Alpski hiši
Zlati svinčnik 2025 za odlično realizacijo
avtorji: DEKLEVA GREGORIČ ARHITEKTI: : Aljoša Dekleva, univ. dipl. inž. arh., Tina Gregorič, univ. dipl. inž. arh., Jan Žužek, abs. arh., Andi Koder, univ. dipl. inž. arh.
sodelavci: Grega Kovič, univ. dipl. inž. grad., Simon Kogoj, univ. dipl. inž. grad., (Konzola d.o.o.), Matjaž Bobnar, univ. dipl. inž. el., (M-Blisk d.o.o.), Gregor Lipovšek, dipl. inž. str., (s.p.), Gregor Mihelič, dipl. inž. grad., (Standard d.o.o.)
vodja projektiranja: Aljoša Dekleva, univ. dipl .inž. arh.
naročnik: zasebni
Podobno kot mestno pokopališče v Ankaranu tudi projekt Alpski dvojčici vstopa v intenziven dialog s svojim naravnim in grajenim okoljem, ob tem pa uspešno spaja tradicijo z inovativnostjo v obliki, nosilnih konstrukcijah in materialih.
Hiši stojita sredi osupljive gorske pokrajine v bližini Triglavskega narodnega parka in najvišje gore v državi, na strmem, gozdnatem južnem bregu nad jezerom Jasna. Na zunaj posnemata tradicionalne alpske stavbe z njihovimi podolgovatimi volumni pod dvokapno streho, a sta v nasprotju z njimi bolj odprti in deloma previsni. Tudi dvokapnici, ki se z dolgimi napušči steguje v vse štiri smeri, je dovoljene več formalne avtonomije kot njenim konvencionalnim vzornikom. Podstrešje je med obema zatrepoma popolnoma odprto, njegovi konstrukcijski elementi, med njimi tudi jeklene lege, pa poetično segajo onkraj stavbnega volumna.
Da bi se hiši čim bolj stopili z okoliško krajino, nista geometrijsko povezani z obodnim zidom, temveč sta v vseh treh dimenzijah zamaknjeni, tako da je ena postavljena malce nad in pred drugo. Med oba volumna je postavljen najprivlačnejši zunanji prostor – terasa, s katere se odpirajo osupljivi pogledi na jezero pod njo, na okoliške hribe in visoke gore, ki uokvirjajo pokrajino.
Koči imata dve bivalni nadstropji, nad katerima je odprto podstrešje, ki ga arhitekti opisujejo kot lebdečo streho. Vhod v hišo je v prvem nadstropju; tu je velika dnevna soba, iz katere se skozi okno, ki se razteza od stene do stene ter od vrha zofe do stropa, odpira pogled na gozd. Na teraso vodijo nevpadljiva drsna vrata. V tem delu hiše najbolj izstopa črn železen kamin valjaste oblike, iz katerega potuje dim skozi vodoravno postavljeno cev, povezano z drugo, valjasto kovinsko cevjo – črnim dimnikom na terasi, ki ruši simetrijo stavbe. Na severni strani so v tem nadstropju pomožne sobe in stopnice; ene vodijo v pritličje s spalnicami, druge pa na podstrešje – te so zasnovane kot strmo, po meri narejeno polično stopnišče.
Izbor materialov nakazuje različne funkcije nadstropij: vidni beton z opažem iz grobo žaganega lesa za spalnico, lesene stene za dnevno sobo in jedilnico, kjer masivni prečni tramovi iz smrekovine poudarjajo višino kasetiranega stropa. Streha sedi na dveh kovinskih I-profilih, na katera so s po meri narejenimi jeklenimi elementi pritrjeni dvojni špirovci. Ti se zaključijo s kovinskim napuščem in žlebovi, ki se lepo ujemajo s črno barvanim jeklom in temnim lakiranim lesom.
Okoliška pokrajina je bolj kot ne neokrnjena. Kljub izjemni strmini, v katero sta postavljeni, dajeta hiši vtis, da lebdita v iskanju kar najmanj motečega dostopa. Zasaditev z avtohtonimi rastlinami še dodatno poudarja željo po zlitju grajenih tvorb z naravno pokrajino njunega mikrookolja.
Žirija je prepoznala domiselno umeščenost in sestavo volumnov, prosojnost stavb in konstrukcijske rešitve, ustrezno rabo materialov in izvirno poetiko detajlov. Zdi se, da je želja arhitektov, da bi predstavili model za prihodnjo vizualno, kulturno in materialno prenovo alpske arhitekture, uresničljiva.
