18. Zbor ZAPS, 27. november 2025
Kako uskladiti določanje površin?
18. Zbor ZAPS je potekal v okviru priprave novega pravilnika za določanje površin in prostornin objektov, ki ga pripravlja delovna skupina, sestavljena iz članov ZAPS, IZS in MNVP. Uvodoma so trije člani delovne skupine predstavili razloge in ključne dileme, s katerimi se soočajo ob pripravi pravilnika. Nov pravilnik, ki bo določal strokovne izraze in pravila za izračun površin ter prostornin, bo nadomestil razveljavljeni standard SIST ISO 9836, ki ostaja v uporabi do uveljavitve novega.
Namen novega pravilnika je odprava številnih nejasnosti pri določanju površin in prostornin, prilagoditev za zakonodajno uporabo ter dodajanje novih kazalnikov (npr. površina ovoja stavbe, površina pod stavbo).
Izkušnje strokovne pomoči članom in disciplinskih postopkov na ZAPS kažejo, da so vprašanja, povezana s tolmačenjem strokovnih izrazov in načinom izračunavanja površin, med najbolj pogostimi. Neusklajenost izrazov povzroča oteženo komunikacijo ter dolgotrajne in včasih tudi neuspešne upravne postopke.
Poročilo
Predstavitev
Izjava 1:Dr. Jernej Ćervek, ministrstvo za naravne vire in prostor
Izjava 2: Vlado Krajcar, generalni sekretar ZAPS
Izjava 3: Slavko Gabrovšek, arhitekt, Projektna skupina za gradbeno zakonodajo
17. Zbor ZAPS, 16. oktober 2025
Kako bomo do leta 2050 prenovili vse stavbe?
17. Zbor ZAPS je potekal v okviru priprav na implementacijo Direktive EU 2024/1275 o energetski učinkovitosti stavb, sprejete aprila 2024. Stavbam gre namreč pripisati 40 % končne porabe energije v Uniji in 36 % njenih z energijo povezanih emisij toplogrednih plinov, pri čemer je 75 % stavb v Uniji še vedno energetsko neučinkovitih. ZAPS želi proaktivno sodelovati v postopku prenosa zahtev v zakonodajo. V ta namen so bila pripravljena in dogodku predstavljena priporočila ZAPS, ki so izhajala tudi iz priporočil, prejetih s strani ACE. Na Zboru ZAPS smo želeli predebatirati pripravljena izhodišča, dobiti njihovo potrditev, morebitne dodatne argumente in zbrati opozorila, kje vse bi implementacija direktiva povzročila posledice, ki jih še nismo predvideli.
V uvodnem prispevku Ajde Bračič so bili predstavljeni ključni poudarki direktive, v kateri je načrtovan program postopnega popolnega razogljičenja stavbnega fonda do leta 2050. Da bi to dosegli, direktiva državam članicam narekuje izdelavo Nacionalnega načrta za obnovo stavb, s katerim se določijo koraki, potrebni za doseganje cilja. Države članice morajo načrt sprejeti do konca prihodnjega leta.
Med novostmi, ki jih uvaja direktiva, je uvedba Izkaza o prenovi stavb, ki se hrani v digitalnem dnevniku stavbe, ter prehod na izračun potenciala globalnega segrevanja stavbe v celotnem življenjskem ciklu stavbe (GWP). Direktiva poudarja tudi pomembnost točk »vse na enem mestu«, namenjenim vsem akterjem, vključenim v prenovo, zlasti pa lastnikom nepremičnin.
Smernice Evropskega sveta arhitektov poudarjajo pomembnost vključevanja arhitektov v proces implementacije direktive, države članice pa spodbuja celo naj bodo v svojih zahtevah glede energetske učinkovitosti in GWP strožje od priporočil direktive.
V nadaljevanju so bili predstavljeni predlogi, ki jih je pripravil ZAPS. Najpomembnejše je, da se v nacionalni načrt za prenovo vključi celovita prenova in ne le energetska prenova stavb.
Načrt naj tako poleg energetske prenove vključuje tudi statično sanacijo in požarno varnost, kakor tudi univerzalno dostopnost in uporabo, kadar je to potrebno. Predlagana je uvedba digitalnega dnevnika stavbe, v katerega se beležijo vsi posegi in zbira celotna dokumentacija o stavbi.
Predlagan je bil ponovni razmislek o načinu izračunavanja porabe, prednost pa naj ima izračun GWP. Glede energetskih izkaznic bi bilo smiselno vključiti možnost izdelave merjene izkaznice tudi za stanovanjske stavbe in ne zgolj izdelavo računske izkaznice..
Ob poudarjanju, da je prenova najbolj trajnostna gradnja, je treba podpirati tudi ponovno uporabo gradiv in gradbenih elementov ter vzpostaviti sistem za njihovo zbiranje in skladiščenje ter prodajo oziroma recikliranje.
Poleg mehanizmov financiranja kot je na primer Eko sklad, naj se na državni ravni pripravi tudi mehanizem organizacijske podpore za prenovo, zlasti za prenovo večstanovanjskih stavb.
Razprava, ki je sledila uvodnim prispevkom, se je najprej dotaknila posledic, ki jih bo imela direktiva na delo projektantov. Arhitekti smo tisti, ki vodimo celovite prenove stavb oziroma gradnje novih, brezogljičnih stavb, in se že sedaj soočamo z visokimi zahtevami glede energetske učinkovitosti, kot jih določa veljavni Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES-3). Najprej je bila izpostavljena problematika prezračevanja stavb, pri čemer naj bi bilo zaradi visokih zahtev PURES-3 skoraj nemogoče predvideti naravno prezračevanje, uporaba prisilnega prezračevanja z visoko razvitimi tehnološkimi rešitvami pa ni dovoljena, čeprav so izgube toplotne energije pri prezračevanju majhne v primerjavi z rabo energije za druge sisteme. Izpostavljeno je bilo vprašanje smiselnosti dinamičnega energetskega modeliranja stavb, ki je izredno zahtevno. Prav zahtevnost izdelave elaboratov oziroma izračunov je bila izpostavljena kot ključna, saj zahteva ozko specializirane strokovnjake, ki jih imamo premalo, posledično pa se naloge vedno bolj opravljajo izven arhitekturnih birojev. Po mnenju udeležencev je pomembno, da se analizirajo veljavni predpisi in predlagajo izboljšave.
Izpostavljen je bil tudi primer dobre prakse, stavba 2226 avstrijskega biroja Baumschlager Eberle, ki nudi najvišjo stopnjo bivalnega udobja brez ogrevanja, hlajenja ali mehanskega prezračevanja. Ime 2226 označuje stalno notranjo temperaturo med 22 in 26 °C. Za temperaturno stabilnost skrbita skoraj 80 cm debel, dvoslojen opečni zid in majhen delež zastekljenih površin. Medtem ko se energetska učinkovitost pogosto dosega s kompleksnimi tehničnimi sistemi, koncept 2226 temelji na gradbeni fiziki. Notranja temperatura se ohranja z odvečno toploto uporabnikov, naprav in razsvetljave. Senzorsko vodene prezračevalne lopute uravnavajo temperaturo in vsebnost CO₂ ter tako zagotavljajo udobno bivalno klimo v vseh letnih časih. Tak objekt ni skladen z našimi predpisi in ga ne bi bilo mogoče postaviti (?).
Kljub izvedenemu dobremu primeru so nekateri udeleženci izrazili dvom v kvaliteto takšne gradnje, drugi pa so mnenja, da je treba s predpisi vzpostaviti odprt okvir, ki dopušča alternativne oziroma kreativne rešitve, če te ustrezajo mejnim vrednostim, namesto da se nekatere rešitve vnaprej prepovedo.
Ali rešitev prinaša izračun ogljičnega odtisa?
Po mnenju udeležencev bo izračun ogljičnega odtisa do neke mere odpravil anomalije, kot je na primer zahteva po vgradnji lesenih elementov določenem odstotku volumna stavbe, ne glede na to od kod se les transportira, kakor tudi nesmiselne zahteve po debelini toplotne izolacije, ki od določene debeline dalje nima več opravičljivega učinka, glede na ogljični odtis njene vgradnje. Udeleženci so opozorili, da bo glede na izračune nemogoče graditi v betonu, medtem ko za gradnjo v lesu sploh nimamo dovolj strokovnjakov.
Kako se lotiti prenove večstanovanjskih objektov?
Prenova večstanovanjskih stavb predstavlja poseben izziv, saj je za vsa gradbena dela na skupnih delih večstanovanjskih stavb, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, potrebno soglasje treh četrtin etažnih lastnikov, za posle rednega upravljanja, med katere šteje tudi vzdrževanje večstanovanjske stavbe, pa soglasje polovice etažnih lastnikov. Ker imajo etažni lastniki različne finančne zmožnosti kakor tudi interes za prenovo. Izpostavljena je bila potreba po organizacijskih ukrepih, saj etažni lastni z željo po izboljšanju stanja stavbe pogosto nimajo podpore pri vodenju takšnih posegov. Dodaten problem pri celoviti prenovi takšnih stavb pa je dejstvo, da se takšne prenove težko izvajajo če stanovalci v stavbi prebivajo.
Vabilo
Povzetek
Uvodna razprava
Izjava 1:Ajda Bračič, Kajža
Izjava 2: Mima Suhadolc, članica UO ZAPS
16. Zbor ZAPS, september 2025
20 let priznanj ZAPS – kako naprej?
Letos mineva dvajset let od začetka podeljevanja priznanj ZAPS, med katerimi je najbolj znano priznanje Zlati svinčnik za odlično izvedbo. Poleg realizacij se nagrajuje tudi organizacijske in širše strokovne prispevke pri razvoju institucije in stroke. Priznanja ZAPS, poleg Plečnikovih nagrad, predstavljajo osrednja strokovna priznanja v državi in so kot taka tudi uradno prepoznana.
Namen tokratnega Zbora ZAPS je bil odkrit pogovor o dosedanji praksi podeljevanja priznanj in o morebitnih nadgradnjah sistema, saj zbor poteka v okviru razprave o prenovi Akta o podeljevanju priznanj.
Na Zboru je bil uvodoma predstavljen pregled 20-letnega obdobja in prikaz zbranih statističnih podatkov. V uvodu so bile predstavljene dileme s katerimi se srečujemo v procesu prenove akta o priznanjih.
V začetku je bila razprava osredotočena na vprašanje, komu so nagrade namenjene in na kakšen način naj se razlikujejo od Plečnikovih nagrad. Udeleženci so bili mnenja, da je smiselno, da imamo oboje nagrade – tako državne za kulturne dosežke na področju arhitekture kot stanovske nagrade, ki predstavljajo priznanja stroke stroki. Nagradi nimata istega poslanstva. Priznanja ZAPS so namenjena promociji kvalitetne prakse z namenom, da bi v prihodnje delali še bolje. Delitev na nacionalne kulturne arhitekturne nagrade in stanovske nagrade je značilna tudi za mnoge sosednje države, izpostavljeni sta bili Nemčija in Avstrija.
V vprašanju glede zapisa konkretnejših kriterijev v sam akt o podeljevanju priznanj je bilo sprva izraženo, da naj bodo kriteriji prepuščani ocenjevalni komisiji, nato pa je bilo večkrat izpostavljeno tudi, da so vnaprej znani kriteriji dobrodošli. Zapisani kriteriji predstavljajo strokovne nazore in kandidati morajo vedeti za kaj in s čim kandidirajo. Podano je bilo mnenje, da ni problema, če so pri Plečnikovih nagradah odločitve žirij bolj subjektivne, pri priznanjih ZAPS pa bi pričakovali, da so kriteriji podani in da je odnos med njimi in izborom žirije jasen.
Večkrat je bilo pohvaljeno, da v žirijah praviloma sodelujejo tuji člani. Prav tako je bil kot izrazito pozitiven vidik izpostavljen ogled nominiranih izvedenih projektov v naravi. Mnenje udeležencev žirij je bilo, da je bila osebna izkušnja neprecenljiva in je znala poenotiti mnenja celotnih žirij.
Izpostavljeno je bilo tudi, da so naročniki večinoma zelo veseli priznanj. Debata se je dotaknila tudi pomena razmerja naročnik-projektant-izvajalec in da bi lahko Zbornica z nagradami bolj naslavljala povezanost vseh akterjev v projektu.
Kot problem, ki ga bi bilo smiselno nasloviti, je bilo omenjeno, da se za nagrade člani nominirajo s t.i. samoprijavo, kar nekatere projektante odvrača od nominacije. Tu je bil podan poziv o razmisleku o drugih, mogoče dodatnih možnostih kandidiranja.
Regijska pokritost se je v pregledu preteklih nagrad izkazala kot primerno rešena in ni bilo zaznati potreb po večjih spremembah, npr. v smislu regijskih nominacij.
V razpravi je bilo izpostavljeno, da je predvsem pri prostorskem načrtovanju problem, da ni omogočena podrobnejša opisna argumentacija projekta, recimo na dveh A4 straneh. Tudi pri realizaciji objektov je pogosto potrebno pojasniti kontekst, ki iz samih načrtov in podob pogosto ni razviden (npr. okoliščine, v katerih je projekt nastajal).
Izpostavljen je bil tudi pomen promocije prenov v nasprotju z novogradnjami. Z zapisom kriterijev, ki bi odražali pomen posameznih vidikov gradnje, bi lahko presegli pogosto dominacijo vizualnega vidika realizacij, ki kandidirajo za priznanja.
Izpostavljen je bil problem prijavljanja in nagrajevanja projektov v tujini (bodisi projektov slovenskih birojev v tujini, bodisi celo tujih birojev, v katerih pa deluje tudi slovenski avtor). Tega bo v prihodnje vedno več, zato je smiselno postaviti določene kriterije ali omejitve.
Predstavljena analiza v uvodu je tudi prikazala jasno sliko o tem, koliko nagrad se podeli, in v razpravi ni bilo zaznati pretirane skrbi, da bi jih bilo zadnja leta preveč. Prav tako ni bilo izražene potrebe, da bi nagrade ponovno podeljevali v vseh razpisanih kategorijah, saj se, kot je bilo izpostavljeno, v različnih letih količina dokončanih objektov v posamezni kategoriji lahko zelo spreminja.
Razprava se je dotaknila tudi kriterijev za podeljevanje nagrad. Predstavljena je bila ideja, da se priznanja podeljujejo bolj specifično, na podlagi vnaprej določenih kriterijev, zapisanih v aktu o podeljevanju. Mnenje je bilo, da bi morala ZAPS sama oblikovati te kriterije in jih zasnovati tako, da z njimi spodbuja določene prakse svojih članov.
Vabilo
Uvodna predstavitev Mike Cimolini
Povzetek in razprava
Izjava 1: Mika Cimolini, strokovna sodelavka ZAPS
Izjava 2: Tomaž Krištof, matična sekcija arhitektov
Izjava 3: Boštjan Vuga, predsednik upravnega odbora Plečnikovega sklada
Komentar soblikovalca prve zasnove priznanj: mag. Andrej Černigoj, univ.dipl.inž.arh.
15. Zbor ZAPS, junij 2025
Obnovljivi viri energije – koliko, kako in kam?
Posodobljeni celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN, 2024) za leto 2030 kot ciljno vrednost določa vsaj 33-odstotni delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije; pri proizvodnji električne energije ta delež znaša vsaj 55-odstotkov OVE. S tem Slovenija povečuje prej zastavljen krovni nacionalni cilj, ki je bil do leta 2030 doseči najmanj 27 % delež OVE v končni bruto rabi energije. Do leta 2030 NEPN predvideva namestitev 150 MW vetrnih elektrarn (okoli 30 vetrnic) in 1650 MW sončnih elektrarn (površina okoli šest bohinjskih jezer oz. en promil celotne površine države). Evropska komisija od držav članic z Direktivo o OVE zahteva določitev prednostnih območij za izkoriščanje OVE. Vlada si s prejemom novih zakonov (ZUNPEOVE (1)) in Uredbe OVE (2) prizadeva poenostaviti postopke umeščanja naprav za pridobivanje energije iz OVE v prostor. Poudarek je predvsem na energiji vetra in sonca. Ob tem se seveda odpirajo ključna vprašanja, kam in kako bomo načrtovane kapacitete za proizvodnjo OVE umeščali.
Zbornica za arhitekturo in prostor nadaljuje cikel strokovnih srečanj članov, »Zborov ZAPS«, v okviru katerih govorimo o različnih tematikah s področja urejanja prostora, graditve in organizacije strokovnega dela. Na petnajstem Zboru ZAPS se bomo pogovarjali o prostorskih vidikih prehoda na OVE. Načrtovanje rabe OVE se sooča s številnimi problemi, ki izhajajo tako iz lastnosti slovenskega prostora kot iz prostorskonačrtovalskih praks in zakonodaje. Relativno dobro ohranjena narava, pestra kulturna krajina, razpršena poselitev, slabo medsektorsko povezovanje, t. i. pobudbeno načrtovanje, nizko zaupanje v državne institucije in nasprotovanje javnosti so ključni izzivi, ki jih moramo nasloviti za uresničitev energetskega prehoda k bolj vzdržnemu pridobivanju energije. Na zboru bomo razpravljali o tem, kaj pomeni začrtan razvoj energetske infrastrukture za prihodnost slovenskega prostora, kako se odločati, kje izkoriščati obnovljive vire energije, kakšno znanje in postopke moramo uporabiti za sprejem odločitev ter kakšne okoliščine (kadrovske/finančne/organizacijske) potrebujemo za oblikovanje teh odločitev. Skušali bomo opredeliti, kako lahko stroke, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, prispevajo k hkratnem uresničevanju energetskih ciljev in skrbi za kakovost slovenskega prostora.
Video izjava 1:Dr. Tadej Bevk, krajinski arhitekt
Video izjava 2: Ana Cerk, krajinska arhitektka
Video izjava 3: Maruša Zorec, arhitektka
Vabilo
Uvodni prispevek
Povzetek in razprava
14. Zbor ZAPS, april 2025
Kaj odločbe Ustavnega sodišča pomenijo za prostorsko načrtovanje, kot ga poznamo?
V strokovni in splošni javnosti odmevajo aktualne odločbe Ustavnega sodišča (v nadaljevanju US) v okviru pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti različnih občinskih prostorskih načrtov. Izpostavljajo pomen tehtanja pravičnega ravnovesja med javnim in zasebnim interesom v primerih sprememb namenske rabe prostora in kažejo na pomen strokovnih podlag, ki utemeljujejo odločitve. Na tokratnem Zboru ZAPS smo se spraševali, kaj odločbe Ustavnega sodišča pomenijo za prostorsko načrtovanje v praksi.
Prostorsko načrtovanje je v svojem bistvu organiziran proces usklajevanja interesov, javnih in zasebnih. V procesu prostorskega načrtovanja se upošteva prostorske danosti, naravne in ustvarjene razmere v prostoru, veljavne predpise s področja urejanja prostora in varstva okolja ter druge področne zakonodaje in išče najboljše možne rešitve za načrtovani in potreben razvoj dejavnosti v prostoru, upoštevaje tako družbene kot okoljevarstvene, ekološke in ekonomske vidike (trajnostnega) razvoja s ciljem, da se zagotovi najbolj smotrna raba prostora.
Z udeleženci Zbora, prostorskimi načrtovalci, pravniki, projektanti, predstavniki občin in ministrstev, smo v razpravi razmišljali predvsem o tehtanju javnega in zasebnega interesa, ki ga izpostavljajo odločbe US, o vlogi strokovnih podlag in pomenu vključevanja javnosti v načrtovalske procese pri utemeljevanju odločitev. Zanimalo nas je, kakšen vpliv bi takšno, pregledno in pravično, tehtanje med javnim in zasebnim interesom lahko imelo na delovne procese in postopke prostorskega načrtovanja.
Razpravo sta vsaka s svojega strokovnega vidika in izkušnjami iz prakse uvedli pravnica dr. Tanja Pucelj Vidović in prostorska načrtovalka, arhitektka Maja Šinigoj.
Projekt Zbori ZAPS sofinancira Ministrstvo za naravne vire in prostor.
Uvodni prispevek
Povzetek in razprava
Video izjave
13. Zbor ZAPS, marec 2025
Inventura natečajev 07/23 – 02/25
Na 13. Zboru ZAPS je bila v ospredju razprava o živahni natečajni dejavnost ZAPS, ki je zgled večini sosednjih držav. Da bi še izboljšali doseženi nivo, smo se na Zboru ZAPS 04 »Natečaji in revizije«, dogovorili, da bomo v rednih letnih oziroma dveletnih pregledih spremljali aktualne natečaje in se odkrito pogovorili o izkušnjah, ki so jih ob konkretnih natečajih imeli njihovi udeleženci.
V ta namen smo na tokratnem Zboru ZAPS pregledali natečaje od natečaja za Malo ledeno dvorano Tivoli dalje. Ob konkretnih natečajih smo izpostavili težave, ki jih je zasledila natečajna služba zbornice, poslušali vidike udeležencev in se pogovorili, kako lahko na osnovi teh konkretnih izkušenj izboljšamo prakso v prihodnje. Uvodoma so bili predstavljeni tudi posodobljeni statistični podatki o natečajni dejavnosti ZAPS, nato pa je sledil pregled problematike posameznih natečajev.
Na koncu so se udeleženci dotaknili še razporeditve nagrad. Predlagano je bilo, da se namesto priznanj in odškodnin podelijo le tri nagrade, te pa bodo zaradi drugačne razporeditve sredstev dovolj visoke, da bodo nagrajenci resnično nekaj zaslužili s svojim delom. Takšna je tudi praksa v nekaterih tujih državah. Instrument odškodnine, ki običajno predstavlja zgolj odstotek stroškov natečaja posameznega arhitekturnega biroja, daje naročniku tudi napačno predstavo o vrednosti vloženega dela.
Po mnenju udeležencev je v uvodni predstavitvi manjkal podatek, koliko posamezen natečaj stane celotno stroko. Ocena je, da se za natečaj v povprečju porabi okoli 1.000 ur. Natečaji za arhitekturne biroje predstavljajo izgubo, zato je treba poskrbeti za boljše honorarje, ki bi pritegnili tudi večje število natečajnikov, ob tem pa je treba pridobiti večje število kvalitetnih rešitev, ne samo večje število rešitev, k natečajem pa pritegniti kvalitetne arhitekturne biroje.
Uvodni prispevek
Povzetek in razprava
Video izjave
12. Zbor ZAPS, februar 2025
Kulturna dediščina – zakaj, kako in kdo?
Na 12. Zboru ZAPS je bila v ospredju razprava o pomenu nepremične kulturne dediščine, ki je na načelni ravni splošno družbeno sprejeta, nedefinirano pa ostaja vprašanje, kaj zares prenove objektov in območij kulturne dediščine pomenijo v praksi.
Ključna vprašanja so bila: Kakšna je vloga arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev v procesih varstva kulturne dediščine? Kakšni so pogoji za pridobitev strokovnega izpita na področju varstva kulturne dediščine in kakšna so pooblastila, ki iz njega izhajajo? Zakaj je arhitekturna stroka v strukturah ZVKDS vedno manj prisotna? Bi bila večja udeležba arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev v strukturah ZVKDS nujna? Kako uspešni smo pri prenovah? Kako zagotoviti večjo transparentnost in odprtost postopkov naročanja projektnih storitev prenov ob zagotavljanju ustrezne strokovne usposobljenosti kadrov?
Zaključek razprave je sklenilo spoznanje, da je potrebno ves čas promovirati redno vzdrževanje namesto prenov; promovirati pomen ponovne uporabe objektov kot najvišjo kategorijo trajnostnega ravnanja s prostorom in podpirati pobude, ki bi tako strokovno kot tudi finančno spodbujale lastnike dediščine k ohranjanju namesto rušenju.
Uvodni prispevek
Povzetek in razprava
Video izjave
