Sveti Urh, Razstava 1941-1945 (prenova mežnarije)
prejemniki priznanj
zlati svinčnik
ATELIERarhitekti: Jurij Kobe, Maja Kovačič
Obeležje spomina na medvojno mučenje v domobranski postojanki na svetem Urhu pri Ljubljani je bilo v petdesetih letih 20. stoletja zaupano arhitektu Borisu Kobetu, ki je poleg obnove cerkve in mežnarije zasnoval spominski krajinski park z monumentalnim spomenikom na jasi sredi gozda. Nadaljevanje njegovega dela in ponovna postavitev spominske razstave sta bili zaupani njegovemu sinu, arhitektu Juretu Kobetu. S soavtorico arhitektko Majo Kovačič sta nekdanje prostore mežnarije, v katerih so se dogajala od oči odmaknjena grozodejstva, obnovila in nadgradila s subtilnimi posegi. Mojstrsko zasnovani in izpeljani detajli zapirajočih mrež sicer odprte lope funkcionalno prekrijejo odprtine med strešnim napuščem in obodnim zidom, hkrati pa jih lahko razumemo kot sloj pajčevine, ki se nabira z leti in prekriva narodov spomin – sloj, ki ga moramo vsake toliko časa odstreti, simbolno odstraniti, da se seznanimo z bolečo resnico.
V vhodni lopi so postavljeni pojasnjevalni panoji, ki s svojo zadržano črno-belo grafiko delujejo umirjeno in nas pripravijo na odhod v kletne prostore, v katerih so mučili jetnike. Obokani prostori so očiščeni, na tleh ostaja prvinska zemlja, v kateri lahko razberemo zapise krvi in potu, temačni prostor pa je osvetljen zgolj z diskretno svetlobo, ki se s tal razliva po neobdelanih kamnitih zidovih. Svetloba skupaj s senco poudarja vtis temačnosti. V obstoječi leseni vratni okvir vstavljena nova kovinska vrata so spremenjena v spominski zapis s fotografijami mučenih in usmrčenih. S svojo velikostjo in nemožnostjo premikanja ali odpiranja nakazujejo brezizhodnost položaja, v katerem so se znašli jetniki.
Tankočutna prenova nekdanje mežnarije in postavitev spominske razstave sta majhno arhitekturno delo, ki pa s svojo zadržano zasnovo, z izredno premišljeno uporabo materialov in oblik, predvsem pa na simbolni ravni bistveno presega svojo materialnost.
