In memoriam Miha Jazbinšek (1941 – 2026)
Novica
Aktualno
Rojen leta 1941 v Ljubljani je otroštvo preživel v času druge svetovne vojne, delno tudi za žico, šolanje pa ga je vodilo od Varaždina do ljubljanskih šol na Šubičevi in Gosposki. Študij arhitekture je opravil v Ljubljani, kasneje pa ga nadgradil z interdisciplinarnim podiplomskim študijem prostorskega in urbanističnega planiranja. Kot je rad zapisal, se je »učil sproti« – skozi delo, prakso in življenje.
Svojo poklicno pot je začel kot oblikovalec, nadaljeval kot projektant, urbanistični načrtovalec ter prostorski in družbeno-razvojni planer, kasneje pa vodil lokalni urbanistični zavod in dosegel vrh v vlogi ministra za okolje in prostor v prvih vladah samostojne Republike Slovenije. Njegova strokovna in javna pot je bila tesno prepletena z razvojem slovenskega prostora v ključnem obdobju državnega osamosvajanja.
Njegovo ime bo trajno povezano s prvim Stanovanjskim zakonom, v javnosti znanim kot Jazbinškov zakon, ki je omogočil privatizacijo velikega dela družbenih stanovanj in številnim družinam olajšal pot do lastnega doma. Za generacijo Slovencev je pomenil prelomnico, saj je mnogim omogočil trajno rešitev stanovanjskega vprašanja ter večjo socialno in bivanjsko varnost.
Jazbinšek je bil vse življenje dejaven tudi v javnem in političnem prostoru. Deloval je kot mestni svetnik Mestne občine Ljubljana ter dosledno zagovarjal strokovne rešitve in odgovorno urejanje prostora. Njegovo delovanje je zaznamovalo prepričanje, da je prostor omejena in skupna dobrina, ki zahteva dolgoročno, premišljeno in v javno korist usmerjeno ravnanje.
Okoljsko zavest je, kot je poudarjal sam, razvil že v mladosti pri tabornikih. V javnem življenju je bil aktiven v različnih političnih in civilnodružbenih okoljih – od Zveze komunistov, Zelenih Slovenije, LDS do kasneje stranke Vesna. V vseh obdobjih je ostal zavezan varovanju okolja, trajnostnemu razvoju in odgovornemu odnosu do prostora. V političnem delovanju je večkrat nastopal kot načelen kritik in zagovornik javnega interesa.
Ob svojem strokovnem in političnem delu je ostajal tudi ustvarjalno in kulturno dejaven – kot glasbenik v različnih zasedbah ter sodelujoči v pihalnih orkestrih. Življenje je, kot je zapisal sam, živel »barvito« in prepleteno z različnimi zanimanji in vlogami. Bil je vdovec po arhitektki, arhitektura pa je zaznamovala tudi njegovo družinsko življenje, saj jo je nadaljevala njegova hči Urša, ki je prav tako prezgodaj odšla.
Miha Jazbinšek za seboj pušča izjemno strokovno, politično in osebno dediščino. Njegovo delo je pomembno sooblikovalo slovenski prostor, stanovanjsko politiko in okoljsko zavest ter ostaja trajno vtkano v življenje številnih ljudi.
Njegovim svojcem, prijateljem, sodelavcem in vsem, ki so ga poznali in cenili, izrekamo iskreno in globoko sožalje.