Vesna Vozlič Košir, univ. dipl. inž. arh. in Matej Vozlič, univ. dipl. inž. arh.
Platinasti svinčnik 2026
Platinasti svinčnik za življenjski opus prejmeta arhitekta Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič, ki že več kot štiri desetletja pomembno zaznamujeta slovensko arhitekturo in javni prostor.
Njuno delo odlikujejo zadržana arhitekturna govorica, spoštovanje dediščine in izjemen občutek za javni prostor. Njun najpomembnejši skupni opus je več kot tri desetletja trajajoča prenova nabrežij Ljubljanice, s katero sta pomembno oblikovala sodobno podobo Ljubljane in mesto približala reki. Za svoje delo sta prejela številna pomembna priznanja, med drugim Plečnikovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in Evropsko nagrado za urbani javni prostor.
Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič sodita med najvidnejše ustvarjalce sodobne slovenske arhitekture. Njun opus sega od hiš in interierjev do javnih stavb, prenov ter obsežnih ureditev javnega odprtega prostora. Njuna posebnost in odlika sta svojevrstna likovna zadržanost in spoštovanje kulturne dediščine; prepoznaven in za stroko posebej pomemben je njun odnos do prenavljanja in urejanja javnega urbanega prostora. Doslej so bile najodmevnejše njune domišljene in zadržane prenove in ureditve javnega odprtega prostora v Ljubljani.
Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič sta študirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Avtorsko sodelujeta že več kot štiri desetletja in za svoje delo sta, poleg zmag na javnih natečajih, prejela tudi več pomembnih priznanj, med drugim:
– leta 1990 priznanje Piranesi za načrtovanje prenove in dograditve Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje – CIRIUS v Kamniku;
– leta 1994 Plečnikovo medaljo za ureditev tlaka na Cankarjevem nabrežju;
– leta 2007 nagrado Prešernovega sklada za dvoletni opus, v katerem so bili izpostavljeni večnamenska dvorana v Medvodah, policijska postaja v Mostah in interier Opera bara v Ljubljani;
– leta 2012 Evropsko nagrado za urbani javni prostor (European Prize for Urban Public Space) za preureditve nabrežij in mostov na Ljubljanici (skupaj s soavtorji);
– leta 2018 Plečnikovo nagrado za ureditev nabrežij Ljubljanice od Tromostovja do Zoisove ceste, skupaj z Novim trgom.
Oba arhitekta sta diplomirala leta 1980, Vesna pri profesor dr. Petru Fistru, Matej pri profesor Edu Mihevcu, nato pa sta se, po prvih zaposlitvah v Krškem in Ljubljani, tri leta strokovno izpopolnjevala pri v ateljeju Borisa Podrecce. Na Dunaju sta risala načrte za interierje Platane in DESSE ter za trge v Piranu, Sacilu in Salzburgu. Interierji in javni odprti prostor so postali njuni osrednji in stalni temi, ki bistveno zaznamujeta njuno samostojno arhitekturno pot. Ta je obetala že takoj po koncu študija, ko sta leta 1981 zmagala na javnem natečaju za ureditev Petkovškovega nabrežja z Mesarskim mostom in Kolodvorsko ulico do železniške postaje.
Njun magnum opus so brez dvoma projekti za prenovo nabrežij reke Ljubljanice. Njune načrte za Cankarjevo nabrežje so pričeli izvajati leta 1991, potem ko sta ponovno zmagala na javnem natečaju, in od takrat pa do danes sta zasnovala ureditve obrečnega prostora med Tromostovjem in Zoisovo cesto, vključno s Cankarjevim, Hribarjevim in Gallusovim nabrežjem, pa tudi prenovo Ribjega, Dvornega in Novega trga.
Ta zahtevna in obsežna načrtovalska naloga, ki se je v več kot treh desetletjih neprestano dopolnjevala in širila, priča o značilnostih in vrlinah avtorskega dvojca: Vesna in Matej sta zavezana visokim strokovnim in etičnim standardom, hkrati pa vztrajna iskalca najboljših možnih rešitev ter velika ljubitelja mesta in njegove arhitekture. Posegi v obrežni prostor Ljubljanice, ki ga zaznamuje Plečnikova dediščina, so izjemno zahtevna in odgovorna naloga. Poleg mirne in preudarne roke terjajo prav zanju tako značilne avtorske vrline in sposobnost, da se kljub izredno bogati arhitekturni preteklosti, ne umikata v ozadje. Svoje intervencije pozorno vgrajujeta v občutljivo tkivo mesta ob reki, premišljeno nadgrajujeta bogato dediščino arhitekturnega urejanja in tketa sveže podobe sodobnega mestnega prostora. Z natančno detajliranim tlakovanjem povezujeta dele prostora ob reki v enovito javno površino, ki se na več mestih razširja na trge in obrečni prostor vpenja globlje v mestno tkivo. Obenem s pomoli, stopnišči, nabrežnimi potmi in znižanimi zidovi približujeta mestni prostor in prebivalce reki ter po svoje uresničujeta in dopolnjujeta Plečnikovo vizijo mediteranskega mesta, ki živi z vodo in ob vodi. Javni prostor, ki sta ga Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič ustvarila ob Ljubljanici, je namenjen vsakdanji rabi in mestnemu življenju. Javnega prostora in arhitekture ne načrtujeta na podlagi kakega manifesta: njun avtorski angažma je zasidran globoko v samem jedru arhitekture, kot je značilno za vse izjemne arhitekturne dosežke.
Med njune vidnejše ureditve mestnega odprtega prostora sodi tudi prenova Nazorjeve ulice in trga pred Pionirskim domom ob Komenskega ulici. Na malem trgu sta znova prikazala izjemno spretnost oblikovanja horizontalnih površin in s svojstveno likovno govorico nadgradila vrednost prostora trga in ga prefinjeno povezala z ulico in mestom. Geometrijski vzorec tlaka v eni potezi združuje vse robne pogoje – ulico, krajino, vhodna stopnišča v stavbe in obstoječi vodnjak z Batičevim Mladinskim kolom. Tudi v odmiku od Ljubljanice so izhodišča njune arhitekture odprtega prostora vedno zasidrana v misli na tradicijo javnih površin evropskih mest.
Misel na odprti prostor je zaznavna tudi pri mnogih stavbah, ki sta jih arhitekta prenavljala, zasnovala in realizirala na svoji dolgi profesionalni poti. V Kamniku sta v treh fazah dopolnila modernistično odprto zasnovo Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje – CIRIUS, sicer delo arhitekta Usenika iz leta 1960. Dolgotrajno dopolnjevanje, izvedeno tudi v sodelovanju z birojem DANS arhitekti, je temeljilo na postopnem dograjevanju različnih programskih objektov ob osrednji komunikacijski hrbtenici. Tko dograjeni objekti se obračajo navzven in navezujejo na trge, zelene atrije in odprto krajino ter ustvarjajo vzdušje svojevrstnega mesta v malem. Podobna stičišča javnega odprtega prostora s stavbami zasledimo še v nekaterih drugih njunih delih. Poslovilna vežica ob zidu pri cerkvi sv. Martina v Srednji vasi pri Bohinju je nekoliko odmaknjena od osrednje dostopne osi. Trg z drevesom, ki je ga ustvari razširjen del poti red vežico, je dobrodošel vmesnik med prostorom slovesa in poslednjo potjo pokojnika. Soroden je princip ustvarjanja javnih prostorov okrog poslovne stavbe Linde na Vodovodni ulici v Ljubljani, ki je postavljena v skrajno zahtevno degradirano postindustrijsko okolje brez konteksta, na katerega bi se stavba lahko navezala. Kljub temu sta arhitekta vztrajala in ima stavba vhodni predprostor, odprto javno pritličje, ki se prek komunikacijskega jedra razvije in razširi po stavbi, tudi v obliki polzaprtih etažnih vrtov. Manjkajoča krajina in javni odprt prostor sta poustvarjena v zasnovi arhitekture. Pri paviljonu Restavracije As sta z ureditvijo prostora na strehi podvojila površino prostora in ga prepletla z drevesnimi krošnjami. Rezultat sta zanimiv prostor parterja in terasa v drevesnih krošnjah. Arhitekta v vsaki nalogi vztrajata in iščeta priložnosti za snovanje odprtih prostorov, ki omogočajo skupno rabo.
Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič sta dolgoletna člana Društva arhitektov Ljubljana in Zavoda DESSA. Poleg uspešne udeležbe na številnih natečajih sta arhitekta delovala tudi kot člana več natečajnih in ocenjevalnih komisij. Matej Vozlič je aktivni član Odbora za varovanje Plečnikove dediščine in Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Svoja dela redno predstavljata v objavah in na razstavah doma in po svetu.
Živita in delata v Ljubljani, njuna arhitekturna pisarna deluje v sugestivnem paviljonu, ustvarjenem iz razširjenega parterja historičnega uličnega objekta. V tem intimnem prostoru, polnem svetlobe iz vrta in spominov na bogato strokovno pot, ustvarjata in živita kot arhitekta in mestna prebivalca.
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije uvršča Vesno Vozlič Košir in Mateja Vozliča med izjemne posameznike, ki so s svojim dolgoletnim delom in opusom, strokovno držo in kulturo pomembno prispevali h kakovosti, prepoznavnosti in ugledu slovenske arhitekture ter trajno zaznamovali slovenski prostor, in ju zato nagrajuje s priznanjem platinasti svinčnik – priznanjem za vrhunski opus in trajen prispevek k slovenski arhitekturi.
