21. Zbor ZAPS: poročilo o dogodku
Novica
Aktualno
Participacija – Zakaj, kdo in kako?
21. Zbor ZAPS je bil posvečen participatorni praksi, kateri je v uvodnem prispevku dr. Pavel Gantar kot njen bistveni atribut izpostavil sodelovanje. Gre za deliberativno (posvetovalno) dejavnost, pri kateri je pomembna kontinuirana komunikacija, ki vključuje javno sfero: »za ljudi z ljudmi«. Ker je prostor omejena dobrina, so po njegovem mnenju konflikti neizbežni, participacija pa je tisto ključno orodje, ki naj bi služilo njihovemu delnemu premoščanju in povečevanju demokratične legitimnosti načrtovalskih odločitev. Večkrat je izpostavil tudi, da gre pri participaciji za socialni proces, rezultati pa so v takem procesu nepredvidljivi oz. na koncu niso nujno za vse enaki. Pojasnil je, da prostorsko načrtovanje ni le tehnično-proceduralni postopek, temveč redistributivna dejavnost v javni domeni, ki neposredno preoblikuje življenjsko okolje ljudi. In čeprav je vključevanje javnosti pri nas načelno splošno sprejeto, so z njegovimi procesi in rezultati pogosto nezadovoljni tako načrtovalci kot prebivalci.
V uvodu se je oprl na Arnsteinino lestvico participacije, s katero je razvrstila stopnje sodelovanja od manipulacije na dnu do popolne pristojnosti prebivalcev na vrhu. Ocenil je, da se je slovenska praksa do sedaj gibala kvečjemu okoli pete prečke (sprava), kjer prebivalci sicer svetujejo, a nosilci oblasti v celoti obdržijo pravico do odločanja. Kritično je opozoril, da se participacija v nekaterih primerih začenja prepozno, kar v javnosti vzbuja vtis vnaprej sprejetih odločitev in načrtovalce postavlja v neugoden položaj, ko se soočajo z vnaprejšnjim nasprotovanjem javnosti. Gantar je ob tem izpostavil, da pravna podlaga (ZUreP) sicer omogoča vključevanje javnosti že v zgodnjih fazah, vendar je bolj problem v načinu in vsebini javnih razgrnitev. Javnost namreč pogosto ne razume pomenov strokovnega jezika, javne razgrnitve pa največkrat aktivirajo nezadovoljen del javnosti. Zato bi bilo nujno že v začetnih fazah opredeliti različne javnosti in jih skozi proces različno nagovarjati. Gantar zagovarja premik k načelom stalnega in neformalnega sodelovanja, kjer bi bili načrtovalci v nenehnem stiku s prebivalci. Namesto novih zakonskih regulacij predlaga modernizacijo ter digitalizacijo obstoječih postopkov in njihovo dopolnitev z neformalnimi načini, kot so urbanistične delavnice in posvetovanja z lokalnimi mnenjskimi voditelji. Opolnomočenje prebivalcev ustvarja skupnost, je prepričan.
Za izboljšanje participacije v prihodnje dr. Gantar predlaga npr. še:
- Nujnost predstavitve različnih alternativ in variant ureditev, namesto da se javnosti ponudi le ena rešitev.
- Načrtovalci pri predstavitvah ne bi smeli prikrivati morebitnih negativnih posledic projektov.
- Uporabo interaktivnih elektronskih orodij, ki bi prebivalcem omogočala boljši vpogled, razjasnitev odprtih vprašanj ali eksperimentiranje z različnimi
- Opolnomočenje prebivalcev za skupnostno načrtovanje na majhnem merilu, kjer bi ti ob pomoči strokovnjakov sami urejali svoje
Vloga zbornice ZAPS je po Gantarjevem mnenju predvsem v vzpostavitvi platforme za izmenjavo izkušenj med strokovnjaki, kar bi omogočilo iskanje boljših rešitev za procese participacije. Dodatna formaliziranja imajo lahko celo negativni učinek in bi lahko pomenila dodatno birokratizacijo postopkov..
Zbor je nakazal nekaj smeri, v katerih ZAPS lahko naredi še več na temo participacije:
- Izmenjava izkušenj: ZAPS naj organizira periodične (npr. letne) pogovore strokovnjakov (Zbor ZAPS), kjer si izmenjujejo mnenja in izkušnje glede
- Boljše projektne naloge in vrednotenje: Storitev participacije mora biti del projektne Trenutno jo je težko stroškovno in časovno oceniti, vendar bi morala ZAPS aktivno podpirati visok nivo teh nalog, podobno kot pri natečajih.
- Interdisciplinarno sodelovanje: z drugimi strokami, ki se povezujejo v procesih
- Izobraževanje: strokovnjakov ZAPS na temo participacije v okviru stalnega poklicnega usposabljanja (SPU).
- Tehnični jezik: Stroka se ne sme zatekati v strokovni / tehnični jezik, da bi z njim prikrila specifične Iskrenost o tem, kaj stroka ve in česa ne ve, je ključna.
Strokovnjaki ZAPS velikokrat nastopajo kot »prevajalci« strokovnih rešitev; strokovni jezik je treba znati približati ljudem.
- Decentralizacija ZAPS: podobne dogodke organizirati tudi drugod po
- Okrepiti kader (npr. na občinah) in znanja (na fakultetah) prostorskih načrtovalcev in urbanistov, ki bodo opolnomočeni vstopali v procese
Ključni zaključki razprave:
- Vključevanje javnosti tudi skozi neformalne dogodke in aktivnosti urejanja
- Zakonodaja: Preprosto dodajanje zahtev v zakone brez vsebinske podpore je ocenjeno kot slaba
- Imeti realna pričakovanja:
- Participacija ne sme biti prepuščena naključju. V proces morajo biti vključeni različni Uspeh participacije je odvisen od načina, kako pristopimo k ljudem.
- Participacija temelji na Zaupanje je osrednji steber uspešnega načrtovanja, vendar se ne zgradi čez noč.
- Storitev participacije mora biti del projektne
- Javni interes: Ta ni vnaprej podana kategorija, temveč rezultat procesa načrtovanja. Izoblikuje se skozi dialog in
- Časovni okvir umeščanja v prostor: Veliki infrastrukturni projekti v tujini trajajo tudi 15 let (Heatrow že 40 let); pri nas je problematično pričakovanje hitrih rešitev ob hkratnem pomanjkanju kulture dialoga
- Enotnost mnenj: Napačno je pričakovati, da bo mnenje javnosti enotno. Naloga v procesu participacije je pretehtati različna mnenja in najti
- Participacija je nujna nadgradnja tehničnega umeščanja v Če je vodena s pravili, načrtom in iskrenostjo, ne zmanjšuje učinkovitosti znanja, temveč ga plemeniti z dejanskimi potrebami uporabnikov, ki so v končni fazi naročniki prostora.
Poročilo
Izjava 1: Dr. Pavel Gantar
Izjava 2: Aidan Cerar
Izjava 3: Alenka Korenjak
Projekt Zbori ZAPS sofinancira Ministrstvo za naravne vire in prostor.