slovenske arhitekturne teorije in kritike, in eden njegovih najvidnejših in najbolj aktivnih članov je bil prav Aleš Vodopivec. Svojo zavezanost arhitekturni teoriji in kritiki je ohranil vse do danes, ko je na tem področju nedvomno ena največjih in najbolj spoštovanih eminenc.
Poleg vsega navedenega je velik pečat v arhitekturni stroki pustil tudi s svojim pedagoškim delom. V začetku devetdesetih let, ko je postal pedagog na Fakulteti za arhitekturo, je prevzel predmet Stanovanjske stavbe 2, kasneje pa je dolga leta predaval predmet Arhitekturna zgodovina 3. Prek navedenih predmetov, predvsem pa v seminarju je izobrazil in izoblikoval generacije študentov, tudi arhitekte, ki so danes osrednja imena slovenske arhitekturne prakse, publicistike in kritike. Njegova predavanja so desetletja veljala za najbolj relevantna, obiskana in spoštovana.
Za svoje delo je Aleš Vodopivec prejel več nagrad in priznanj: leta 1991 nagrado Prešernovega sklada, leta 2000 nagrado piranesi, leto zatem Plečnikovo nagrado, v letih 1990, 2008 in 2010 tri Plečnikove medalje, leta 2011 nagrado Ernsta A. Plischkeja, leta 2013 še zlato plaketo Univerze v Ljubljani za pedagoško delo ter leta 2019 zlati svinčnik. Od leta 2012 je tudi častni član ZAPS.
Aleš Vodopivec je arhitekt, katerega življenjski opus je tako obširen, da se ga v tako kratki predstavitvi ne da opisati, prav tako ni mogoče v nekaj stavkih opisati širine njegovega intelektualnega duha. Vsekakor pa je arhitekt, čigar delo se je že in se še bo z velikimi črkami zapisalo v zgodovino slovenske arhitekture.
