SPOMENIK ŽRTVAM VSEH VOJN

natečaji

Predmet projektnega natečaja:

Predmet razpisanega natečaja v sklopu natečaja je predvidena pridobitev anketne rešitve za ureditev širšega območja, ki naj bo smiselno povezano s prostorom Kongresnega trga na jugu in Knafljevega prehoda na severu.
Spomenik mora ustrezati najvišjim zahtevam državnega protokola ob protokolarnih dogodkih, ki se jih udeležijo predsednik države in drugi najvišji predstavniki Republike Slovenije oziroma drugih držav.
S svojo obliko in velikostjo izraža pomen osrednjega državnega spominskega obeležja za veliko število prebivalcev na slovenskem ozemlju, ki so kot vojaki različnih armad padli v vseh vojnah, zlasti med I. in II. svetovno vojno. Posvečen bo tudi številnim civilnim žrtvam vojne in revolucije. S tem bi sledili tradiciji večine evropskih prestolnic, kjer že imajo spomenike neznanemu vojaku ali podobna osrednja spominska obeležja državljanom, ki so umrli v vojnah.

Naročnik: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Rok oddaje: 13.09.2013 00:00:00
Zaključno poročilo komisije: 10.10.2013 00:00:00

OCENJEVALNA KOMISIJA

Predsednik:
Aleksander OSTAN, univ.dipl.inž.arh.

Namestnik predsednika:
Robert POTOKAR, univ.dipl.inž.arh.

Člani:
dr. Martina VOVK, umetn.zgod.
red.prof. Janez KOŽELJ, univ.dipl.inž.arh.
Mirsad BEGIĆ, akademski kipar

Namestnika članov:
Mojca GREGORSKI, univ.dipl.inž.arh.
red.prof. Meta HOČEVAR, univ.dipl.inž.arh

Poročevalec:
Luka JAVORNIK, univ.dipl.inž.kraj.arh.

Skrbnica natečaja:
mag. Špela KRYŽANOWSKI, univ.dipl.inž.arh.

25. 10. 2013

Vabilo na razstavo

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije vabita na otvoritev razstave natečajnih rešitev. Otvoritev bo v petek, 25.10.2013, ob 17.00 uri v Muzeju za oblikovanje in arhitekturo (MAO). Razstava bo odprta do vključno 17.11.2013 od torka do nedelje od 10.00 do 18.00 ure.

Vabljeni!

Plakati

Avtorji:

Rok Žnidaršič, u.d.i.a.
Mojca Gabrič, u.d.i.a.
Samo Mlakar, u.d.i.a.
Žiga Ravnikar, u.d.i.a.
Dino Mujić, abs.arh.
Martin Kruh, abs.arh.
Statika: Tomaž Habič, u.d.i.g.

Ocena investicije: Slavko Poderžaj, v.g.t.

Insert iz poročila komisije:

Prvonagrajena rešitev oblikuje poseben vendar odprt prostor obeležja, vpet na zgodovinsko os prostora in predstavlja dejaven nastavek za njegovo nadaljevanje ter preoblikovanje v prihodnosti. Na ta način postavitev odgovarja na razmerja časa in zamisli, ki se v njem pojavljajo. Dva, v temelju povezana stebra naroda, kot ju avtorji imenujejo, naj bosta v svoji abstraktni obliki metafora in aluzija enotnosti v dvojnosti. Stebra sta med seboj razmaknjena po dolžini in globini, da določita osrednji prostor spomenika, kamor se polagajo venci. Ožina med stebroma okvirja pogled na vertikale zvonikov, smer obredne poti pa usmeri poglede na dominanto Gradu v ozadju spomenika.

Novo ustvarjen prostor spomenika povzema prečno os Zvezde in tako imenovano Plečnikovo os Napoleonovega stebra ter prečno os stranske fasade Kazine, ki preusmeri svečani prostor proti spomeniku. Na severni strani je obstoječi zid samo ozelenjen. Na ta način se oblikuje prostor v prostoru, ki je istočasno simetričen in asimetričen, umirjen in dejaven. V drugi fazi predlagajo avtorji ureditev ploščadi na sredi Južnega trga z zasaditvijo platan na pravilni mreži v obliki zelene strehe. Značilno oblikovan volumen visokoraslih platan naj bi opredelil osrednji prostor Južnega trga ne glede na zazidavo njegovih robov in ga povezal s parkom Zvezda.

Vtis dvignjenega prostora posebnega pomena, ki sovpada s smerjo obredne poti proti spomeniku, avtorji ustvarijo z višinsko poravnavo ploščadi. Na nevsiljiv način se izoblikuje podstavek spomenika, kamor vodijo položne klančine. Tlak ploščadi je iz utrjenega peska in ko se njen rob s strani pločnika navidezno dviguje k obeležju, dobi posvetilni napis, da ga lahko vidijo mimoidoči.

Dva visoka vitka kvadra različne širine in dolžine sta iz monolitnega armiranega betona, litega na mestu iz zmesi belega cementa in kamnov slovenskih rek in kamnolomov. Po izvedenem brušenju stranic naj bi risba različnih peskov pričarala podobo v enotnost povezanih različnosti in s tem dopolnila simbolni pomen spomenika. Kiparski element spomenika avtorji nadomeščajo z bronasto obrobo dvignjene ploščadi, ki poteka po celotni dolžini zidca in nosi na njegovem najvišjem delu posvetilni napis iz brona ulitih črk.

Avtorji s prepričljivimi argumenti ustvarijo v vrzeli uličnega oboda želeno ravnovesje, da umirijo in umerijo prostor spomenika s prezrcaljenjem fasadne ploskve Kazine v obliki prvega stebra spomenika, ki mu nato dodajo dinamični element drugega stebra. Kombinacija obeliska in stene, prostorskega znamenja in zaslona, določa obeležje in nanj opozarja. Odprta postavitev spomenika je tako umirjena in hkrati usmerjena. Prostor spomenika je določen na diskreten način in z zadržano govorico. Minimalistično oblikovanje obeležja temelji tako na govorici prostora kot na simbolni prezentaciji samega gradiva spomenika. Pomembno je, da bo tako postavljeno obeležje ostalo celovito tudi pri drugačni ureditvi južnega trga, kakršno avtorji predlagajo. Posebno skrbno in domiselno je obdelan predlog poteka polaganja venca spomenika in prirejanja drugih svečanosti. Predvidena obredna pot polaganja venca poteka iz Vegove ulice preko ploščadi Kongresnega trga in Zvezde ter preko ploščadi prečno do spomenika, po preizkušenem načelu menjave osi.

Predlagana postavitev spomenika in njegova simbolna oblika sta izrazito nevtralni, brez nepotrebne patetike in v tem prostoru kot tudi času neprimerne monumentalnosti. Obe izhajata iz nastavkov kompozicije že izoblikovanega širšega prostora obeležja žrtvam vseh vojn kot tudi njegovega fizičnega izraza. Tudi sam spomenik je zasnovan tako, da svečani prostor sicer jasno obeleži, vendar ga ne pogojuje z nepredvidljivim preurejanjem Južnega trga v ozadju. Po mnenju natečajne komisije so avtorji s svojim predlogom v največji meri ustregli pričakovanjem in merilom natečaja.

Po mnenju komisije si elaborat zaradi navedenih vrednosti zasluži prvo nagrado.

Plakati

Avtorji:

Dalija Tanšek, univ. dipl. inž. arh.
Mitja Usenik, štud. arh.
Matej Tratnik, štud. arh.
Boris Vranič, štud. arh.

Sodelujoči:

Konzultanti:
dr. Jakob Šušteršič, IRMA d.o.o.

Insert iz poročila komisije:

Avtorji upoštevajo urbano potezo, ki jo je zasnoval že Plečnik, ko je povezoval ruralni del Ljubljane – Trnovo z urbanim centralnim delom. Spomenik žrtvam vseh vojn je zasnovan kot oblikovana celota, ki zamejuje in tako zaključuje severno gradbeno linijo Kongresnega trga, v nadaljevanju katere je Plečnik zarisal Južni trg. Tako projekt lepo zaključi predel parka Zvezde. Istočasno pa s postavitvijo tako zasnovanega spomenika omogoči v prihodnosti izpeljavo Plečnikovega južnega trga v celoti in / ali ureditev celotnega predela do Knafljevega prehoda, oziroma pušča možnost kvalitetne programsko in oblikovno ustrezne rešitve celotnega kareja Slovenska – Wolfova – park Zvezda, ki ga ta predel, tudi v programskem smislu, kot eden zadnjih še vsaj delno prostih mestnih karejev nujno potrebuje.

Z ureditvijo celote spomenik –propileje odpira možnost dvostranskega doživljanja spomeniškega prostora.

Z enostavno, vendar odlično potezo zasuka četrtega slopa propilej, je spomeniku definiran fokus. Sem umesti najpomembnejši del protokola, to je polaganje venca. Vse ostale elemente, ki jih protokol zahteva, umesti v predel parka s spomenikom Sidra in tako smiselno razširi prostor dogajanja. Zavrten četrti slop z napisom je v osi parka Zvezda. Propileje primerno umesti na gradbeno linijo med Kazino in objektom Kongresni trg 3. Z višino in odmikom od obeh objektov pokaže občutljivost do grajenega okolja. Proporci so pretehtani, spomenik je kljub zunanjim dimenzijam, ki jih narekuje lokacija med dvema objektoma, umirjen. Ob tem pa se pojavi zadrega, saj široki slopi ogromne strukture propilej v perspektivnih pogledih z obeh strani trga vizualno povsem zaprejo ulični niz in obiskovalcu ponudijo varljiv občutek neprehodnosti. Zaradi monumentalnih dimenzij in klasi(cisti) čnega nagovora, ki pa so ga v zgodovini XX. stoletja uporabljali tudi avtoritarni režimi, obstaja tudi nevarnost, da bi se obliko propilej razumelo in interpretiralo tudi skozi to optiko. V tem smislu predlog ne deluje dovolj razbremenjeno in odprto ter onkraj narativnih kontekstov, kar pa je za občutljivo temo, s katero se ukvarja, v pomenu, pa tudi v arhitekturi pretoga drža.

Med posameznimi slopi s klančinami lovi višinske razlike, tako, da je višina notranjega platoja horizontalno poravnana, zunanji rob, rob ob parku Zvezda, pa sledi obstoječemu naklonu. Tako se ustvarjajo zanimivi prehodi v notranjost platoja, ki je proti severu zamejen z intenzivnim zelenjem, ki ujame obiskovalčev pogled med posameznimi slopi . Vzdolžna betonska klop zamejuje prostor za spomenikom.

Rešitev zelo jasno artikulira temo prehoda, temo vrat, ki odpirajo prostor za spomenikom. Ta je namenjen umiritvi, travnata površina med propilejami, betonsko klopjo in zeleno mejo proti severu je namenjena postavitvam različnih plastik, ki se mimoidočemu lovijo v posamezne kadre stebrišča.

To je glede na možnost prihodnje ureditve sicer začasna rešitev, ki pa tudi kot taka deluje izvrstno, saj ji intenzivna zelena kulisa lepo zariše ozadje.

Osvetlitev sledi zasnovi spomenika tako, da osvetljuje linearne sklope, uporabi talne reflektorje, tako da je enakomerno osvetljena notranjost celotnega spomenika.

S preprostostjo v materialu in barvi ter enovito betonsko površino poudarja svojo formo in se na sodoben način, očiščen ukvarjanja z eventualnim dekorativnim detajlom, pokloni Plečniku.

Po mnenju komisije si elaborat zaradi navedenih vrednosti zasluži drugo nagrado.

Plakati

Avtorji:

Arhimetrics d.o.o.
Petja Zupančič, u.d.i.a.
Darko Vasiljevič, u.d.i.a.
Tanja Špan, m.i.a.
Janez Vrhunc, u.d.i.a.
Goran Djokič

Tobias Putrih, akad. kipar

Insert iz poročila komisije:

Natečajno nalogo avtorji rešijo zelo izvirno, konceptualno jasno ter racionalno in sproščeno hkrati. V izhodišču namesto klasičnega spomenika (»konjenika«) ponudijo komplementarno strukturo; velik, porozen volumen, ki bi – s potrebnimi cezurami do obstoječih stavb – zapolnil »plombo« v nizu severne fasade Kongresnega trga. To ogromno arhitekturo/skulpturo (ki je med elaborati morda edina, ki integralno združuje jezika obeh strok) avtorji oblikujejo na vizualno zelo učinkovit način iz strnjenega »gozda« torzijsko zarotiranih, perforiranih stebrov. Slednji znotraj svojega tkiva skrivajo navidezno naključne izvotlitve, v katere obiskovalec lahko tudi vstopi in na ta način tudi od znotraj doživi to zanimivo strukturo, ki je fascinantna od daleč in kontemplativna od blizu, kar sta ključna pogoja za prepričljivost kateregakoli spomenika.

Čeprav predstavlja sintezo med zunanjim in notranjim prostorom, med volumnom kompaktnega objekta in ogromno prostorsko čipko ter na vizualno fascinanten način zapolni urbani premor na trgu, prav s tem povzroči tudi glavno zagato predloga; premočno zapiranje prostora in pretoka med obstoječim Kongresnim in bodočim Južnim trgom. Volumen zato deluje samozadostno in se s širšim prostorom sploh ne ukvarja; niti z navezavo na Plečnikovo os Vegove, niti s kaosom, ki ga pušča za sabo v notranjosti urbanega bloka.

Likovna kompozicija spomenika temelji na modularni mreži trikotniških stebrov, ki na poti v višino zarotirajo okoli lastne osi in s tem generirajo zelo zanimivo optično dinamiko, ki je z omogočenimi prehodi tudi funkcionalno utemeljena. S tem nastanejo zelo zanimivi, dramatični učinki tako na glavni fasadi, kot tudi v labirintu notranjih »jas« in prehodov, kamor proseva blaga svetloba. Izvirni so tudi pogledi kvišku iz različnih ambientov »interjerja«, doseženi tudi z učinkom širjenja in stopnjevanja stebrnega zgoščanja proti vrhu strukture, kjer ustvarjajo svojevrstno »streho«. Tam se v odprtinah odpira »svobodno nebo« z dinamičnimi, stalno spreminjajočimi se izrezi in aludira na poglede iz globine naravnih prostorov (votlin, jam ipd.). Čeprav v tekstu šibkeje predstavljena, je zasnova v simbolnem smislu dovolj abstraktna in odprta, da lahko sprejme različna branja in interpretacije, kot na primer tisto, ki aludira na gmoto povezanih neidentificiranih teles, ki se opirajo drug na drugega.

Spominska plošča spomenika se skriva v največji izmed izvotlin, ki pa je hkrati premajhna za sprejem večje skupine ljudi. Čeprav v kontemplativnem odmiku od živahnega trga, z odsotnostjo označevalca vhoda žal še dodatno oteži transparentnost protokola. Zaradi notranjih nepreglednosti bi bil (predvsem ponoči) otežen tudi nadzor varnosti.

Konstrukcija je s svojo delno transparentnostjo sicer zelo atraktivna, a hkrati tudi precej potratna, saj se tloris nosilcev po višini menjuje med vsako lamelo. Slednje bi s svojo ostrino, ki izhaja iz njihove trikotne oblike in materiala (korten), lahko pogojile tudi nezaželene poškodbe. Racionalnost izvedbe pa bi bila vprašljiva tudi zaradi cene; investicija bi gotovo precej presegla predlagano vsoto, pa tudi odvodnjavanje in splošno vzdrževanje bi bilo zelo zahtevno, zaradi česar bi se struktura verjetno hitro starala.

Predlog, ki s svojo večplastno in kiparsko žlahtno ikonografijo v sodobnem smislu nadaljuje jezik monumentalnih povojnih obeležij Bogdanoviča ali Džamonje (v odprtem prostoru bi deloval bolj prepričljivo), gotovo sodi med redke umetniške presežke tega natečaja.

Po mnenju komisije si elaborat zaradi navedenih vrednosti zasluži tretjo nagrado.

Plakati

Avtorji:

Marko Studen, univ.dipl.inž.arh., M.Sc.
Boris Matič, m.i.a.
Jernej Šipoš, u.d.i.a.
Paul Bourel, msc.land.arch.
Jana Kraševec, u.d.i.a.
Ivan Zuliani, abs.arh.

Sodelujoči:

Svetovalec za krajinsko arhitekturo:
Landscape d.o.o. Mitja Škrjanec, u.d.i.ka.

Svetovalec za oceno investicije:
TMGRA d.o.o. Miha Prašnikar, u.d.i.g.

Oblikovanje besedila:
Rdeči oblak d.o.o.,
Igor Medjugorac

Insert iz poročila komisije:

Urbanistična umestitev projekta je natančno premišljena in upošteva zgodovinsko Plečnikovo zamisel južne osi, ki se na ključnih točkah od Trnovske cerkve do (predvidenega) Južnega trga večkrat zalomi in je vsakič zaznamovana z asimetričnim znamenjem, ki deluje kot vmesnik in povezovalni člen na osi. V tem pogledu so v predlagani rešitvi upoštevana že dana dejstva in urbanistična zasnova Južne osi, ki je z razmislekom vključena v predlagano rešitev spomenika.

Ključna izvirnost rešitve se kaže v uporabi navidezno preproste, vendar zelo učinkovite ideje: to je dvig nivoja obravnavanega območja, s čimer se ustvari fizično, s tem pa tudi simbolno privzdignjeno mesto, do katerega ob straneh vodita klančini. Rešitev uporablja enostavne in čiste elemente oblikovanja prostora, ter se izogiba narativnosti in ilustrativnosti, ki bi spomeniku jemala univerzalni pietetni namen. V frontalnem pogledu je poudarjena izstopajoča masivna prednja zidna struktura, na kateri je umeščen bronasti medaljon in predviden verz, ki označuje veliki zid kot spomenik in mesto polaganja venca. Ostali elementi spregovorijo šele s subtilnim branjem prostora in detajlov, ter z uporabo elementov in materialov, ki se povezujejo z že prisotnimi elementi ali materiali iz bližnje okolice spomenika (npr. zrcalno obratna situacija s poglobitvijo nivoja in umestitvijo sarkofaga pri podhodu v bližnjem parku Zvezda).

Rezultat natečajnega predloga tako prinaša povsem presenetljivo in docela izvirno rešitev, ki predlaga za spomenik novo parkovno ureditev natečajnega območja, s tem, da tej ureditvi podeljuje z minimalnimi sredstvi pretanjen značaj privzdignjenega prostora. V simbolnem pomenu je takšen plato, dvignjeno ploščad nad mestom mogoče doživljati kot prostor za umik, za refleksijo, za umiritev telesa in misli, v primerjavi z bližnjim sicer zelo živahnim dnevnim vrvežem parka Zvezda. Privzdignjen prostor platoja omogoča hkrati obrat pogleda (s »spomenika« proti parku) in tako zelo domišljeno ponuja veduto bližnjega parka in življenja v njem kot primerno ozadje za spominski prostor, s tem pa tudi s presenetljivo enostavno gesto opredeljuje spomin kot entiteto, ki je pogojena z življenjem in njegovim trajanjem.

Takšen predlog ponuja izredno velik potencial uporabe tovrstno zasnovanega prostora, spomenik zastavlja dejansko kot uporaben javni prostor, ki je lahko namenjen različnim dogodkom in scenarijem. V anketni rešitvi za Južni trg avtorji predlagajo logično nadaljevanje parkovne ureditve s parkovno površino, ki deluje kot generator javnega mestnega prostora znotraj obstoječega kareja.

V tem je tudi izredna kvaliteta rešitve, saj omogoča povsem sodobno dojemanje spomenika kot prostora, ki je sicer namenjen pietetnemu čustvu in spominu, hkrati pa omogoča – brez profanacije – tudi njegovo povezavo v živo in življenjsko rabo javnega prostora v mestnem središču. Z izvedbo, predvideva in omogoča tako doživljanje posvečenega prostora kot hkrati uporabno javnega prostora ustvarja spomenik, ki v enem časti tako spomin na preminule, kakor slavi življenje samo. V tem pogledu je ideacija spomenika kot specifično zasnovane parkovne ureditve unikatna.

Predlog pa ima tudi nekatere pomanjkljivosti. Pričakovana zadrega na simbolni ravni bi bila, da predlagana ureditev v veliki večini prebivalstva (in verjetno tudi med prizadetimi, ki so ostali brez grobov preminulih svojcev), zaradi »memorialnega minimalizma« sploh ne bi bila percipirana kot pietetni, spominski prostor, temveč zgolj kot nov urbani prostor sredi Ljubljane. Drug problem je prostorski: zasnova z močnim zidcem, ki zapolnjuje večino odprte sredice lokacije, prehoda proti Južnemu trgu v resnici ne pušča odprtega; je vizualna (višja od očišča), pa tudi višinska bariera, saj je dostop do tja možen le preko relativno dolgih in visokih klančin. Hkrati visok monumentalni zid na frontalni strani z zakonom zahteva urejanje, to je varovalno ograjo za preprečevanje poškodb uporabnikov prostora, kar bi potencialno skazilo monumentalni frontalni izgled zidu. Zelo vprašljivo pa je tudi preživetje obstoječih dreves zaradi zvišanja terena (oz. njihove poglobitve), kar pa je ključen del zasnove.

Po mnenju komisije si elaborat zaradi navedenih vrednosti zasluži enakovredno priznanje.

Plakati

Avtorji:

Nina Komac Dečman, univ.dipl.inž.arh.
Barbara Pirih, univ.dipl.inž.arh.

Sodelujoči:

Konzultant za statiko:
Andrej Blatnik, u.d.i.g.

Konzultant za osvetlitev:
Breda Božič, u.d.i.a.

Insert iz poročila komisije:

Avtorji v sredino ožjega območja postavijo dve kovinski plošči, ki sta vpeti v tla, oziroma sta skoraj za svojo polovično višino ugreznjeni v zemljo. Kovinski plošči iz kortena imata več simbolnih pomenov: dvojnost, dvojina, utesnjen prehod »očiščenja« med njima, poglobitev v zemljo kot povezava med življenjem in smrtjo, odnos zemlja zrak… Dodatna simbolika je poudarjena z vodnim motivom, saj se po kovinskih ploščah razliva voda, ki teče z vrha plošč in ponikne v globino. V resnici zelo izčiščena in enostavna likovna kompozicija, ki pa jo s svojo globoko in na več nivojih razumljeno simboliko le še nadgrajuje.

Spomenik je postavljen na sredino prostora ožjega območja kot neke vrste tehtnica, zato je tudi tlakovana ploščad izvedena sredinsko: prehod do osrednjega spomenika je na nivoju brez arhitektonskih ovir, preostali pristopi pa so po stopnicah z zgornjega ali spodnjega nivoja pločnika. Ob samem spomeniku se je možno po stopnicah spustiti na spodnji nivo v tišino in globino ter od tam opazovati stik spomenika z nebom in polzenje vode po kovinski površini, ki izginja v globini. Hkrati pa se s spustom v globino vidi, da sta obe kovinski plošči na spodnjem nivoju povezani, da ta vidna dvojnost spomenika v svoji biti vseeno predstavlja povezanost in dejstvo, da smo v smrti vsi isti.

V reševanju urbanističnega problema se avtorji ne ukvarjajo s samim stikom ožjega in širšega območja, ampak predpostavljajo, da se že v prvi fazi prostor za spomenikom izprazni in ozeleni, kar pa je iz vidika dejanske možnosti izvedbe težko sprejemljivo. Prav tako avtorski predlog ne rešuje problema izpostavljenosti vzhodne stranice trga proti zidu in fasadi obstoječe stavbe Kongresnega trga 3.

Osvetlitev spomenika je podrobneje razčlenjena in obdelana, tako v svoji pojavnosti v nočnem času kot v času prehajanja med obema ploščama. Na prehodu je namreč v tleh vgraviran napis, po katerem se obiskovalec lahko sprehodi. Ožina prehoda med ploščama pa lahko predstavlja tudi pot sprave, pot upanja in pot v prihodnost.

Spomenik zadosti vsem potrebam protokola s svojo sredinsko usmerjenostjo; polaganje venca je namreč v osi pred spomenikom, možen pa je tudi protokolarni prehod med ožino obeh kovinskih plošč, ki še dodatno poudari simbolni obred prehoda in »katarzo«ki jo ob tem lahko doživimo.

Po mnenju komisije si elaborat zaradi navedenih vrednosti zasluži enakovredno priznanje.

Plakati

Avtorji:

Aljoša Dekleva, u.d.i.a., M. Arch (AA Dist)
Tina Gregorič Dekleva, u.d.i.a., M. Arch (AA Dist)
Matej Andraž Vogrinčič
Vid Zabel, štud. arh.

Sodelujoči:

Sheme:
Naia Sinde arg.

Maketa:
Samo Kralj, abs.arh.,
Nuša Jurkovič, abs.arh.

Vizualizacije:
Matej Mejak

Statična zasnova:
Gorazd Črnko, u.d.i.g.

Insert iz poročila komisije:

Avtorji elaborata se uvrščajo med redke projekte, ki prostor na izteku Plečnikove osi namenjen trgu popolnoma zapolnijo in izoblikujejo sklenjeno obodno pozidavo parka Zvezda. Dimenzije objekta so premišljene in vezane na okoliške gabarite, navezava na Plečnikovo os je poudarjena z lokacijo vstopnega stopnišča, navezava na kasnejše zaledje pa omogočena s pretočnim pritličjem. Spomenik oblikujejo kot izjemno monumentalen lebdeči volumen z izvotljeno notranjostjo. Masivnemu objektu, ki predstavlja urbano komponento mesta, postavijo antipod v obliki emocionalno močnega prostora notranjosti, kjer ohranjajo obstoječa drevesa, ki soustvarjajo poetičen in kontemplativen prostor. Kubus je torej dejansko prazen in z igro odnosa med zunaj in znotraj sproža emocije na relaciji med prisotnim in odsotnim, med živimi in mrtvimi. Avtorji sicer opisujejo povezavo med Kongresnim trgom in interjerjem spomenika (»odprtost proti nebu«…), ki pa deluje bolj na abstraktni ravni in ni dovolj argumentirana oz. je prostorsko nejasna. Kljub podobnosti z znanim projektom, ki spada v območje »profanega« (Knjižnica redkih rokopisov Beinecke, Yale, New Haven), avtorji ostajajo zavezani simboliki spomenika, ki mu senzibilno oblikujejo fasadni ovoj: »objekt« je narejen iz betona, ulitega v plasteh iz različnih agregatov, prinesenih iz lokacij mnogih bitk na območju Slovenije. Skozi izbor uporabljenih materialov se na ta način vzpostavi tudi simbolni stik s prostori padlih oz. »koncept integriranja locusa bitk«.

Kljub temu, da volumen v prostoru učinkuje zelo ploskovno in brutalno, rešitev nosi močan simbolni naboj. Komisija je v projektu prepoznala tako izjemne kvalitete v konceptu ter simbolni in materialni aplikaciji, kot tudi resne pomanjkljivosti v funkcioniranju (zapiranje prehoda na Južni trg, problem utesnjenega javnega prostora, problematično polaganje venca v notranjosti, nadzor varnosti, višina investicije…).

Po mnenju komisije si elaborat zaradi navedenih vrednosti zasluži znižano priznanje.