Pokopališče Ankaran
Zlati svinčnik 2025 za odlično realizacijo
avtorji: Uroš Rustja, univ. dipl. inž. arh., Primož Žitnik, univ. dipl .inž. arh., Mina Hiršman, mag. inž. arh., Mateo Zonta, mag.inž.arh. (arhitektura) in dr. Ana Kučan, univ.dipl.inž.kraj.arh., Luka Javornik, univ. dipl. inž .kraj. arh., Danijel Mohorič, mag. inž. kraj. arh. (krajinska arhitektura)
sodelavec: Tomaž Mlinarič, univ. dipl .inž. arh.
vodja projektiranja: Uroš Rustja, univ. dipl .inž. arh.
naročnik: Občina Ankaran
Pokopališče, nastalo ex nihilo, leži na proti zahodu obrnjeni brežini, ki usmerja pogled na del slovenske obale in naprej na Tržaški zaliv. Obdano s sredozemskim gozdom predstavlja sintezo lokalnih pogrebnih običajev in nekaterih tujih modernističnih vplivov.
Tvori ga pet teras, zarezanih v pobočje. Na prvi stoji poslovilni objekt, ki ga pokriva velika železobetonska plošča z okroglo odprtino sredi stropa, skozi katero prodirajo drevesne veje, morda kot simbol drevesa življenja. Terase so povezane s klančinami, ki obiskovalca na poti usmerjajo z ene terase na drugo. Oči se najprej ustavijo na stavbi poslovilnega objekta, kjer za črno kovinsko ograjo s posebnim vzorcem stoji katafalk; tu z igro svetlobe nastajajo prostorske plasti, ki svetle prostore ločujejo od temnejših. Vendar poslovilni objekt ne izstopa na način, običajen za cerkve, pač pa se kaže kot diskreten poudarek na obiskovalčevi poti h grobovom. Tudi tu nastopajo enaki zidovi, ki obiskovalca pospremijo v kompleks in ga vodijo skozi njegove prostore. Arhitekturna izjemnost poslovilnega objekta izhaja iz velike železobetonske plošče, ki kot edini večji horizontalni arhitekturni element kompleksa zaokrožuje tektoniko stavbe. Na poti k poslovilnemu objektu obiskovalca pritegne maketa pokopališča na kamnitem podiju; umetnina, ki prikazuje terasasto ureditev kompleksa. Pokopališče je odeto v zamolkle barve, v rjave odtenke in barvo sredozemske rdeče prsti, kot aluzijo na vrnitev k materi zemlji.
Verjetno najpomembnejša pa je arhitekturno-haptično-motorična dimenzija pokopališča; vzpon v hrib, zaznavanje prostorov in volumnov med gibanjem, dotikanje različnih površin med postopnim vzpenjanjem skozi pokopališče, kjer se plast za plastjo razkrivajo arhitekturni in krajinski elementi. Med vzponom se obiskovalcu s teras in poti, ki se vijejo k vrhu brežine, odpirajo vedno novi in drugačni pogledi na morje in okoliško rastje. Potovanje se začne pri poslovilnem objektu in konča v gozdu nad pokopališčem. Na neki način ga lahko razumemo kot življenjsko pot tistih, ki so se tu na koncu svojega svetnega popotovanja vrnili k naravi, kar dodatno poudarjata še prostranost in dokončnost morskega obzorja.
Poleg barv zidove zaznamujejo tudi različni načini površinske obdelave; nekateri so popolnoma gladki, na otip kot teraco, drugi grobi, rustikalni, kamniti ali betonski; povezujejo jih manjši leseni elementi v slogu detajlov, ki jih je za stavbo fundacije Querini Stampalia v Benetkah ustvaril Carlo Scarpa. Takšen izbor materialov in pretanjeno niansiranje krepita izrazno moč in skladnost pokopališča. Krajinskoarhitekturni elementi tu niso le dodatek ali ozadje arhitekturi, temveč so sestavni del zasnove.
Ankaransko pokopališče v nekaterih pogledih spominja na Scarpovo pokopališče Brion z njegovimi dolgimi zidovi, vodnimi površinami in intimnimi, a prosojnimi plastnatimi prostori, kontrasti svetlobe in sence, duhovito uporabo tradicionalnih in sodobnih materialov, vključevanjem rastlin in ne nazadnje s preprostimi, prefinjenimi dejali, kot so vrata, tečaji, zapahi, lončki, pipe in podobno. Njegova filozofija in dinamična izkušnja pa sta vseeno drugačni od vzdušja, ki ga ustvarja njegov predhodnik. Scarpov objekt je postavljen na raven teren; je bolj ali manj zaprt in statičen, edinstven in čudežen mikrokozmos, medtem ko je ankaransko pokopališče dinamično; obiskovalca spodbuja, da ga prehodi, se razgleda in ga razišče ter sodeluje v dialogu med stavbo in njenim okoljem. Opominja na pogrebni sprevod, ki je nekoč križem kražem potoval skozi mesto do končnega postanka pokojnika, obenem pa sledi sredozemski tradiciji vzpona na sveti hrib.
Tudi v zasaditvi odmeva narava sredozemske pokrajine in njenega avtohtonega rastja. Borovi gaji, grmovne skupine in pasovi cvetočih travnikov ustvarjajo podobo neprekinjene vezi med grajenimi terasami, naravnim terenom in ritmi njegove vegetacije.
Žirija prepoznava kakovost projekta v njegovi kontekstualnosti, dialogu s parkovno in arhitekturno ureditvijo, preprostosti materialov in detajlov, poigravanju s prehodi, njihovem razpiranju in oženju, intimnih prostorih ob grobovih ter v ureditvi prostora za vodnjak s pipami in zalivalkami. S premišljenim izborom materialov in oblik ter pretanjenim niansiranjem barv in svetlobe so avtorji ustvarili edinstveno izkušnjo tega arhitekturno-krajinskega kompleksa.
