mag. sc. krajinske arhitekture Nikolaj Andrej Stare
Platinasti svinčnik 2024
Mag. Niko Stare je ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih v severovzhodni Sloveniji oral ledino z vključevanjem metod krajinskega planiranja v prostorske in urbanistične akte, zlasti v sklopu urbanističnega programa Maribora in krajinskih zasnov za Slovenske gorice, Dravsko polje ter Mariborsko in Ribniško Pohorje. V okviru projekta Maribor – jug je zasnoval sistem mestnega zelenja, velik del svoje strokovne pozornosti pa je namenil tudi detajlnim ureditvam zelenih, odprtih oz. parkovnih površin v Mariboru. Zato je bil za obdobje 1996–2000 imenovan za krajinskega arhitekta Maribora.
Naravi in odprtemu prostoru se je zapisal že z izbiro študijske usmeritve: leta 1962 se je vpisal na agronomski oddelek Biotehniške fakultete v Ljubljani. Študij na sadjarsko-vrtnarski smeri je zaključil leta 1967 s pridobitvijo strokovnega naziva diplomirani kmetijski inženir. Nato je nekaj časa poučeval na Srednji kmetijski šoli v Mariboru, leta 1976 pa se je kot prostorski načrtovalec zaposlil na takratnem Zavodu za urbanizem Maribor, kar je dokončno opredelilo njegovo strokovno usmeritev in specializacijo. V interdisciplinarno delovno skupino se je vključil kot enakovreden sodelavec, zadolžen za tedaj novo področje – krajinsko načrtovanje.
Kot eden prvih v Sloveniji se je vpisal na podiplomski študij urejanja krajine, in sicer na fakulteti, na kateri je pred tem že diplomiral. Z uspešnim zagovorom magistrskega dela Prispevek odprtega prostora k oblikovanju mirnih con, pripravljenega v letu 1985 pri prof. Dušanu Ogrinu, si je pridobil strokovni naziv magister krajinske arhitekture.
Strokovni opus mag. Nika Stareta je obsežen in zelo pester.
Za urbanistični program Maribora je pripravil modele za ugotavljanje privlačnosti in ustreznosti prostora – kar je bilo v tedanjem načrtovalskem procesu novost – v katerih so bili z metodo prekrivanja soočeni varovalni interesi in interesi razvoja. V izdelavo prostorskih aktov občin sredi osemdesetih let se je vključil z delom pri krajinskih zasnovah za Slovenske gorice, Dravsko polje ter Mariborsko in Ribniško Pohorje. Sodeloval je v ureditvah obcestnega prostora hitre ceste skozi Maribor, kar je bilo v tistem času na področju cestnega načrtovanja novo. Kasneje – v devetdesetih letih in v začetku tega stoletja – se je s krajinskimi ureditvami obcestnega prostora in z zasaditvenimi načrti aktivno vključil v pripravo prostorske in projektne dokumentacije za posamezne avtocestne odseke okoli Maribora ter v smeri proti Ljubljani, Lendavi in Šentilju, za vpadnice v Maribor in za nekatere državne ceste na Štajerskem, pa tudi v prenovo obcestnega prostora mariborskih mestnih ulic (skupaj več kot 50 izvedenih projektov).
Krajinske ureditve je predlagal tudi v kmetijskem prostoru, in sicer v povezavi z melioracijami v dolinskem delu Slovenskih goric, v Prekmurju in v Vipavski dolini, na skupno prek 5.000 ha. Projektanti osnovne in detajlne obvodne ureditve pa so predloge novih vzorcev v krajini težko sprejeli oz. zanje ni bilo razumevanja. V praksi, še zlasti v Vipavski dolini, jih niso izvedli, namesto tega so z uničenjem značilne parcelacije in krajinskih vzorcev, ki jih tvori vegetacija, ustvarili kulturno stepo, v kateri kraljuje neprijeten veter, ki povzroča še eolsko erozijo.
Mag. Stare je bil vključen v vse velike urbanistične projekte, ki so bili v zadnjih štirih desetletjih pripravljeni v Mariboru in na tamkajšnjem zavodu za urbanizem. V okviru projekta Maribor – jug je zasnoval sistem mestnega zelenja, zaupana mu je bila tudi ureditev novega pokopališča Dobrava. Projekt je zasnoval na dejstvu, da je enakost po smrti najvišja demokratična možnost, saj v človeškem življenju ta enakost ne bo nikoli dosežena.
Nasploh se je mag. Niko Stare z ureditvami pokopališč na svoji strokovni poti veliko ukvarjal. Na številnih potovanjih je nabral neprecenljivo zbirko fotografij in prikazov zasnov pokopališč z vsega sveta. Je tudi avtor novega pokopališča v Vuzenici. Osnovna oblikovalska značilnost tega pokopališča je tratna površina v kontrastnem odnosu do višinsko omejenih nagrobnikov. Čeprav gre v bistvu za vaško pokopališče, je bil odziv na ureditev zelo pozitiven. Pokopališče je kot primer dobre prakse objavljeno v učbeniku Urbanistično planiranje dr. Andreja Pogačnika in v knjigi The New European Landscape avtorja Michaela Lancastra, izdani v Angliji leta 1994.
S fazo ureditve okolja, zelenih in odprtih površin je mag. Stare sodeloval v več kot 150 različnih prostorskih izvedbenih aktih po vsej državi, pri pripravi izvedbene dokumentacije za pomembne drevorede, trge, mestne parke, stanovanjske soseske, centralne objekte, šole, cerkve in postavitve kulturnih spomenikov; preverjal je možnosti in predlagal lociranje reklamnih tabel, kioskov in zimskih vrtov, večinoma po mestu Maribor.
S tem pa seznam njegovega raznovrstnega udejstvovanja še ni izčrpan. Kot vodja projektov in motor delovne skupine, tako v vsebinskem kot v idejnem smislu, je poskrbel za številne ustrezne ureditve večjih območij (v naseljih in v odprtem prostoru), namenjenih predvsem športu, rekreaciji in oddihu (ureditveni načrti za športno-rekreacijski center ob Pekrskem potoku v Mariboru, za Stražunski gozd, območje Ljudski vrt – Branik, športno-rekreacijski center pod Pekrsko gorco in rekreacijske površine na Pohorju, ureditev gramoznice v Dupleku, baročnega kompleksa Dornava, prostora ob Dravi od Ruš do Spodnjega Dupleka, vinske ceste v Mariboru ter rekreacijskih con v Radljah ob Dravi, Lenartu in ob vznožju Pohorja v Mariboru).
Kot nosilec splošnega pooblastila se je preizkusil tudi v pripravi poročil o vplivih na okolje (med drugim za možne lokacije odlagališč odpadkov v občinah Maribor, Lenart, Ptuj, Ormož, Slovenska Bistrica in Radovljica, za centralno čistilno napravo v Mariboru, za avtocesto Arja vas–Vransko, za zahodno obvoznico Maribora, za škofjeloško obvoznico idr.).
V času svojega službovanja na Zavodu za urbanizem Maribor ga je pot zanesla tudi na strokovni parket zunaj Slovenije. Za prostorski plan področja Platak nad Reko je pripravil presojo vplivov na okolje za športno-rekreacijski center ter sodeloval pri izdelavi generalnega urbanističnega plana za dve veliki območji v takratnem Titogradu v Črni gori. S predstavitvijo svojih del je prispeval k različnim strokovnim posvetom v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji.
Za svoje delo je dobil številna priznanja in nagrade. Za projekt ureditve Treh ribnikov, ki odraža uglašeno interdisciplinarno delo, je s soavtorji prejel Plečnikovo nagrado. V obrazložitvi je bilo posebej poudarjeno, da je ureditev primerljiva z drugimi tovrstnimi stvaritvami na svetovni ravni. Za krajinsko ureditev obvoznice Prešernove ceste v Ljubljani je s soavtorji prejel prvo nagrado na anonimnem javnem republiškem natečaju, za sosesko Betnava v Mariboru pa drugo nagrado na vabljenem natečaju.
Bil je član žirij na številnih republiških natečajih, opravil je več raznovrstnih recenzij in revizij. V obdobju 1990–2002 je bil član mariborske urbanistične komisije, leta 1996 pa je bil imenovan za krajinskega arhitekta Maribora (do l. 2000). Bil je aktivni član Inženirske zbornice Slovenije, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije ter komisije za strokovne izpite krajinskih arhitektov.
Čeprav je od konca leta 2005 upokojen, ga njegovo ostro strokovno oko in aktivni odnos do mesta, v katerem je pred mnogimi leti našel svoj dom, ohranjata med prepoznavnimi mariborskimi obrazi. Je član sedanje mestne urbanistične komisije, s svojimi kritičnimi prispevki, katerih namen je izobraževati, spodbuditi razmišljanje in izboljšati stanje javnih (zelenih) površin v mestu Maribor, pa se pogosto pojavlja v lokalnem časopisju.
Fotografija: osebni arhiv
